15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A.-A. d. o. o., Ž. Ž., ki jo zastopa Odvetniška pisarna B. & B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cpg 37/2006 z dne 2. 3. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. In 21/2004 z dne 14. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog pritožnice (tedaj dolžnice) za odlog izvršbe. Višje sodišče je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da realizacija izvršbe in s tem izguba poslovnega prostora za opravljanje dejavnosti v nobenem primeru ni tista nenadomestljiva škoda, ki jo je treba po prvem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) izkazati s stopnjo verjetnosti.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje s takšnim stališčem Višjega sodišča. Uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z očitki o nedopustnem odstopu od ustaljene sodne prakse pri razlagi pravnega standarda nenadomestljive škode. Da okoliščina, da mora dolžnik zaradi izpraznitve poslovnih prostorov opustiti svojo dejavnost, lahko pomeni nenadomestljivo škodo in s tem razlog za odlog izvršbe, naj bi izhajalo iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 403/2001 z dne 16. 5. 2001, ki ga prilaga. Takšna naj bi bila tudi praksa prvostopenjskih sodišč. Pravico do enakega varstva pravic naj bi Višje sodišče kršilo tudi s tem, ko naj bi njene pritožbene navedbe zgolj pavšalno zavrnilo, ne da bi se opredelilo do navedb, da gre za poslovne prostore, kjer je njen sedež in edini prostor za opravljanje dejavnosti. Sporno stališče Višjega sodišča naj bi nedopustno posegalo tudi v njeno pravico do zasebne lastnine. Pritožnica meni, da bi morala sodišča v primeru, kot je njen, ko je svoje nepremičnine zastavila za tuj dolg in torej ni dolžnica iz temeljnega razmerja, izkazanost pogoja nenadomestljive škode blažje presojati. Poudarja, da je tudi izkazala, da bodo posledice izvršbe hujše od tistih, ki bi jih utrpel upnik z odlogom izvršbe.

B.

3.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave res izhaja, da sodišče ne sme samovoljno, tj. brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar pritožnica kršitve te pravice ne izkaže. Tega očitka namreč ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na en primer, v katerem naj bi Višje sodišče odločilo drugače, saj ena sodna odločba enotne in ustaljene sodne prakse še ne izkazuje. Pritožnica se sicer sklicuje še na druge odločitve sodišč prve stopnje, vendar zatrjevane kršitve tudi s takšnimi pavšalnimi očitki ne more utemeljiti. Tega očitka tudi sicer ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je sodišče višje stopnje odstopilo od sodne prakse nižjega sodišča.

4.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje tudi z očitki o pavšalnosti stališča Višjega sodišča o neizkazanosti pogoja nenadomestljive škode. Vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. Višje sodišče je namreč zahtevi iz 22. člena Ustave z obrazložitvijo, da izguba poslovnega prostora za opravljanje dejavnosti v nobenem primeru ne more pomeniti nenadomestljive škode v smislu 71. člena ZIZ, zadostilo. Ali je takšno stališče tudi materialnopravno pravilno, pa Ustavno sodišče glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne presoja.

5.Pritožnica izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča tudi očita, da nedopustno posega v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Kršitev navedene pravice bi bila lahko podana le v primeru, če bi odločitev sodišča temeljila na kakšen pravnem stališču, ki bi bilo z vidika te človekove pravice nesprejemljivo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Zgolj okoliščina, da je bil pritožničin predlog za odlog izvršbe zavrnjen, kršitve te človekove pravice še ne izkazuje.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger