Jedro

Dejstvo, da v predkazenskem postopku pri preiskavi avtomobila ni sodeloval tolmač in tudi ni prevedel zapisnika o preiskavi obsojencu, ampak so vse v zvezi s preiskavo obsojencu v hrvaškem jeziku posredovali policisti, ne pomeni kršitve obsojenčeve pravice, da v kazenskem postopku uporablja svoj jezik.

Odsotnost razlogov o uporabi prava ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojeni R.R. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z obsojenim R.B. storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, opisano pod točko I. izreka, po 1. in 2. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ter da je storil sam kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 201. člena KZ opisano pod točko II. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje mu je določilo kazni dve leti in šest mesecev zapora in osem mesecev zapora, ter mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero je vštelo čas, prestan v priporu od 12.9.2008 dalje. Na podlagi 69. člena KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Oškodovancem je dosodilo njihove premoženjskopravne zahtevke in jih naložilo obsojenemu R. ter soobsojenemu B. v plačilo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe zagovornika obsojenca ter zagovornika obsojenega R.B. in obsojenega R.B. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitve 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka ter Ustave, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvu zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

7. Zagovornik v zahtevi o dejanju pod točko I pravnomočne sodbe navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pri hišni preiskavi oziroma preiskavi obsojenčevega osebnega avtomobila ni bil navzoč tolmač za hrvaški jezik. V zapisniku o preiskavi z dne 13.9.2009 je zapisano: „R.R. je bilo vse glede preiskave povedano v hrvaškem jeziku.“ Vsebina zapisnika o preiskavi je bila obsojencu zgolj „povedana“ s strani policistov. Zapisnika o preiskavi avtomobila ni prevedel sodni tolmač za hrvaški jezik kot to določa tretji odstavek 8. člena ZKP. Navaja, da je že pred začetkom glavne obravnave, sklicujoč se na določilo 83. člena ZKP, predlagal, da se zapisnik o preiskavi vozila, ker ga ni prevedel sodni tolmač za hrvaški jezik, izloči iz sodnega spisa, vendar je predlog prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Sodba pa sloni ravno na dokazih, ki so bili pridobljeni pri preiskavi osebnega vozila. Meni, da je tako podana kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče oprlo sodbo na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati. Citira tudi določbo 8. člena ZKP in poudarja, da je v tretjem odstavku navedenega člena določeno, da prevaja sodni tolmač in ne morebitne druge osebe kot na primer policisti. Nadalje citira še določbo drugega odstavka 18. člena ZKP, ki določa, na katere dokaze sodišče sodbe ne sme opreti, ker gre za nedovoljene dokaze.

