Jedro

Tožeči stranki je bil zakonito izrečen inšpekcijski ukrep prenehanja izvajanja videonadzora nad okolico gostinskega lokala, saj med postopkom ni navedla dejstev, s katerimi bi izkazovala, da je izvajanje videonadzora vstopa ali izstopa v ali iz njenih poslovnih prostorov potrebno za varnost ljudi ali njenega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v izreku pod I. točko 4 odločila, da mora zavezanec A. d.o.o., zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem določb ZVOP-1 prenehati izvajati video nadzor nad okolico lokala, ki niso last zavezanca in sicer nad parkirišči pred lokalom, na prehodu med parkiriščem in obalo ter nad sprehajališčem ob morju, ki vodi do pomola na katerem je tudi del lokala zavezanca. Pod II. izreka je odločila, da mora zavezanec izvršiti ukrep iz I. točke v roku 10 dni od prejema te odločbe. Zavezancu pa je (III. točka izreka) naložila, da jo mora v treh dneh po odpravi nepravilnosti pisno obvestiti. Navedeno odločitev je državna nadzornica sprejela na podlagi 2. in 8. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 54. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 43/2007 – UPB1; v nadaljevanju ZVOP-1) ter 29. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007 – UPB1; v nadaljevanju ZIN) v postopku inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZVOP-1 opravljenem pri tožeči stranki. Iz obrazložitve k točki 4 pod I. izreka izhaja, da se lokal nahaja na parc. št. 5526/15 k.o. B. in da gre za javno površino, ki je na podlagi pogodbe o podelitvi pravice rabe od leta 1994, sedaj v uporabi C. d.d. Po Odloku o čiščenju in urejanju ter posebni rabi javnih površin Občine Piran mora biti na tovrstnih površinah med drugim zagotovljen prehod za pešce, vozila za dostavo, čiščenje javnih površin in za druga intervencijska vozila. Državna nadzornica zato ob upoštevanju navedenih pravil ugotavlja, da zavezanec pri izvajanju videonadzora nad parkirišči pred lokalom, prehodih med parkiriščem in obalo ter prehodu, sprehajališču ob morju ne zadosti namenu uvedbe videonadzora zaradi varovanja svojega premoženja. Zato je izvajanje videonadzora nad navedenim območjem, glede na 75. člen ZVOP-1, nedopustno. Glede na obrazloženo je zavezancu na podlagi 54. člena ZVOP-1 in 32. člena ZIN odredila odpravo nepravilnosti ugotovljenih v postopku inšpekcijskega nadzora.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija 4. točko I. odstavka izreka zaradi razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (nepravilna uporaba materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Navaja, da se prostor, ki ga ima v najemu, na podlagi pogodbe sklenjene s C. z dne 28.12.2009, nahaja sedaj na parc. št. 5526/24 in 5526/15 k.o. B. Toženi stranki očita, da je nepravilno uporabila tako 75. člen ZVOP-1 kot tudi 6. člen Odloka o čiščenju in urejanju ter posebni rabi površin. Iz navedenih določil namreč ne izhaja, da morajo biti poslovni prostori v lasti zasebnega sektorja. Meni, da je treba navedeni določbi razlagati širše tako, da se med lastnino štejejo tudi stvari, ki so v najemu oz. v upravljanju. Takšna razlaga ima oporo tudi v 587. in naslednjih členih, ter v 600. členu OZ, na podlagi katerih je sklenjena tudi pogodba med tožnico in C. Iz 2. odstavka 4. člena navedene pogodbe celo izhaja, da mora tožnica sama poskrbeti za zagotavljanje varnosti strank lokala in njihovega premoženja (kot vozil gostov). Ker mora tožnica poskrbeti za varovanje njej lastnih stvari (pohištvo, oprema in gostinske inštalacije), ima interes tudi za izvajanje videonadzora. Takšna razlaga zakona izhaja tudi iz mnenja informacijskega pooblaščenca št. 0712-2/2010/346 z dne 3.3.2010. V nadaljevanju navaja podatke iz 2. člena pogodbe o najetih nepremičninah na parc. št. 5526/15 k.o. B., uporabo pomola št. ... za njene goste ter paviljona na koncu pomola in ob potrebnih soglasjih in dovoljenjih tudi ureditev betonske ploščadi pred lokalom in njegovo okolico. Zatrjuje, da najeti prostor zajema tako lokal sam kot okolico lokala na parc. št. 5526/15 in 5526/24 k.o. B. Najeto območje zato zajema tudi parkirišče, kakor tudi prehod med parkirišči in obalo, ki se nahaja na parc. št. 5526/24 ki je v celoti v lasti C. Tožnica zato v skladu s 75. členom ZVOP-1 v neposredni okolici lokala izvaja videonadzor za dejansko zagotavljanje varnosti njenega in premoženja gostov lokala. Ker se sprehajališče na parc. št. 5526/15 k.o. B., ki je javno dobro dano v upravljanje tožnici s strani C., nahaja vzdolž celotnega lokala oz. med njegovim zunanjim delom ter pomolom št. ..., ki je tudi del lokala, to pomeni, da se obiskovalci in sprehajalci, čeprav ne vstopijo v sam lokal, že nahajajo na območju lokala. Iz splošno znanega dejstva, da so lokali pogosteje povezani s kršitvami javnega reda in miru, pa izhaja tudi povečana nevarnost za premoženje in ljudi. Zato tožnica meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izvajanje videonadzora določeni v 75. členu ZVOP-1. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah v obrazložitvi k točki I/4 izreka izpodbijane odločbe, prereka vse tožbene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Navaja, da ni zagrešila kršitve določb upravnega postopka, saj je postopek vodila v skladu s 50. členom ZVOP-1 in 3. členom ZIN. Tožnici so bile v postopku inšpekcijskega nadzora zagotovljene vse procesne pravice. Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa je tožnica na poziv državne nadzornice za varstvo osebnih podatkov, posredovala le najemno pogodbo sklenjeno s C. d.d. z dne 28.12.2009, iz katere pa ne izhaja, da ima najemnik pravico opravljati dejavnost na površinah iz 2. točke 2. člena pogodbe. V postopku pa tožnica ni izkazala niti, da ima pravni naslov za uporabo parkirišča pred lokalom. Kljub izrazu „last zavezanca“ v izpodbijani točki pogodbe je očitno, da tožnica nima nobene od nepremičnine, na katerih ima lokal, v lasti ampak le v najemu. Prepoved pa se nanaša le na površine, na katerih tožnica ni izkazala niti pravnega naslova za uporabo in niti zakonsko dopustnega namena za izvajanje videonadzora. Tožena stranka v nadaljevanju v zvezi s parkiriščem, za katerega tožnica v inšpekcijskem postopku ni niti omenjala pogodbe, na podlagi katere bi na njem pridobila pravico uporabe in navaja podatke, o tem parkirišču, ki so zbrani v drugem inšpekcijskem postopku zoper tožnico (spis št. 0613-213/2011).

