Jedro

Ob uveljavljanju zahtevka na dodelitev drugega primernega stanovanja se tožnik ne more uspešno sklicevati, da mora izprazniti stanovanje tožene stranke, kamor se je vselil nezakonito, niti na okoliščino, da se je pred tem izselil iz stanovanja v drugi državi (Republiki Hrvatski).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: 1. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo je dolžna nuditi tožeči stranki D.J. drugo primerno stanovanje, ki ustreza stanovanju v Republiki Hrvatski, v P. št. 9, vhod 1, nadstropje IV, desno, ki je dvosobno, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh, vse pod izvršbo." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 12.699,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 8.709,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka nuditi tožeči stranki drugo primerno stanovanje, ki ustreza stanovanju v Republiki Hrvatski, v P. št. 9, vhod 1, nadstropje 4, desno, ki je dvosobno, ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 11.700,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške, ali pa naj podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji sporne zadeve zmotno oprlo na določila ZOR. V konkretnem primeru namreč tožena stranka ni z odločbo, s katero je organ bivše JLA dodelil tožeči stranki stanovanje na V., prejela ničesar ter med tožečo in toženo stranko ni obstajalo nikakršno pogodbeno razmerje.

Tožena stranka tudi ni univerzalni pravni naslednik bivše JA. Na podlagi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je z njegovo uveljavitvijo, t.j. z dnem 25.6.1991 prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Med nepremično premoženje sodi tudi stanovanjski sklad. Nesporno je torej, da tožena stranka na podlagi Ustavnega zakona ni prevzela tudi upravičenj posameznikov - v konkretnem primeru tožeče stranke, ki bi izhajale iz stanovanj na območju drugih republik bivše SFRJ, sedaj drugih držav.

Prav tako tudi ni nobenega drugega predpisa, ki bi urejal takšna razmerja. S tožbo na izpraznitev stanovanja na V., ki je bilo tožeči stranki dodeljeno z odločbo bivše JA z dne 27.8.1991, je tožena stranka le varovala svoje premoženje, ki je bilo z navedeno odločbo nedvomno oškodovano. Tožena stranka ne razpolaga s prejšnjim stanovanjem tožeče stranke, ki je v P. na Hrvaškem in tudi ne s stanovanjsko pravico, ki jo je tožeča stranka imela na tem stanovanju. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke neupravičen in neutemeljen. Predmetni tožbeni zahtevek bi lahko tožeča stranka postavila le do tistega, ki sedaj razpolaga z njenim prejšnjim stanovanjem in ki je s stanovanjem pravzaprav okoriščen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 24.6.1994 (list. št. 7) med drugim izhaja, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno ter ostaja odprto le pravno vprašanje. Pritrditi pa je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje ob odločanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik vselil v stanovanje na V. na podlagi odločbe Komande garnizona M. z dne 27.8.1991, ki pa takrat ni mogla veljavno razpolagati z navedenim stanovanjem, kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Do 25.6.1991 so se na obmoočju Republike Slovenije uporabljali zvezni predpisi (Zakon o sredstvih in financiranju JlA, Ur. l. SFRJ št. 53/84 in 57/89 in Pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz Stanovanjskega sklada JLA, Vojaški uradni list št. 5/86), ki so urejali tudi dodeljevanje stanovanj na celotnem območju SFRJ. To so bili specialni predpisi, ki so upoštevali specifične stanovanjske razmere aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb v službi v JLA. Na podlagi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 191-I) pa so bila z dnem 25.6.1991 prenešena vsa upravljalska upravičenja v zvezi z vojaškimi stanovanji na Republiko Slovenijo. Za pravno veljavno razpolaganje s stanovanji iz Stanovanjskega sklada JLA je bila odtlej legitimirana le tožena stranka. Tožnik bi se tako lahko zakonito vselil v stanovanje na območju Republike Slovenije le na podlagi dodelitvene odločbe ali kakšnega drugega akta tožene stranke, s katerim bi ta soglašala z vselitvijo tožnika v stanovanje na območju Republike Slovenije. Kot izhaja iz sodbe Temeljnega sodišča v M. z dne 16.9.1992, opr. št. III P ..... tožnik ob vselitvi v stanovanje na V. dodelitvene odločbe tožene stranke ali njenega soglasja ni imel, ter je sodišče ob ugotovitvi, da uporablja tožnik navedeno stanovanje nezakonito oz. brez veljavnega pravnega naslova v smislu 58. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. l. RS št. 18/91) ugodilo zahtevku sedanje tožene stranke na izpraznitev navedenega stanovanja. Ob takem stanju in ko tožnik v obravnavani zadevi ni niti zatrjeval, da bi bila tožena stranka odgovorna za njegovo nezakonito vselitev v stanovanje na V., pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neutemeljeno sklicuje na določilo 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter je tudi napačno zaključilo, da izhaja dolžnost tožene stranke, da dodeli tožniku drugo primerno stanovanje iz Stanovanjskega fonda bivše JLA v Sloveniji zgolj zato, ker je tožena stranka pravni naslednik bivšega Stanovanjskega fonda JLA in ker razpolaga z vojaškimi stanovanji bivše JLA na območju tožene stranke. Pritrditi je namreč treba pritožbi, da tožena stranka ni univerzalni pravni naslednik bivše JLA, saj je na podlagi 9. člena navedenega Ustavnega zakona s 25.6.1991 prevzela v upravljanje le premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter povejstva, enote in zavodi JLA. Tožena stranka pa na podlagi Ustavnega zakona ni prevzela upravičenj posameznikov, ki bi izhajala iz stanovanj na območju drugih republik bivše SFRJ, sedaj drugih držav. Tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik proti toženi stranki, pa po mnenju pritožbenega sodišča nima nobene pravne podlage.

Ker je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, je sodišče druge stopnje odločilo o stroških postopka tako, da je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke ter stroške pritožbenega postopka (2. odst. 166. člena, 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP), ki jih je odmerilo v skladu z veljavno Tarifo o odvetniških storitvah.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).