8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 651/2006 z dne 13. 4. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 49/2004 z dne 13. 1. 2006 spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen trinajst let zapora. Sodišče je ob izreku sodbe pritožniku podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni. Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen pritožnikov predlog za odpravo pripora.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 20., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da sodišče ni navedlo nobene konkretne okoliščine, ki bi dokazovala obstoj pripornega razloga begosumnosti. Pritožnik zatrjuje, da ni storil ničesar, iz česar bi lahko sklepali, da bi želel zapustiti Slovenijo. Nobena od okoliščin, ki jih navaja sodišče (izobrazba, sposobnost preživljanja v tujini, bivanje v ZDA, znanci in prijatelji v tujini), naj ne bi zadoščala za trditev, da pritožnik namerava bežati. Po oceni pritožnika mora za odreditev pripora obstajati dokaz za njegovo neogibno potrebnost, to je dokaz, da bi se pritožnik na prostosti skušal izogniti kazenskemu postopku tako, da bi pobegnil. Pritožnik še dodaja, da ni nevaren za okolico, kar naj bi potrdil tudi državni tožilec, ter da je porušeno razmerje med trajanjem odvzema prostosti in pravico pritožnika do osebne svobode. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času vložitve ustavne pritožbe že potekla. Pritožnik je od 18. 7. 2006 že na prestajanju kazni zapora. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko z ustavno pritožbo izpodbijani akti ne veljajo več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

4.Z zatrjevanjem, da begosumnost pri pritožniku ni podana, ter da so sodišča napačno presodila obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za pripor, pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravno presojo sodišč. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe prava.

5.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti. Pripor zaradi tako imenovanega razloga begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v zakonu. Po prvi točki drugega odstavka 201. člena ZKP je dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnila.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Že v odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186) je sprejelo stališče, da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadeva značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma s tujim okoljem.

7.Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče o priporu odločilo v skladu z ustavnimi pogoji. Ugotovilo je, katere so tiste konkretno izkazane okoliščine, na podlagi katerih je lahko z veliko stopnjo verjetnosti sklepalo na pritožnikovo nevarnost bega. Sodišče pri tem ni upoštevalo le teže očitanega kaznivega dejanja in dejstva, da je bila pritožniku izrečena trinajstletna zaporna kazen, temveč je obrazložilo tudi obstoj relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na domicil osebe, družinske in druge vezi z domačim in drugim okoljem (pritožnik je živel v tujini, je bil tam zaposlen in poročen, prav tako ima v tujini prijatelje). Pri tem je sodišče ugotovilo, da pritožnika na bivanje v Republiki Sloveniji ne veže nobena bistvena okoliščina. S takšno presojo, ki ji ni mogoče odreči razumnosti, in s takšnim tehtanjem se je sodišče opredelilo do pogoja realne nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil in se tako izognil nadaljnjemu kazenskemu postopku.

8.Ker je sodišče pri odločanju o predlogu za odpravo pripora presodilo vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložilo, ni ravnalo v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi ni kršilo pritožnikove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

9.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da je treba trajanje pripora presojati z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.

10.Kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje le z navedbo, da je porušeno razmerje med trajanjem odvzema prostosti in njegovo pravico do osebne svobode. Po oceni Ustavnega sodišča so navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, presplošne, saj ne navede nobene konkretne okoliščine in dejstva, ob upoštevanju katerih bi sodišče pri presoji še razumnega trajanja pripora tega lahko odpravilo. Zatrjevanje kršitve človekove pravice zgolj z nezadovoljstvom zaradi odločitve sodišč in z navajanjem svojega videnja ter ocene zadeve za izkaz kršitve človekove pravice ne zadošča. Zgolj dejstvo, da se je pritožnik nahajal v priporu od 14. 2. 2004 do 18. 7. 2006, samo po sebi še ne zadostuje za sklep, da je pripor trajal nerazumno dolgo. To je pritožniku pojasnilo tudi sodišče, ko je ocenilo, da je še vedno podano sorazmerje med težo kaznivega dejanja in izrečeno kaznijo ter trajanjem pripora. Glede na navedeno za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.

11.V čem naj bi bila kršitev 22. člena Ustave pritožnik ni utemeljil, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali so sicer podane procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe, to je izčrpanost pravnih sredstev, glede na to, da je bil pravni pouk sodišča o tem, da pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena, napačen.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer