Jedro

Čeprav je toženec tožniku s prvostopenjsko odločbo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu priznal za nazaj, niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po 2. odstavku 276. člen ZPIZ-1, ker ne gre za stanje, ko bi bila na prvi stopnji izdana neustrezna odločba o denarni dajatvi, ki bi bila nato odpravljena in bi toženec v ponovljenem postopku na prvi stopnji izdal odločbo, s katero bi dajatev priznal za nazaj. Zato je ob zatrjevanju tožnika, da mu je zaradi tega, ker toženec o nadomestilu ni odločil pravočasno, nastala škoda v višini zakonskih zamudnih obresti, potrebno ugotoviti, ali je podana odškodninska odgovornost toženca po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati škodo v višini zakonskih zamudnih obresti na mesečne zneske po odločbi št. … z dne 10. 12. 2010 izplačanih nadomestil plače za nazaj, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do 31. 12. 2010, ter odločilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je vložil zahtevo za priznanje pravice že leta 2003. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) namreč določa, da toženec postopa le na podlagi zahteve zavarovanca in se pravica prizna od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. To pomeni, da je bila zahteva za odmero nadomestila vložena aprila 2003, saj mu je toženec nadomestilo priznal od 1. 5. 2003. V zvezi s tem opozarja, da toženec sploh ni prerekal tožnikove trditve, da je bila zahteva vložena leta 2003, zato je dejstvo vložitve zahteve v letu 2003 med strankama nesporno dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Zato je sodišče od tožnika neutemeljeno zahtevalo, naj to dejstvo dokaže. Vztraja, da je toženec kriv, ker o njegovi zahtevi ni odločil v roku, ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). V kolikor pa je bil toženec odločbo o nadomestilu dolžan izdati po uradni dolžnosti, potem je kriv, ker odločbe ni izdal že leta 1995, ko je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo delovno mesto in pravico do nadomestila. Državni organi morajo o zahtevah strank odločati brez nepotrebnega odlašanja. S tem pa je krivda toženca utemeljena in dokazana. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Če bi toženec izdal odločbo brez odlašanja in v razumnem roku, bi tožnik prejel nadomestilo in bi denar nakazal v banko, za kar bi prejel tudi obresti. Ker do tega ni prišlo, mu je nastala škoda. Zato je kot odškodnino zahteval toliko, kolikor bi mu banka nakazala obresti na vloženo nadomestilo. Meni, da lahko zavarovanec zahteva odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1, tudi če ne gre za situacijo iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Ima pravico zahtevati obresti od zneskov, ki so mu izplačani za nazaj po odločbi prve stopnje, če je le-ta izdana v nerazumnem roku, ne da bi to zamudo sam zakrivil. Tožniku je zaradi ravnanja toženca, ki je o nadomestilu odločil petnajst let po nastanku invalidnosti in osem let od vložitve zahteve, nastala škoda, in sicer najmanj tolikšna škoda, kot bi prejel obresti od nadomestil kot izgubljeni dobiček.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem socialnem sporu gre za spor o tem, ali je podana odškodninska odgovornost toženca. Tožnik namreč vtožuje plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 21. 11. 1995 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 15. 11. 1995 dalje s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami v polnem delovnem času. Hkrati je toženec s to odločbo odločil, da bo o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu odločil s posebno odločbo.

Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 10. 12. 2010 je toženec tožniku priznal in odmeril nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu mesečno za čas od 1. 5. 2003 do 2. 2. 2009 in mu ta nadomestila decembra 2010 tudi izplačal. Na podlagi tožnikove zahteve za plačilo obresti je toženec s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 2. 2011, potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 7. 6. 2011, zavrnil zahtevo za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Odškodninska odgovornost toženca je urejena v določbi 276. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 z avod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. V 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da odškodninska odgovornost toženca ni podana niti po 1. niti po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Takšna presoja sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča glede odškodnine po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 pravilna, čeprav iz drugih razlogov, glede odškodnine po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 pa je najmanj preuranjena.

2. odstavek 276. člena ZPIZ-1 je glede na 1. odstavek 276. člena ZPIZ-1, ki določa splošno odškodninsko odgovornost, specialna določba. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda, ko je izdana neustrezna odločba prvostopenjskega organa, z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča pa dajatev priznana ali pa priznana v višjem znesku za nazaj. ZPIZ-1 v takem primeru vzpostavlja odškodninsko odgovornost, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, vendar pod pogojem, da razlogi za izdajo ustrezne odločbe niso na strani zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Izrecno določa pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za priznanje te odškodnine, in sicer da je bila na prvi stopnji izdana neustrezna odločba o denarni dajatvi, da je bilo o pravici oziroma višini dajatve kasneje z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča za zavarovanca odločeno drugače z učinkom za nazaj in da neustrezna odločba na prvi stopnji ni bila izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da v obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ker je bilo tožniku nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu priznano s prvostopenjsko odločbo toženca. P ritožbeno sodišče je s tem v zvezi že zavzelo stališče, da je določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno tolmačiti in uporabljati le tako, da so do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti zavarovanci upravičeni tudi v primerih, ko je dajatev izplačana za nazaj na podlagi prvostopenjske odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej toženca. Če gre odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti v primeru izplačila dajatev za nazaj na podlagi drugostopenjske odločbe ali sodbe, gre tudi na podlagi prvostopenjske odločbe.

Vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, ker ne gre za stanje, ko bi bila na prvi stopnji izdana neustrezna odločba o denarni dajatvi, ki bi bila nato odpravljena in bi toženec v ponovljenem postopku na prvi stopnji izdal odločbo, s katero bi dajatev priznal za nazaj, temveč gre za stanje, ko je toženec izdal prvostopenjsko odločbo, s katero je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu priznal za nazaj.

Pravilno je stališče tožnika v pritožbi, da je potrebno v primeru, ko pogoji za uporabo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni – tako kot v obravnavanem primeru, odškodninsko odgovornost zavoda presojati tudi po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Odškodninska odgovornost toženca po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava. Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: obstoj pravno priznane škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da tožnik (kljub pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2012) ni niti navajal niti dokazal vseh elementov civilnega delikta. Iz navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožniku nastala škoda v višini zakonskih zamudnih obresti od z odločbo toženca z dne 10. 12. 2010 priznanih zneskov mesečnih nadomestil, ki tečejo od takrat, ko bi nadomestila morala biti izplačana, do plačila nadomestila; in da mu je ta škoda nastala zato, ker toženec, ob tem da je invalid III. kategorije že od leta 1995 dalje in je zahtevo za priznanje nadomestila podal leta 2003, ni pravočasno odločil o pravici do nadomestila, saj je o tem odločil šele z odločbo z dne 10. 12. 2010. To pa po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da je podal zadostno trditveno podlago za odškodninsko odgovornost toženca in bi obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca skladno s pravili o obrnjenem dokaznem bremenu moralo ugotavljati sodišče v dokaznem postopku. Tega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo povsem nerazčiščeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se po določbi 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju tožnika najprej pozvati, da glede na to, da je toženec že izdal dokončno odločbo z dne 7. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 2. 2011, s katerima je zavrnil njegovo zahtevo za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, postavi tožbeni zahtevek, skladen s 73. členom ZDSS-1, in nato ugotoviti, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, še zlasti, ali je bilo toženčevo ravnanje v postopku izdaje odločbe z dne 10. 12. 2010 protipravno. Pri tem bo moralo ugotoviti, na kakšni podlagi je bil uveden postopek izdaje odločbe toženca z dne 10. 12. 2010, torej na zahtevo tožnika ali po uradni dolžnosti, in kdaj, ter v kakšnem roku bi morala biti izdana odločba o priznanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ter predvsem zakaj oziroma kaj je vplivalo na to, da je bila odločba izdana šele dne 10. 12. 2010. Po 259.a členu ZPIZ-1 mora pristojni organ zavoda, če je za ugotovitev pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno izvedensko mnenje, izdati odločbo najpozneje v šestih mesecih od dneva uvedbe postopka. Za odločitev v tej zadevi je namreč ključnega pomena vprašanje, zakaj je toženec tožniku šele z odločbo z dne 10. 12. 2010 priznal in odmeril nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 5. 2003, saj je bil tožnik že z odločbo z dne 21. 11. 1995 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku vpogledati, prebrati in dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu in po uradni dolžnosti skladno z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalnim načelom (62. člen ZDSS-1) zaslišati tožnika glede tega, kdaj je vložil zahtevo za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in kakšne so bile njegove aktivnosti v postopku izdaje te odločbe, in zaslišati uslužbenko, ki je za toženca izdala odločbo z dne 10. 12. 2010, oziroma vodila postopek njene izdaje, glede tega, ali se je postopek začel po uradni dolžnosti ali na zahtevo tožnika in kdaj je bila le-ta podana, zakaj je bila odločba izdana šele dne 10. 12. 2010, kateri postopki so se za tožnika vodili pri tožencu in ali so vplivali na priznanje oziroma odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ter po potrebi izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Šele ko bodo vsa navedena odprta vprašanja ustrezno razčiščena, bo lahko sodišče prve stopnje presodilo, ali je bila odločba toženca z dne 10. 12. 2010 izdana pravočasno glede na vse okoliščine primera, oziroma ali je bilo toženčevo postopanje v zvezi z izdajo te odločbe protipravno, ter nadalje ali so, upoštevaje tudi načela o dokaznem bremenu, podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca ter utemeljen tožbeni zahtevek ali ne.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). O stroških postopka bo odločalo sodišče prve stopnje po določbah ZPP in na podlagi uspeha v sporu.