Jedro

Ker je bil tožnik upravičen v letu 1995 do tretjine celotnega dopusta zaradi upokojitve v istem letu, je po 2. odst. 1. točke 44. člena SKPG (Ur.l. RS št. 39/93, 23/94) pridobil tudi pravico do ene tretjine regresa za letni dopust. Po 1. odst. 1. točke 44. člena SKPG-93 regres zapade v plačilo do konca meseca julija tekočega leta, zato se pri odmeri regresa upošteva podatek o takrat znani povprečni plači v gospodarstvu (julij 1995), ne pa podatek o plači za december 1994 (delavec se je upokojil v januarju 1995). Zamudne obresti pričnejo teči šele s 1.8.1995, ne pa 12.1.1995, ko je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 1995 plačati 15.635,83 tolarjev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.433,25 tolarjev, v 8 dneh." V preostalem delu se pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 23.653,33 tolarjev, v 8 dneh.

Pritožba tožene stranke zoper opomin za plačilo sodne takse za pritožbo se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku regres za letni dopust za leto 1995 v neto znesku 46.907,50 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1995 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo, obenem pa je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 4.299,75 tolarjev stroškov postopka, v 8 dneh.

Zoper sodbo in tudi zoper zavrnilni del se pritožuje tožena stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka tožnika. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi napačno uporabilo oz. tolmačilo določbo 44. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93, 23/94). Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik januarja 1995 pravico koristiti letni dopust za to leto, pri tem pa prezrlo dejstvo, da se je tej pravici odpovedal, saj mu je na njegovo izrečno željo prenehalo delovno razmerje 11.1.1995, po tem, ko je koristil letni dopust za leto 1994. S tem se je posledično odpovedal tudi pravici do regresa za letni dopust za leto 1995. Sodišče je toženi stranki vročilo opomin za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožena stranka je skupaj s svojo vlogo ta opomin vrnila sodišču, ker meni, da je bila sodna taksa odmerjena napačno. Sodišče je zaprosila za popravo opomina; če temu predlogu ne bi ugodilo, pa navaja, da naj se njena vloga šteje kot pritožba in zadevo odstopiti v reševanje pritožbenemu sodišču. Pritožba zoper opomin za plačilo sodne takse ni dovoljena, delno pa je utemeljena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Zakon o sodnih taksah (ZST, Ur.l. RS št. 1/90 - 8/99) ne predvideva oz. dopušča pritožbe zoper opomin za plačilo takse za pritožbo (glej čl. 27, 29 in 30 ZST). Takšna pritožba torej ni dovoljena, zaradi česar je bilo treba pritožbo tožene stranke zavreči, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (1. tč. 380. čl. ZPP/77, v povezavi s 367. čl. ZPP/77).

2. odst. 1. tč. 44. čl. SKPG določa, da je pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. V konkretnem primeru se je tožnik upokojil z 12.1.1995, že v letu 1994 (kot je razvidno iz priloge B/2 - odpovedi delovnega razmerja) pa je razvidno, da je toženo stranko prosil, da mu v letu 1995 omogoči koriščenje letnega dopusta za leto 1994). Tako je tožnik v letu 1995 koristil letni dopust za leto 1994, čeprav je dejansko v letu 1995, glede na neprekinjeno delovno dobo pred tem, pridobil tudi pravico do izrabe letnega dopusta za to leto. Pri tem pa te pravice glede na to, da se je upokojil 12.1.1995 (na lastno željo), ni mogel pridobiti v polnem obsegu, temveč le v obsegu, kot je to omogočal datum prenehanja delovnega razmerja. Pravica je pravno zavarovano upravičenje, v konkretnem primeru upravičenje izrabe do letnega dopusta, ki pa je že po naravi stvari lahko trajala samo do prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi upokojitve. Na drugi strani pravica predpostavlja dolžnost, torej dolžnost tožene stranke omogočiti tožniku izrabo letnega dopusta, ki pa je spet lahko trajala le do datuma prenehanja tožnikovega delovnega razmerja. Tako je tožnik pridobil pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, torej dopusta za leto 1995, ki ga je imel možnost in pravico izkoristiti do datuma njegovega prenehanja delovnega razmerja. Z upoštevanjem števila delovnih dni do 12.1.1995 in tega, da gre za starejšega delavca, pritožbeno sodišče po prostem preudarku (v skladu z 223. čl. ZPP/77 in v izogib nadaljnjim nesorazmernim stroškom) ugotavlja, da bi bil tožnik upravičen do tretine celotnega dopusta, ki bi mu sicer pripadal v letu 1995, če se ne bi upokojil že po 12.1.1995. Zato je znesek njegovega regresa za letni dopust zmanjšalo za dve tretini, torej mu je iz tega naslova prisodilo 15.635,83 tolarjev.

Pri tem pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri tega regresa napačno izhajalo iz podatkov o povprečni mesečni plači v decembru 1994, vendar se tožnik zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil in bi bilo torej poseg pritožbenega sodišča v višini regresa šteti kot odločanje v škodo stranke, ki se je edina pritožila, kar pa je v nasprotju z določbo 374. čl. ZPP/77. Gre namreč za to, da regres za letni dopust v skladu s 1. odst. 1. tč. 44. čl. SKGP zapade v plačilo najkasneje do konca meseca julija tekočega leta, torej bi bilo tudi pri odmeri regresa potrebno upoštevati podatke o takrat znani povprečni mesečni plači v gospodarstvu RS. To tudi pomeni, da je tožnik že ob svoji upokojitvi ne bil bil upravičen do regresa za letni dopust, saj ta zapade šele s 1.8. tekočega leta. Gre za materialno pravno določbo SKPG, zaradi česar je pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska regresa, tako da je datum 11.1.1995 nadomestilo z datumom 1.8.1995. Glede na navedeno spremembo in na prvotno uveljavljani zahtevek tožnika v tem sporu, njegov uspeh znaša le 13%, zaradi česar je v skladu s tem uspehom pritožbeno sodišče ponovno odmerilo tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo namesto 4.299,75 tolarjev le 1.433,25 tolarjev. Tožena stranka je uspela z 2/3 svoje pritožbe. Upoštevajoč ta uspeh, ji je pritožbeno sodišče prisodilo stroške postopka in ji pri tem priznalo stroške za takse v višini 18.000,00 tolarjev (brez stroškov za opomin) in stroške sestave pritožbe v višini 17.480,00 tolarjev (200 točk po Odvetniški tarifi), kar znaša 35.480,00 tolarjev, oz. 2/3 23.653,00 tolarjev. Te stroške je dolžan tožnik povrniti toženi stranki v 8 dneh.