Ker gre v primeru parkirišča za zasebno lastnino drugega, zemljišče na prehodu do obale in zemljišče, ki vodi k morju pa je „javno dobro“, tožnica pa ni izkazala pravnega naslova, na podlagi katerega bi na njih lahko izvajala svojo dejavnost, na teh površinah tudi ni upravičena izvajati videonadzora za varovanje svojega premoženja. Tožena stranka, ki zato prereka tožbene trditve glede najetih nepremičnin, opozarja, da je sklicevanje tožnice na parc. št. 5526/24 k.o. B. v smislu predmeta najema neumestno, saj ima tožnica v najemu le manjši del te parcele, ki sicer meri 11043 m2. Tožnica tudi za parkirišče na parc. št. 5526/6 k.o. B., ki je v lasti drugih dveh pravnih oseb, in na katerem izvaja videonazdor, ni izkazala nobenega pravnega naslova, ki bi ji dajal oblast nad parkiriščem in niti dogovora o pogodbenem video nadzoru za lastnika. V primeru prehoda med parkirišči in obalo na parc. št. 5526/24 k.o. B., pa po mnenju tožene stranke ni izkazan zakonsko dopusten namen izvajanja videonadzora. Na njem namreč ni nobenega premoženja, ki bi ga bilo treba varovati. Trditev tožnice, da je videonadzor nad prehodom s parkirišča na obalo namenjen nadzorom nad vstopi in izstopi v lokal, je po navedbah tožene stranke tudi z vidika varstva zasebnosti in osebnih podatkov popolnoma nesorazmeren in nesprejemljiv, glede na prizadeto dobrino in zasledovani cilj. S snemanjem se namreč posega v zasebnost posameznikov, ki gredo zgolj mimo, s parkirišča na obalo in sploh ne vstopajo na območje lokala.

Po zatrjevanju tožene stranke, tožnica tudi na parc. št. 5526/15 k.o. B. po najemni pogodbi ni upravičena izvajati dejavnosti gostinstva in prodaje suvenirjev. Navedena parcelna številka je opredeljena kot javno dobro, na tej parceli Občina Piran tožnici ni izdala dovoljenja za uporabo javne površine. Ob upoštevanju 19. člena Stvarnopravnega zakonika in 21. člena Zakona o vodah, s katerima je opredeljeno javno dobro in naravno morsko javno dobro, tožena stranka meni, da izvajanje videonadzora nad območjem, ki je v splošni rabi, ni dopustno.

