Jedro

Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II., III., in V. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 21. 5. 2025 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da so tožene stranke dolžne v roku treh dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje nepremičnine parc. št. *21/1 k. o. ..., ID znak *21/1, in sicer tako, da nemudoma prenehajo na kakršenkoli način, predvsem pa s parkiranjem vozil, preprečevati tožeči stranki uporabo parc. št. *21/1 k. o. ..., ID znak *21/1, v nezazidanem delu tlakovanega dvorišča za dostop z osebnimi vozili, kmetijsko mehanizacijo in dostavnimi vozili z regionalne ceste A. in omogočiti tožeči stranki dostop do nepremičnine, parc. št. *21/2 k. o. ..., ID znak *21/2, z osebnimi vozili, kmetijsko mehanizacijo in dostavnimi vozili (II. točka izreka). Toženim strankam se v prihodnje prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke na nepremičnini parc. št. *21/1 k. o. ..., ID znak *21/1 v nezazidanem delu tlakovanega dvorišča za dostop z osebnimi vozili, kmetijsko mehanizacijo in dostavnimi vozili z regionalne ceste A. (III. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka glede dostopa peš in glede uporabe nezazidanega dela parc. št. *21/1 k. o. ..., kolikor se nanaša na smer od makadamske nekategorizirane ceste na parceli 1807/1 do naslova B., je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2.Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka zoper I. in V. točko izreka, tožena stranka zoper II., III. in V. točko izreka.

Pritožba tožeče stranke

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrne ter tožeči stranki prisodi vse stroške postopka.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnik mora obstoj težko nadomestljive škode izkazati s stopnjo verjetnosti, in ne gotovosti. Sodišče je popolnoma spregledalo, da tožene stranke tožnikovih težav sploh niso prerekale, vse njihove navedbe so se nanašale na 3. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, za katero pa je sodišče ugotovilo, da je sploh ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu je kljub zamenjavi kolen oziroma tudi zaradi tega priznana 50 % okvara, da gre za delnega invalida. Hoja brez bremen po operaciji načeloma ni obremenjujoča, nošnja bremen pa bi pomenila večje bolečine. V konkretnem primeru pa gre ravno za to. Tožene stranke so preprečevale tožniku dostop, zato je moral dostopati peš in nositi tudi bremena, saj druge možnosti dostave življenjsko potrebnih stvari do svojega bivališča ni imel. Če gre za poseg v zdravje, je verjeten zaključek, da je mogoče govoriti o grozečem nastanku škode, ki je ni mogoče kar tako nadomestiti npr. z denarjem. Tožene stranke pa škodi na zdravju tožeče stranke sploh niso nasprotovale in navedb o škodi na zdravju tožeče stranke niso prerekale.

Kar se tiče stroškov postopka, tožeča stranka meni, da če bo sodišče ugodilo njegovi pritožbi glede začasne odredbe, mora ugoditi tudi pritožbi glede stroškov postopka. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ločeno odločiti o stroških postopka glede predloga za izdajo začasne odredbe in ločeno glede motenja posesti. Tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, tako da bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti na podlagi tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožba tožene stranke

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, zlasti po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II., III. in V. točki izreka razveljavi ter tožbo zavrže kot prepozno, podredno naj tožbeni zahtevek zavrne, ali pa v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