8. Človekove pravice in temeljne svoboščine, so določene v XI. poglavju URS ter sodišče na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin sodbe ne more opreti, kot je tudi ne more opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo kazenskega postopka in je zanje v Zakonu o kazenskem postopku določeno, da se sodba nanje ne more opreti, prav tako se ne more opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (določbe 83. člena tretjega odstavka, 148.a člena tretjega in četrtega odstavka, 154. člena, 204., 219. člena desetega odstavka, 227. člena tretjega odstavka, 228. člena, 237. člena in prvega odstavka 251. člena). Tudi pravica uporabljati jezik v kazenskem postopku je pravica, ki jo zagotavlja Ustava v 62. členu RS in zakon v že citiranem 8. členu ZKP. Gre za pravico, ki zagotavlja obdolžencu (v kazenskem postopku), da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar je tudi ena od podlag poštenega sojenja. Dejstvo, da v predkazenskem postopku pri preiskavi avtomobila ni sodeloval tolmač za hrvaški jezik in da tolmač za hrvaški jezik ni prevedel zapisnika o preiskavi obsojencu, ampak so ga prevedli oziroma vse, kar se je nanašalo na hišno preiskavo, obsojencu v hrvaškem jeziku posredovali policisti, ne pomeni kršitve obsojenčeve pravice, da v kazenskem postopku uporablja svoj jezik. Preiskovalno dejanje, ki so ga opravili policisti na podlage odredbe preiskovalne sodnice, tudi ne pomeni začetka formalnega kazenskega postopka. Zapisnik o preiskavi avtomobila, ker ga ni prevedel tolmač za hrvaški jezik, ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Kateri dokazi so nedovoljeni ZKP taksativno našteva. Zagovornik se ne sklicuje niti na kršitev URS niti na kršitev katerekoli izmed določb ZKP, ki imajo za posledico, da je dokaz, pridobljen v postopku nedovoljen in se sodna odločba nanj ne sme opreti. Zatrjuje le, da v predkazenskem postopku ni sodeloval tolmač za hrvaški jezik in da tolmač za hrvaški jezik obsojencu zapisnika ni prevedel. Ne zatrjuje pa, da obsojenec dogajanja ob hišni preiskavi ni razumel oziroma, da mu dogajanje ob hišni preiskavi ni bilo prevedeno na način, da obsojenec ni mogel spremljati poteka procesnega dejanja, ki so ga opravili policisti. Zaradi tega, ker zapisnika o opravljeni preiskavi osebnega avtomobila ni prevedel tolmač, ne uveljavlja nikakršne pomanjkljivosti opravljene preiskave osebnega avtomobila ob smiselni uporabi določb o hišni preiskavi (šesti odstavek 215. člena ZKP), ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornik po navedenem ni uspel utemeljiti, da se sodba opira na nedovoljen dokaz in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje le, da naj bi bila storjena kršitev tretjega odstavka 8. člena ZKP, to je kršitev določb postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik pa bi moral, da bi kršitev lahko uspešno uveljavljal, obrazložiti ne le, da je po njegovi oceni podana kršitev navedenega člena, ampak tudi vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa z zatrjevanjem, da zapisnikov o preiskavi vozila v hrvaški jezik ni prevedel sodni tolmač, ne da bi izkazal vpliv zatrjevane pomanjkljivosti na zakonitost sodne odločbe, ni storil. 9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je bila preiskava osebnega avtomobila obsojenca opravljena zakonito na podlagi sodne odredbe, zagovornik zatrjuje z navedbami, da mora sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 17. člena ZKP pred izdajo odločbe popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Navaja, da se lahko preiskava osebnega avtomobila opravi le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika kot to določata 214. in 215. člen ZKP. Ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni prebralo odredbe preiskovalnega sodnika o preiskavi in odredbe ni pridobilo, ni moglo ugotoviti, ali je bila ta sploh izdana, še manj pa je lahko preverilo, če je ta bila izdana skladno s citiranima določiloma ZKP. Sklicuje se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 27/2008 z dne 23.10.2008, da bi določba iz 17. člena ZKP lahko pomenila bistveno kršitev postopka, če sodišče ne bi ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva, pomembnega za uporabo zakona.

10. Odredba o hišni preiskavi je sodna odločba, na podlagi katere je izvedeno procesno opravilo, v konkretnem primeru preiskava osebnega avtomobila obsojenca. Rezultat izvedbe odredbe pa je pridobitev dokazov pri opravljeni hišni preiskavi oziroma preiskavi avtomobila. Zapisnik o preiskavi ter rezultati te preiskave, to je pridobljeni predmeti pri preiskavi, povezani s kaznivim dejanjem, so dokaz v kazenskem postopku. Sodišče na glavni obravnavi izvede tiste dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje določenih odločilnih dejstev, kot citira vložnik zahteve iz dela sodbe I Ips 27/2008, ki so pomembni za obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obdolženca ali za kakšne druge okoliščine, ki so pomembne za uporabo zakona. Odločilna dejstva, ki jih ugotavlja sodišče, so tako tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sprejelo sodišče v zvezi z obtožbo. V obravnavani zadevi gre za dejstva v zvezi z obtožbo za kaznivo dejanje velike tatvine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja oziroma, ki so pomembni za obstoj kazenske odgovornosti ter predstavljajo dejanski temelj sodbe. Odredba za hišno preiskavo (sodna odločba) ne predstavlja dokaza. Sodišče lahko v zvezi z odredbo za hišno preiskavo preizkusi ali je odredba zakonita oziroma ali je bila zakonito izvedena, kar pomeni preizkus dejstev, ki so navedena v zapisniku o hišni preiskavi. Sodišče preizkusi po določbi 219. člena ZKP ali je bila hišna preiskava opravljena na podlagi pisne odredbe (v zapisniku o hišni preiskavi je navedeno na podlagi katere odredbe katerega sodišča je bila opravljena preiskava; odredba je tudi vročena tistemu pri katerem se hišna preiskava opravi oziroma osumljencu). Prav tako preizkusi ali so bili podani pogoji za opravo hišne preiskave v skladu z določbami prvega odstavka 215. in prvega in tretjega odstavka 216. člena ZKP. Obseg preizkusa, ki ga je opravilo sodišče, je razviden tudi iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča. Sodišče je določno ugotovilo, da je bila preiskava osebnega avtomobila obsojenca opravljena na podlagi zakonite odredbe preiskovalne sodnice (drugi odstavek na strani 7 prvostopenjske sodbe). Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je bil v kazenskem postopku izveden dokaz s tem, da je sodišče prebralo zapisnik o preiskavi osebnega avtomobila. Določno je tudi pojasnilo, da so navedbe, da sodišče prve stopnje ni pridobilo odredbe o preiskavi vozila, ki jih zagovornik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, v nasprotju s podatki spisa, saj je odredba del spisovnega gradiva. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po navedenem ni podana.

