Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, za izvedbo dokazov po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1 ni bilo podlage.

Povečanje obsega dela, ob okoliščini, da se vsebina tožnikovega dela ni spremenila, ne utemeljuje njegovega prikrajšanja iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2013 dalje obračunati razlike med bruto plačo s količnikom 4.12, ki bi mu pripadala glede na vrsto in zahtevnost dela, ki ga je dejansko opravljal, ter izplačano bruto plačo s količnikom 3.23, od dobljenih zneskov plačati davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.984,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je po izvedeni reorganizaciji opravljal isto delo oziroma da se mu je s prehodom v organizacijsko enoto tožene stranke obseg dela le povečal. Vztraja, da na svojem delovnem mestu opravlja številna dela, ki spadajo v opis višje vrednotenih delovnih mest. Ker sodišče pri odločitvi ni upoštevalo njegovih navedb in dokazov, podanih v novem sojenju, uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Opozarja, da je šele pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu kot bistvene izpostavilo ugotovitve o tem, katere delovne naloge je tožnik dejansko opravljal. Sicer pa sodna praksa dopušča možnost izvedbe dodatnih dokazov, če je to potrebno za popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Nova dejstva in dokazni predlogi tudi ne bi zavlekli reševanja spora, saj bi imela tožena stranka vse možnosti, da se o njih izjavi. Priči A.A. in B.B. sta še vedno zaposleni pri toženi stranki in zato pristranski. Poleg tega omenjeni priči nista imeli vpogleda v njegovo delo. Zmotna je izpoved A.A., da je tožnik le podajal učno snov. V resnici so mu bile s strani drugih služb posredovane zgolj informacije o posameznih dogodkih, nato pa je na podlagi teh informacij sam pripravljal potrebne analize, sklepe ter gradivo za njihovo predstavitev v okviru podajanja učne snovi. To potrjuje tudi njegova izpoved. Sodišče se ni opredelilo do številnih nalog, ki jih je opravljal in ki presegajo obseg nalog, določenih v opisu delovnega mesta "strokovni sodelavec II". S sklicevanjem na svojo izpoved uveljavlja, da je med drugim pripravljal strokovne podlage ‏‒ priročnike in navodila za izvajanje del sodelavcev, Nacionalne projektne standarde in opise nacionalnih poklicnih kvalifikacij. Sodeloval je tudi pri izobraževanju in v projektnih delovnih skupinah, katerih člani so bili delavci, ki delo opravljajo na višje vrednotenih delovnih mestih. Sodišče je njegove delovne naloge primerjalo le s formalno opredeljenimi delovnimi nalogami delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II". Njegovih delovnih nalog ni primerjalo z delovnimi nalogami, ki jih opravljajo delavci na višje vrednotenih delovnih mestih, čeprav tožnik za nižje plačilo opravlja enako delo kot oni. Da se njegovo delo ne razlikuje od dela, ki ga opravljajo delavci na delovnih mestih samostojnega strokovnega sodelavca, potrjujeta tudi izpovedi prič B.B. in A.A.. V zvezi s tem izpostavlja izpoved B.B., da vsi delavci, ki v organizacijski enoti opravljajo naloge izobraževanja, dejansko opravljajo enaka dela. Ker se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z zatrjevano diskriminacijo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. (pravilno 8.) točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb glede zatrjevane diskriminacije. Tožnik je v zvezi s tem navajal, da imajo delavci, ki opravljajo enako delo kot on, s toženo stranko sklenjene pogodbe o zaposlitvi z višjo dogovorjeno plačo. Ker je sodišče prve stopnje te navedbe (sicer res le posredno) zavrnilo z ugotovitvijo, da C.C. in D.D., ki delo opravljata na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II", v resnici opravljata zahtevnejše delovne naloge kot tožnik, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. Z odločbo opr. št. Pd 283/2014 z dne 18. 10. 2016 je tožbo v delu, ki se je nanašala na ugotovitveni del tožbenega zahtevka zavrglo, z delno sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, z vmesno sodbo pa je ugotovilo, da je tožnik od 1. 6. 2013 dalje upravičen do izplačila razlik med plačo, ki jo je prejemal (za delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) s količnikom 3.23, in plačo delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II" s količnikom 3.92. Pritožbeno sodišče je po pritožbi obeh strank sklep o zavrženju dela tožbe in (delno) sodbo potrdilo, vmesno sodbo pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zmotne pravne presoje v dotedanjem postopku neutemeljeno ni natančno ugotavljalo, katere delovne naloge je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal, posledično pa ni odgovorilo na bistveno vprašanje, ali je tožnik v tem obdobju resnično opravljal dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest oziroma naloge, ki presegajo naloge delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B. ugotovilo, da tožnik na delovnem mestu "strokovni sodelavec II" od 1. 1. 2013 dalje ne opravlja del, ki spadajo v opis višje vrednotenih delovnih mest, zato je tožbeni zahtevek za plačilo po dejansko opravljenem delu zavrnilo.

8. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je oprlo na pravilno pravo podlago iz 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katerim je dolžan delodajalec delavcu ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotoviti ustrezno plačilo za dejansko opravljeno delo. Enako je določal tudi 42. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. 9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati navedbe in dokaze, ki jih je tožnik podal šele na prvem naroku nove glavne obravnave (tj. po delni razveljavitvi prve odločbe), češ da se navedbe v tej smeri v predhodnem postopku niso izkazale kot relevantne. Ta ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je tožnik, ki ga je ves čas postopka zastopala kvalificirana pooblaščenka, dejansko opravljanje dela zahtevnejšega delovnega mesta zatrjeval že v tožbi. To, da sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni zadostno raziskalo vseh relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejansko opravljenem delu, ne pomeni, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu izpostavilo povsem nov vidik spora, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Posledično delna razveljavitev prve odločbe ne opravičuje ravnanja tožnika, ki je sporne navedbe in dokaze sodišču prve stopnje predložil po poteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Sicer pa tožnik v pritožbi določno niti ne navaja, katerih navedb in dokazov sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, kot tudi ne, kako bi ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, zato pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP že iz tega razloga ni utemeljen.

10. Tožnik s pritožbeno navedbo, da sodna praksa priznava možnost izvedbe dodatnih dokazov, če je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja, smiselno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo prepozno predložene dokaze izvesti po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, za izvedbo dokazov po prvem odstavku 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ni bilo podlage. Poleg tega pa je stališče, da navedena določba ZDSS-1 ne izključuje določb ZPP o prekluziji, v zadevi opr. št. VIII Ips 27/2006 zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da upoštevanje prepoznih navedb in dokazov ne bi zavleklo reševanja zadeve. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je očitno presodilo nasprotno.

11. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s pravnim prednikom tožene stranke 8. 1. 2013 podpisal (novo) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "strokovni sodelavec II", ki je pričela veljati s 1. 1. 2013. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je vse od sklenitve te pogodbe dalje opravljal dela in naloge, ki presegajo opis njegovega delovnega mesta. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik pri toženi stranki opravlja dela s področja izobraževanja (usposabljanje novih delavcev za delovno mesto izvršilni železniški delavec, redna strokovna izpopolnjevanja, udeležba na komisiji za preverjanje teh znanj, preučevanje predpisov ter opozarjanje na neskladja med predpisi), ki v opisu delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, niso izrecno navedena. Opis delovnega mesta "strokovni sodelavec II" je namreč zelo splošen in zajema naslednje naloge: opravljanje najzahtevnejših tekočih strokovnih del ter druga opravila (dela) po naročilu nadrejenega, ki so tehnološko in funkcionalno povezana v delovnem procesu.

12. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da se njegovo delo po 1. 1. 2013 ni spremenilo, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa to za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadostuje, saj bi tožnik za uspeh v tem sporu moral dokazati, da te delovne naloge (ki jih je opravljal pred in po 1. 1. 2013) presegajo opis delovnega mesta, za katero je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi. Neutemeljeno je tudi opozarjanje pritožbe, da se je tožniku s prehodom v organizacijsko enoto tožene stranke (to je bilo 1. 6. 2013) povečal obseg dela. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je tožnik pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi v januarju 2013 delo opravljal le za družbo E. d. o. o., s prehodom k toženi stranki pa je delo pričel opravljati za celotne F., vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tudi povečanje obsega dela ob okoliščini, da se vsebina tožnikovega dela ni spremenila, še ne utemeljuje njegovega prikrajšanja iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neverodostojnost izpovedi prič A.A. in B.B.. Sicer drži, da sta omenjeni priči še vedno zaposleni pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njuni izpovedi nimata dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo izpovedima delavcev tožene stranke in ne tožniku, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti dokazne ocene nima pomislekov, ker za to ni utemeljenega razloga. Neutemeljeno je tudi tožnikovo uveljavljanje, da omenjeni priči nista imeli vpogleda v njegovo delo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sta bila B.B. in A.A. v relevantnem obdobju tožniku neposredno nadrejena delavca ter posledično seznanjena z vsebino njegovega dela.

14. Tožnik v pritožbi s sklicevanjem na izpovedi prič B.B. in A.A. neutemeljeno vztraja, da se njegovo delo od 1. 1. 2013 dalje ne razlikuje od dela, ki ga opravljajo delavci, zaposleni na višje vrednotenih delovnih mestih. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da priči teh navedb nista potrdili, četudi sta obe smiselno izrazili naklonjenost poenotenju plačnih količnikov glede na primerljivo vsebino dela znotraj posameznih služb pri toženi stranki.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikove delovne naloge primerjalo le s formalno opredeljenimi delovnimi nalogami (tj. opisom) višje vrednotenih delovnih mest oziroma da tožnikovih nalog ni primerjalo z nalogami, ki jih dejansko opravljajo delavci, zaposleni na zahtevnejših delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju okoliščine, da so opisi vseh treh delovnih mest (tj. strokovni sodelavec II, samostojni strokovni sodelavec I in samostojni strokovni sodelavec II) splošni, tožnika ter priči A.A. in B.B. v novem sojenju ponovno zaslišalo ravno z namenom, da bi ugotovilo, katera dela je tožnik dejansko opravljal in v čem so se njegova dela razlikovala od tistih, ki jih opravljajo delavci na višje vrednotenih delovnih mestih. V zvezi s tem je kot verodostojno ocenilo izpoved priče A.A., da tožnik v okviru svojega dela le podaja učno snov, medtem ko je analiziranje izrednih dogodkov in tehnološkega procesa dela (kar je naloga zahtevnejših delovnih mest) v pristojnosti drugih služb. Tožnik temu zaključku sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče izdelano dokazno oceno sprejema kot pravilno in prepričljivo. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na izpoved B.B. iz prvega sojenja, da so imeli delavci, ki so po vsebini opravljali enaka dela s področja izobraževanja, različne količnike (v njegovo službo so namreč "prišli" s takšnimi količniki, kot so jih imeli pri pravnih prednikih tožene stranke). Tudi ta priča namreč ob ponovnem zaslišanju ni potrdila tožnikovih navedb, da je usklajeval tehnološko povezane procese dela med družbami, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik te naloge delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II" ni opravljal. 16. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih njegovih nalog, ki presegajo opis delovnega mesta "strokovni sodelavec II". V zvezi s tem opozarja na svojo izpoved, da je pripravljal strokovne podlage ‏‒ priročnike in navodila za izvajanje del sodelavcev, Nacionalne projektne standarde in opise nacionalnih poklicnih kvalifikacij ter da je sodeloval v projektnih timih in delovnih skupinah, vendar navedb v tej smeri ni podal pravočasno (podal jih je šele v prvi pripravljalni vlogi v ponovljenem sojenju). Ker izpoved stranke ne more nadomestiti njene pomanjkljive trditvene podlage, se sodišče prve stopnje do tega dela tožnikove izpovedi ni bilo dolžno opredeliti, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

17. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).