Tožene stranke so tekom postopka vztrajale pri ugovoru prekluzije dokazov tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče je izvedlo prvi narok dne 1. 7. 2025. Tožeča stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj navedb in dokazov v vlogi z dne 23. 9. 2025 ni mogla brez svoje krivde predložiti že na prvem naroku, kljub temu pa je sodišče dokaze upoštevalo in zaslišalo naknadno predlagano pričo.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je nerazumljiv, nedoločen in posledično nesklepčen ter neizvršljiv. Sodišče v svoji obrazložitvi navede, da je tožbeni zahtevek postavljen na način, ki prvemu tožencu in drugi toženki omogoča izbiro, kako bosta tožniku omogočila dostop do njegove nepremičnine, ne da bi za to določilo koridor ali del dvorišča, kjer naj bi prehod potekal. Izrek mora biti jasen in določen. Tožnik lahko sedaj vsako parkiranje vozila na dvorišču šteje za motenje posesti. Tretja toženka in četrti toženec sploh nimata svojih vozil in ne vozita več avta, zato sploh ne moreta niti kršiti posesti tožnika niti ne moreta vzpostaviti prejšnjega stanja. Tožena stranka ne more parkirati svojih vozil drugam kot na to dvorišče. Sklep je mogoče tolmačiti tudi na način, da se tožencem povsem prepove parkiranje vozil na lastnem dvorišču. Takšna prepoved nesorazmerno posega v običajno rabo dvorišča tožencev, kar ni namen motenjskega spora. Vsako motilno dejanje je treba jasno in določno opredeliti in v primeru motenja posesti na delu nepremičnine tudi konkretizirati mesto, kjer naj bi prišlo do motilnega ravnanja, predvsem zaradi načela formalne legalitete v izvršilnem postopku (I Cp 2060/2023 in I Cp 1121/2023).

Dokazni postopek je nesporno pokazal, da je druga toženka svoje vozilo vedno parkirala ob desni strani dvorišča pod slivo, tako da tožnik na tem delu dvorišča posesti gotovo ni imel, sodišče pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi tožniku priznalo soposest tudi tam. Sodišče je selektivno upoštevalo le tiste izpovedbe, ki koristijo tožniku, popolnoma pa prezrlo priznanja prič in izjav tožencev in njihovih dokazov (fotografije dvorišča z navedbami, kje običajno parkirajo vozila, kje imajo spravljena drva, hrano za živali, stroje, štirikolesnike, invalidske pripomočke). Takšna dokazna ocena je v nasprotju s 7. in 8. členom ZPP.

Tožnik vodi zoper tretjo toženko in četrtega toženca pravdo zaradi ugotovitve stvarne služnosti pred Okrajnim sodiščem v Kočevju (P 26/2025). V vlogi z dne 27. 11. 2025 je spremenil tožbeni zahtevek. Navaja, da ima za prehod preko dvorišča do svoje hiše vzpostavljen t. i. služnostni pas na delu nepremičnine ID znak *21/1. Tožnik v tej pravdi sam priznava, da ni imel posesti na celotnem nepozidanem delu tlakovanega dvorišča. Tožena stranka predlaga, da sodišče navedeno vlogo upošteva na podlagi določbe 337. člena ZPP, saj je tožnik vlogo vložil šele po zaključku te motenjske pravde.

Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se ni izreklo glede navedb tožencev, da so toženci ves čas izvajali izključno posest, tožniku pa so prehod občasno dopustili kot medsosedsko uslugo, ne pa kot priznanje njegove posesti. Vse zaslišane priče, vključno s samim tožnikom, so skladno potrdile, da so morali, če so bila na dvorišču parkirana vozila, prositi za njihov umik, da so dostopali do tožnikove hiše. Prošnja pa ne pomeni soposesti, temveč se je vzpostavil prekarij. Toženci so ves čas oporekali obstoju soposesti na dvorišču. Tožnik je dostopal preko južnega dela, ki je utrjen. Tožene stranke so navajale, da so že več let parkirale svoji vozili na način, da je prvi toženec parkiral svoje vozilo na dvorišču pred vozilom druge toženke, vozili nista bili parkirani pod nadstreškom (ker tam ni prostora). Tožniku so izjemoma dovoljevali prehod preko dvorišča, če jih je ta prosil za dovoljenje.

Sodišče prve stopnje je na ogledu pravilno ugotovilo dejansko stanje ožanja dvorišča v smeri proti jugu, in sicer od prvotnih 4,5 metra na uvozu do zgolj 3,66 metra na najožjem delu. Kljub tej ugotovitvi pa je v obrazložitvi sklepa neresnično in fizikalno povsem nelogično navedlo, da je mogoč sočasen prehod z osebnimi vozili, kmetijsko mehanizacijo in celo dostavnimi vozili kljub parkiranim vozilom tožencev. Takšen zaključek sodišča je v neposrednem nasprotju z izpovedbami prič in pravdnih strank, ki so skladno potrdile, da fizično ni izvedljiv prehod z drugim vozilom ob dveh parkiranih vozilih tožencev. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje vpeljalo ugotovitev, da so povprečna vozila široka od 180 do 200 cm, saj tožeča stranka te trditve sploh ni navajala. Toženi stranki je bila s tem odvzeta pravica do izjave. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na teoretično predpostavko o povprečni širini vozil (180 do 200 cm), namesto na dejanske dimenzije vozil, ki jih uporabljajo stranke. V zvezi s tem tožena stranka navaja nova dejstva, in sicer da vozilo druge toženke z odprtimi ogledali znaša 2,058 m, vozilo prvega toženca 2,055 m, tožnikovo vozilo pa 2,107 m. K pritožbi prilaga dokazila. Ob upoštevanju dejstva, da je najožji del prehoda zgolj 3,66 m, matematični izračun neizpodbitno dokazuje, da je sočasen prehod ob parkiranem vozilu fizikalno nemogoč. Še toliko bolj je prehod nemogoč s kmetijsko mehanizacijo in dostavnimi vozili, ki so običajno znatno širša in tudi višja. Sodišče je nadalje tudi povsem ignoriralo svoje ugotovitve iz zapisnika o ogledu glede vertikalnih ovir (nadstreška). Tožnikovo vozilo v višino meri 1,844 metra, kar pomeni, da fizično sploh ne more peljati mimo pod žlebom, ne da bi povzročilo poškodbe. Enako velja za traktorje in dostavna vozila, ki so še višja. Tudi na ogledu samem je morala razpravljajoča sodnica vozilo umakniti, da je sploh omogočila drugi toženki izvoz na glavno cesto. S svojo odločitvijo je sodišče toženi stranki popolnoma odvzelo pravico do uporabe lastnega dvorišča.

Tožba tožeče stranke je prepozna. Posest tožnika je bila motena vsaj že avgusta 2024. Dogodek z dne 3. 5. 2025 je neutemeljeno štelo za ponavljajoče motenje. Sodišče je napačno štelo, da s tem, ko je tožnik kljub ustni prepovedi s prehodom preko dvorišča nadaljeval, v bistvu dokazal soposest nad dvoriščem, pri tem pa se ni izreklo glede navedb tožencev, da soposesti sploh ni mogel izvajati, saj ob parkiranih vozilih na dvorišču prehod ni bil možen. Če pa je kljub prepovedi vseeno prehajal preko dvorišča, je to storil le takrat, ko vozil tožencev ni bilo parkiranih na dvorišču, torej na skrivaj. Vse to so toženci navajali, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Priča C. C., ki jo je predlagala tožeča stranka sama, je izpovedala, da mu je tožnik osebno pred enim letom (torej novembra 2024) rekel, da ne sme voziti po sporni poti do njegove hiše in da mora parkirati drugje. To je ključni dokaz, da se je tožnik že takrat zavedal trajne prepovedi (odvzema posesti). Ker tožnik tožbe ni vložil v 30 dneh, je rok zamujen.

Tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede četrtega toženca. Sodišče ne bi smelo samo ugibati o njegovi koristi, temveč bi moralo tožbeni zahtevek zoper njega zavrniti. Sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela.

Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožena stranka je v celoti uspela z ugovorom zoper začasno odredbo in bi ji moralo sodišče v celoti povrniti vse stroške v zvezi z njo. Prav tako je bil zavrnjen del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prehod peš in južno pot. Zahteva povračilo vseh stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške. Prav tako je na pritožbo tožeče stranke odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem primeru gre za kršitev tehnične narave, ko sodišče napačno prenese vsebino listine v obrazložitev odločbe. Tožena stranka te kršitve ne konkretizira, iz očitkov pritožbe pa izhaja, da tožena stranka v resnici graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dopustilo navedbe in dokaze iz vloge z dne 23. 9. 2025 v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Prvi narok za glavno obravnavo je bil dne 1. 7. 2025. Tožeča stranka v vlogi z dne 23. 9. 2025 ni predlagala zaslišanja nobene priče (ki je pritožniki niti ne poimenujejo), temveč je predložila zgolj listinske dokaze, ki pa niso zavlekli reševanja spora (tretji odstavek 286. člen ZPP). Sodišče je namreč po (drugem) naroku dne 25. 9. 2025 opravilo še ogled na kraju samem, ki ga je tožeča stranka predlagala že v tožbi. Ogled je bil potreben, na izsledke ogleda se nenazadnje v pritožbi sklicuje tudi tožena stranka. Na tem naroku je sodišče zaslišalo tudi četrtega toženca, ki ga zaradi njegovega zdravstvenega stanja ni moglo zaslišati prej.

Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja nepremičnine parc. št. *21/1 k. o. ... tako, da nemudoma prenehajo na kakršenkoli način, predvsem pa s parkiranjem vozil, preprečevati tožeči stranki uporabo poti na tej parceli v nezazidanem delu tlakovanega dvorišča za dostop z osebnimi vozili, kmetijsko mehanizacijo in dostavnimi vozili z regionalne ceste A. in omogočiti tožeči stranki dostop do nepremičnine, parc. št. *21/2 k. o. ... z osebnimi vozili, kmetijsko mehanizacijo in dostavnimi vozili. Ugodilo je tudi prepovednemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je dvorišče ob dostopu na javno cesto široko 4,5 metra, nakar se zaradi objektov zoži na 3,5 metra in da je imel tožnik sporno dvorišče, torej del parcele *21/1 v nezazidanem delu, prek katerega je do 3. 5. 2025 prehajal z glavne ceste peš in z vozili oziroma delovnimi stroji, v soposesti s toženci. Sodišče je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je do 3. 5. 2025 nemoteno uporabljal sporno dvorišče, in sicer je bilo eno vozilo parkirano pod nadstreškom, drugo pa ob slivi pri hiši, tako da je lahko dostopal do svoje hiše.

Pritrditi je pritožbi tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob ugotoviti, da je druga toženka na spornem dvorišču redno parkirala ob slivi, konkretno in določno opredeliti mesto motilnega dejanja. Vstop na dvorišče je ozek; s 4,5 metra se zoža na 3,5 metra. Vozila v izreku niso določno opredeljena. Sodišče prve stopnje se ukvarja (le) s povprečno širino osebnega vozila (in ne konkretnih vozil, kot utemeljeno opozarja tožena stranka), pri tem pa spregleda, da bi bilo v primeru širše kmetijske mehanizacije in dostavnih vozil (ki jih sodišče prav tako ne konkretizira) glede na formulacijo izreka drugi toženki celo prepovedano parkiranje ob slivi. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je prvemu tožencu in drugi toženki z izpodbijanim sklepom omogočena izbira, kako bosta omogočila tožniku dostop do njegove nepremičnine z objekti. Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.

Ker je izrek sklepa v II. in III. točki nejasen, nedoločen in v nasprotju z obrazložitvijo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v II., III. in posledično v V. točki izreka glede stroškov postopka) razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Te kršitve glede na njeno naravo namreč ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo.

V zvezi s pravočasnostjo tožbe pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka utemeljeno opozarja na izpovedbo priče C. C. (l. št. 136), do katere se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Slednji je izpovedal, da mu je tožnik pred slabim letom rekel, da ne sme več po tej poti do njegove hiše in da mora parkirati drugje. To je bilo okrog dneva mrtvih (torej leta 2024). Že takrat ni mogel iti do tožnika, ker je imel gospod (prvi toženec) parkiran avto, tožnikov avto pa je bil parkiran čez cesto, kjer je parkiral tudi sam. Sodišče se bo moralo v zvezi s pravočasnostjo tožbe opredeliti tudi do te izpovedbe. Če je tožnik zaradi dogodka v mesecu avgustu 2024 opustil posest (kot izpostavlja tožena stranka), na dvorišču pa sta se (najmanj od takrat dalje) parkirali obe vozili, je trditveno in dokazno breme, da je bila posest vse do 3. 5. 2025 ponovno vzpostavljena (in na kakšen način), na tožnikovi strani. Prav tako se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke, da če je po avgustu 2024 vseeno vozil po spornem delu, je vozil na skrivaj.

Tožena stranka nasprotuje pasivni legitimaciji četrtega toženca, ki je solastnik spornega zemljišča. Ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka v zvezi s pasivno legitimacijo četrtega toženca ni podala ustrezne trditvene podlage. Trditvena podlaga (tako v tožbi kot tudi na naroku dne 1. 7. 2025) zadostuje za zaključek, da je bilo dejanje storjeno tudi v njegovo korist. V skladu s sodno prakso je motilec tisti, ki dejanje neposredno stori, kot tudi tisti, kateremu je dejanje v korist.

Ker že v 13. točki obrazložitve izpostavljena kršitev zadostuje za ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu, na druge pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

O pritožbi tožeče stranke

Tožeča stranka ne oporeka materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, da v primeru regulacijskih začasnih odredb kot pogoj za izdajo začasne odredbe pride v poštev le druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ. S tem stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni ugovarjala nastanku težko nadomestljive škode; temu je ugovarjala na strani 3 ugovora (l. št. 23). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, so pravilne. Tožnik sedaj s koleni pri hoji nima (več) težav. Tožnik se v pritožbi sam sklicuje na svojo izpovedbo, da načeloma hoja brez bremen (po operaciji) ni več obremenjujoča. Zatrjevanje zdravstvenih težav samo po sebi ne predstavlja težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da tožnik lahko prehodi tudi razdaljo (cca 200 m), ki je bistveno daljša od tiste, ki jo mora prehoditi zaradi očitanega motilnega dejanja (cca 30 m). Zmerna hoja je na splošno za zdravje koristna (tudi v primeru določenih bolezni), nasprotno bi moral tožnik vsaj z verjetnostjo dokazati z medicinsko dokumentacijo (da mu je odsvetovano vsakršno gibanje). Dejstvo, da sam ne zmore prenašati bremen, pa ne predstavlja težko nadomestljive škode. Tožnik lahko za prenašanje bremen zaprosi (ali najame) drugo osebo. Če bo moral za to kaj plačati, to ni težko nadomestljiva škoda.

Tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Ker je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo že na pritožbo tožene stranke, pritožbenemu sodišču na pritožbene razloge tožeče stranke ni treba posebej odgovarjati.

Sklepno

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje na pritožbo tožene stranke v II., III. in V. točki izreka razveljavilo, saj kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da delna razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo prvič, tožba je bila vložena maja 2025. Če bi pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo ter na novo izvajalo vse dokaze (zaslišanje strank, prič, opravilo ogled), se postopek ne bi bistveno skrajšal (ravno obratno), medtem ko bi ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah s tem nesorazmerno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku oceniti izpovedbo priče C. C. (nanjo se je tožena stranka sklicevala takoj po zaključku njenega zaslišanja - l. št. 137). V primeru ugotovitve pravočasnosti tožbe in motenja posesti mora biti izrek sklepa oblikovan tako, da bo iz njega jasno razvidno, kje in kako je bila posest tožnika motena (upoštevajoč dejanske širine vozil) oz. na katerem območju se tožencem prepoveduje parkiranje vozil.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.