11. Kršitev pravice do obrambe iz 29. člena URS v zvezi s točko d. tretjega odstavka šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zagovornik uveljavlja z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo izvedbo predlaganega pravno relevantnega dokaza, da pridobi in pregleda spis Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 156/2002, v katerem se nahajajo dokazi, da so policisti in kriminalisti med predkazenskim postopkom ponarejali dokaze. Ne strinja se z argumentacijo sodišča druge stopnje, da gre za drug kazenski postopek. Navaja, da je višje sodišče spregledalo, da je obsojenec med dokaznim postopkom zatrjeval, da je bilo ravnanje policistov v zvezi z najdbo in zasegom zlata nezakonito. Izvedba dokaza s pridobitvijo spisa III K 156/2002 bi bila tako nujna, ob vedenju, da so policisti v drugem kazenskem postopku že krivo pričali in ponarejali dokaze, kar omaje verodostojnost policistov.

12. Strinjati se je sicer z zagovornikom, da je sodišče dolžno izvesti dokaze, ki so pravno relevantni, to je, pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerimi je izkazana verjetnost, da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Po ustaljeni ustavnosodni praksi je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti tudi s potrebno stopnjo verjetnosti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8.6.1995). Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili dokazni predlog za pridobitev spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 156/2002. Njuna presoja, da ni podlage za pridobitev spisa v drugi kazenski zadevi, ki ni v nikakršni povezavi z obravnavano kazensko zadevo, je razumna in logična. Sodišči prve in druge stopnje sta argumentirano pojasnili, da izvedba dokaza ni potrebna, saj je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Nadaljnje navedbe zagovornika, s katerim izraža nestrinjanje s presojo verodostojnosti posameznih prič v pravnomočni sodbi, s čimer tudi utemeljuje nujnost izvedbe predlaganega dokaza, pa pomenijo nestrinjanje z dokaznimi zaključki, sprejetimi v pravnomočni sodbi. Navedbe predstavljajo izražanje pomislekov, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13. V zvezi s kaznivim dejanjem zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 210. člena, zagovornik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o uporabi prava, saj je obsojenec državljan Republike Hrvaške, je tujec. V opisu dejanja se mu očita tudi, da ni poskrbel, da bi mladoletna V.R. obiskovala šolo v Republiki Hrvaški. To izvršitveno ravnanje je storil v tej državi in ne v Republiki Sloveniji. Ker izpodbijana prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ji očita tudi kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP.

14. Katero kršitev kazenskega zakona je storilo sodišče v pravnomočni sodbi zagovornik ne pojasni. Kršitev kazenskega zakona povezuje z zatrjevano bistveno kršitev odločb kazenskega postopka. Gre za dve različni kršitvi, kršitev materialnega zakona in kršitev procesnega zakona. Zatrjevanje o kršitvi kazenskega zakona je popolnoma pavšalno, tako da ga Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti. Da bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o uporabi prava, je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je, izhajajoč iz v spisu zbranih procesnih dejstev, pomembnih za presojo, ali so podani pogoji za sojenje obsojencu (izpis iz Kazenskega zakonika Republike Hrvaške za kaznivo dejanje zanemarjanje otroka ali mladoletne osebe in surovo ravnanje po 213. členu), ugotovilo, da obstaja ujemanje inkriminacij po KZ Republike Slovenije in KZ Republike Hrvaške za kaznivi dejanji po 201. členu KZ in 213. členu KZ Republike Hrvaške, da je torej podana dvojna kaznivost. Opravljena pa je bila tudi presoja, da je poleg splošnega pogoja iz 123. člena KZ (uveljavitve univerzalnega načela, da za kazniva dejanja lahko naše sodišče sodi tudi tujcu, ki je dejanje storil v tujini), ker je del dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, izvršil na teritoriju Republike Hrvaške (izvršitveno ravnanje, da ni poskrbel za šolanje V.R.), podan tudi pogoj za sojenje obsojencu, upoštevaje zakonsko določilo iz tretjega odstavka 124. člena KZ, da se v primeru iz 123. člena KZ storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. S sodbo je sodišče druge stopnje dopolnilo sodbo sodišča prve stopnje o uporabi pravnih pravil. Vložnik zahteve tako napačno zatrjuje, da storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana le tedaj, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na odločitve v zvezi z obtožbo. Pri odsotnosti razlogov o uporabi prava, bi bilo moč govoriti le o procesni kršitvi iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. To procesno kršitev pa se obravnava v okviru kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitve kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe) pri katerih pa mora, vložnik zahteve ne le izkazati kršitev, ampak tudi določno obrazložiti njen vpliv na to, da je sodba nezakonita. Zagovornik v zahtevi ni obrazložil, kako naj bi zatrjevana odsotnost razlogov o uporabi prava v sodbi sodišča prve stopnje (kar je s svojo sodbo saniralo sodišče druge stopnje) vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

15. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik zatrjuje tudi z navedbo, da sta si izrek in obrazložitev pravnomočne sodbe v nasprotju, ker je v opisu dejanja navedeno, da je obsojenec zakonski znak kaznivega dejanja navajanje mladoletne osebe k dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, izvrševal v Republiki Sloveniji, med tem ko je iz obrazložitve sodbe mogoče sklepati, da je bilo izvršitveno dejanje uresničeno že na hrvaškem. V sodbi sodišča prve stopnje kot odločilno dejstvo ni ugotovljeno, da je obsojenec mladoletno V.R. navajal h kaznivim dejanjem na hrvaškem, česar niti zagovornik ne zatrjuje ampak navaja, da je o tem dejstvu mogoče sklepati na podlagi obrazložitve sodbe. Zagovornikova interpretacija obrazložitve sodbe v zvezi z zakonskim znakom kaznivega dejanja ne pomeni uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik očita tudi višjemu sodišču. Navaja, da se drugostopenjsko sodišče o navedbah v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da nima razlogov o odločilnem dejstvu, da V.R. ne obiskuje šole in da sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni izvajalo dokazov, ni opredelilo. Ker je sodišče druge stopnje na strani 12 obrazložilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi predložene listine, dopisa CSD … iz katerega izhaja, da V.R. ne obiskuje šole ter okoliščine, da je bila na dan, ko bi morala biti v šoli, skupaj z obtožencema v Sloveniji in tu izvrševala kazniva dejanja, ugotovilo zakonski znak kaznivega dejanja, da obsojenec ni poskrbel za njeno šolanje, kršitev, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

17. Zagovornik z nadaljnjimi navedbami, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjevane procesne kršitve ne utemeljuje. Z navedbami, da V.R. nima prijavljenega stalnega bivališča na istem naslovu kot obsojenec, in s sklicevanjem na več listin, ki so bile predložene v kazenski spis, ne uveljavlja, da ni razlogov o odločilnem dejstvu, v izpodbijani sodbi, da je obsojenec skrbnik V.R. ter da mu je bila zaupana v skrbništvo. Zagovornik izraža le nestrinjanje, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

18. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in ker zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.