Jedro

Sredstva rezervnega sklada je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za nujna vzdrževalna dela in za odplačevanje v te namene najetih posojil.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90749/2012 z dne 26. 6. 2012 ostane v veljavi v I. in III. odstavku izreka, toženec pa je dolžan tožnici plačati tudi pravdne stroške v višini 49,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v nasprotju z njegovo vlogo povzelo njegove trditve. Nikoli ni reklamiral ali nasprotoval ostalim stroškom, temveč le strošku beljenja. Tožnica je zaradi nasprotovanja stanovalcev visokim stroškom beljenja, te stroške „potegnila“ iz rezervnega sklada in se s tem poplačala. Sredstev iz rezervnega sklada pa se ne sme uporabljati za redno vzdrževanje, temveč so namenjena investicijam. Je pa moral toženec prispevati nova sredstva v rezervni sklad, ki se je za stroške beljenja zmanjšal. V sporni fakturi je bilo omenjeno, koliko so bili stroški beljenja, zato je toženec reklamiral ravno to fakturo. Zaključek sodišča je zato napačen. Sodišče ni razumelo, da če na fakturi, ki ni bila plačana, piše, kolikšni so stroški beljenja in da bodo pokriti iz sredstev rezervnega sklada, to ne pomeni, da jih tožnik ni zaračunal in da jih stanovalci niso plačali. Prispevka v rezervni sklad toženec ni mogel reklamirati, saj je vsakdo dolžan vplačevati v rezervni sklad. Praksa upravnikov v večini primerov je taka, da če npr. reklamiraš in ne plačaš elektrike, upravnik šteje, da nisi procentualno plačal stroškov čiščenja, hišnika, vode in drugih komunali, da zameglijo dejansko stanje. Takšna praksa je nezakonita in ji sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče je tako bistveno kršilo določbe postopka, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Zaradi navedenega tudi dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno in je bilo napačno ugotovljeno, zato bi sodišče moralo opraviti narok in izvesti dokaze. Sodišče navaja, da toženec trditev o visokih stroških beljenja ni obrazložil, to pa ni res, saj iz predloženih zapisnikov in reklamacije izhaja, da je strošek drugega ponudnika vsaj dvakrat manjši. Vse navedeno so tudi razlogi za slabo delo upravnika, ki si ne zasluži plačila stroškov upravljanja. Navedb toženca zato ni mogoče oceniti kot pavšalnih in nekonkretiziranih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, kakršen je konkretni, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožba sodišču smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Dovolj pravilno je namreč povzelo trditve tožnika, da ta reklamira le strošek beljenja in strošek upravljalske provizije in da je glede stroškov beljenja navajal, da si jih je tožnica poplačala že iz stroškov rezervnega sklada, zato tega zneska ni upravičena še enkrat zahtevati (primerjaj pripravljalno vlogo toženca z dne 16. 11. 2012).

5. Ker toženec sodbe ne more izpodbijati zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče tudi sicer vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: da je toženec račun št. 11766 z dne 11. 8. 2011, ki je znašal 122,73 EUR, poravnal le v znesku 76,75 EUR, razliko v višini 45,98 EUR pa še dolguje; da plačilo beljenja ni predmet vtoževanega računa in tožbenega zahtevka; da je bilo beljenje v znesku 45,964 EUR že plačano iz rezervnega sklada in ni bilo dodatno zaračunano kot predmet vtoževanega računa; da se dolg toženca nanaša na druge stroške, ki so predmet računa (storitev upravljanja, čiščenja, hišnika, vode itd.); da je upravnik svoje delo opravljal v skladu s predpisi in nalogami, ki so mu zaupane na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju. Tudi ne drži, da se sredstev iz rezervnega sklada ne sme uporabljati za redno vzdrževanje in da je rezervni sklad izključno namenjen investicijam. Nasprotno, sredstva rezervnega sklada je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za nujna vzdrževalna dela in za odplačevanje v te namene najetih posojil (prvi odstavek 44. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1).

6. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženec vtoževano terjatev, skupaj z zamudnimi obrestmi, dolžan plačati, na podlagi pogodbe o upravljanju v zvezi z aneksom k pogodbi (priloga A2), pa tudi na podlagi 59. člena SZ-1. 7. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, tudi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 458. člena ZPP, da bi pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in v ponovljenem postopku dopustilo ponovno ugotavljanje dejanskega stanja.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).