Po navedbah tožene stranke, se tožnica neutemeljeno sklicuje na neobvezujoča mnenja informacijskega pooblaščenca, ki se nanaša na snemanje javnih površin – dostopov v uradne oz. poslovne prostore (75. člen ZVOP-1) in večstanovanjske stavbe (76. člen ZVOP-1). Iz navedenega mnenja namreč izhaja, da se lahko snema le tisti del javne površine in iz takšne razdalje, kot je to ustrezno in po obsegu primerno glede na namen, zaradi katerega se je videonadzor vzpostavil. Tožena stranka pa poudarja, da v praksi do sedaj še ni obravnavala primera, v katerem bi videonadzor nad javnim dobrim izvajal zasebnopravni subjekt. Zato se stališča iz doslej izdanih neobvezujočih mnenj ne morejo poenostavljeno uporabiti v obravnavani zadevi. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnica izvaja videonadzor nad okolico lokala, to je nad parkirišči pred lokalom, na prehodu med parkiriščem in obalo ter nad sprehajališčem ob morju, ki vodi do pomola, na katerem je tudi del tožničinega lokala. Med strankama tudi ni sporno dejstvo, da navedene nepremičnine ležijo na parc. št. 5526/24 k.o. B. last C. d.d. v izmeri 11043 m2 in parc. št. 5526/15 k.o. B., ki je opredeljena kot javno dobro. Sporno ostaja le vprašanje dopustnosti izvajanja videonadzora na navedenih površinah.

Z zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04, 113/05 – ZinfP, 51/07 – ZUstS-A in 67/07 – ZVOP-1A, v nadaljevanju ZVOP-1) so določne pravice, obveznosti in ukrepi s katerimi se preprečujejo neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Izvajanje videonadzora dostopa v uradne in službene oziroma poslovne prostore je urejeno v 75. členu ZVOP-1. Po navedenem členu je javnim in zasebnim sektorjem dovoljeno izvajanje takšnega videonadzora, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz službenih oziroma poslovnih prostorov ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ni zadostila namenu uvedbe videonadzora na površinah, ki so bile predmet inšpekcijskega nadzora zaradi varovanja svojega premoženja, saj površine navedene v točki I/4 izreka odločbe niso v lasti tožnice. Iz predloženih upravnih spisov pa je razvidno, da tožnica po tem, ko ji je bil vročen zapisnik o inšpekcijskem pregledu, nanj ni podala pripomb, pač pa je posredovala le najemno pogodbo sklenjeno dne 28.12.2009 s C. d.d. Po oceni sodišča je ob upoštevanju že navedenih dejstev zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje.

Res je sicer, da se oblast nad obravnavanimi površinami, ne izkazuje le z lastninsko pravico na stvari. Vendar pa tožnica v inšpekcijskem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, tudi po presoji sodišča ni dokazala, da ima površine parc. št. 5526/24 in 5526/15 vse k.o. B., na katerih izvaja videonadzor, v oblasti na podlagi pravnega posla ali upravnega akta. Le s pogodbo sklenjeno s C. d.d. z dne 28.12.2009, tožnica namreč ne izkazuje niti najema površin, ki so predmet izpodbijanega dela odločbe. V inšpekcijskem postopku je tožnica predložila le navedeno pogodbo. Ni pa navajala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da obsega najem celotno površino parcele št. 5526/24 in niti, da ima za preostale površine navedene parcele pravni naslov, ki bi ji dajal pravico za izvajanje videondazora. Brez izkazanih pravic nad videonadzorovanimi površinami, po presoji sodišča tudi tožena stranka, na podlagi podatkov zbranih v inšpekcijskem postopku in mogla ugotoviti zakonsko dopustnega namena za izvajanje videonadzora.

Na podlagi nespornega dejstva, da so površine na prac. št. 5526/15 k.o. B. javno dobro in ugotovitve, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, so brez dejanske in pravne podlage tožbene trditve, s katerimi tožnica utemeljuje upravičenost do izvajanja videonadzora nad temi površinami. Za izvajanje oblasti nad njimi tožnica ni navedla niti dejstev in okoliščin, s katerimi bi izkazovala, da je izvajanje video nadzora zaradi nadzora vstopa ali izstopa v ali iz njenih poslovnih prostorov potrebno za varnost ljudi ali njenega premoženja. Tega ne izkazuje niti s pavšalnimi navedbami v tožbi. Sodišče zato sprejema argumente, s katerimi tožena stranka v odgovoru na tožbo, kot neutemeljeno zavrača tožbene trditve v zvezi z dejanskim stanjem, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Ob dejanskem stanju ugotovljenem v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi po presoji sodišča, tožena stranka ni imela podlage za upoštevanje mnenj informacijskega pooblaščenca, na katere se sklicuje tožnica.

Glede na vse navedeno sodišče na podlagi dejstev ugotovljenih v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka sovje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.