Jedro

„Nova“ tožba je, tako kot vsaka tožba, podvržena preizkusu obstoja procesnih predpostavk. Ob (pravilni) ugotovitvi sklepa, da je bilo o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje o zadevi ni smelo meritorno odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 27.6.2012 in ji naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 637,08 EUR.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče „sklep kot neutemeljen zavrne in je sodišče dolžno o zadevi odločiti v rednem sodnem postopku“. O zahtevku iz tožbe ni bilo odločeno, nova tožba je bila vložena in je dopustna. Sodišče je o njej dolžno odločati, kot je jasno zapisano v obrazložitvi Višjega sodišča v Ljubljani II P 3350/09 z dne 12.12.2012. Gre za citat: „... iz katerega med drugim izhaja, da gre za nov tožbeni zahtevek..., ki pri prvem sodišču ni bil nikoli v obravnavi...“. Ne zanika, da pravice in dolžnosti, ki so določene z izrekom vežejo stranke, želi pa pojasniti, da v zadevi še ni bilo odločeno o plačilu V. začasne situacije. Sodišče je odločalo o tem, ali je M.Ž. še direktor podjetja I. d.o.o., ali ima pravosodni izpit, in ali lahko zastopa podjetje I. d.o.o., na sodišču. Tožeča stranka je v zvezi z ugovorom toženca, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, navedla, da Okrožno sodišče v zadevi II P 3350/2009 ni odločalo o plačilu V. začasne situacije, temveč je procesno ustavilo tožbo in zaščitilo toženca pred plačilom dolga. V dokaz zmotnosti stališča tožencev pa je priložila sklep Višjega sodišča v Ljubljani II P 3350/09, ki v obrazložitvi v 2. točki pritrdi tožeči stranki. Gre za citat: “Sodnica je procesno zaustavila tožbo in sodišče o zadevi ni odločalo. Tožeča stranka je vložila nov tožbeni zahtevek 27.6.2012. Želi, da sodišče o zadevi odloči.“ Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep zavzame stališče, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga tožnica uveljavlja v predmetnem postopku, že odločeno. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvi, da je med istima pravdnima strankama na podlagi identičnega tožbenega zahtevka (zahtevka za plačilo 18.182,31 EUR) in iste dejanske in pravne podlage (plačilo V. začasne situacije z dne 6.6.2007 po pogodbi o gradnji na ključ številka 023-1-186) že tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 3350/2009. O tožbenem zahtevku je bilo odločeno s sodbo Okrožnega sodišča II P 3350/2007 z dne 8.3.2011 (priloga B3), ki je bila na pritožbenem sodišču potrjena (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2877/2011 z dne 11.4.2012; priloga B4). Odločitev opre na določbo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP).

Določba drugega odstavka 319. člena ZPP sodišče zavezuje, da v primeru, da ugotovi, da je bilo o (identičnem) tožbenem zahtevku že razsojeno, tožbo zavrže, tako kot je pravilno postopalo sodišče prve stopnje. Sklep ima izčrpne, jasne in pravilne razloge za zavzeto stališče, ki ne terjajo dopolnitve. Pritožba ne nasprotuje zavzetemu stališču, da je podana identiteta tožbenih zahtevkov, (zmotno) pa smiselno trdi (2), da o tožbenem zahtevku v zadevi II P 3350/2009 ni bilo (meritorno) odločeno, kar pa ne drži. S sodbo II P 3350/2009 z dne 8.3.2011, ki je bila potrjena z odločitvijo pritožbenega sodišča, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (3) in tožba ni bila zavržena (ni šlo za procesno odločitev), zato ponovno odločanje o tem zahtevku ni mogoče (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Pritožbena teza očitno temelji na zmotnem razumevanju sklepa višjega sodišča v zadevi II P 3350/09 (II Cp 3400/2012 z dne 12.12.2012), na katerega se v pritožbi sklicuje s citatom: „Sodnica je procesno zaustavila tožbo in sodišče o zadevi ni odločalo. Tožeča stranka je vložila nov tožbeni zahtevek 27.6.2012. Želi, da sodišče o zadevi odloči.“ Napotki se nanašajo na tožbeni zahtevek v vlogi 27.6.2012, ki jo je tožeča stranka vložila v zadevi II P 3350/2009, ki pa je bila takrat že pravnomočno končana. Pritožbeno sodišče je z omenjenim sklepom sodišču prve stopnje naložilo, da tožbo vpiše in obravnava (4), ne pa da mora o njej vsebinsko odločiti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da „novo“ tožbo vpiše in jo obravnava, kar pa ne pomeni, da mora o njej vsebinsko odločiti. „Nova“ tožba je, tako kot vsaka tožba, podvržena preizkusu obstoja procesnih predpostavk. Ob (pravilni) ugotovitvi sklepa, da je bilo o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje o zadevi ni smelo (meritorno odločiti). S sklepom je o „novi“ tožbi odločeno (tožba je zavržena), in je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da je o njem treba vsebinsko odločiti. Nepomembni so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v zadevi II P 3350/09 utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka, ker na vprašanje identitete tožbenega zahtevka in posledično odločitev, ali gre za že pravnomočno odločeno zadevo, ne vplivajo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni materialnih in procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

(1) Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

(2) „Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi II P 3350/2009 ni odločalo o plačilu V. začasne situacije, temveč je procesno ustavilo tožbo in zaščitilo toženca pred plačilom dolga toženo stranko in uporabi 319. člena ZPP.“

(3) Odločeno je bilo, da se: „sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1062 I 11639/2007 z dne 3.12.2008 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne“. S kondemnatornim delom sklepa o izvršbi (1. točka izreka) je tožeča stranka zahtevala plačilo glavnice v znesku 18.182,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2007 do dneva plačila.

(4) „Iz povzetih navedb tožeče stranke tako sledi, da predstavlja njena vloga z dne 27.6.2012 novo tožbo oziroma začetni procesni akt v novi pravdni zadevi, ne pa pripravljalne vloge tožeče stranke (čeprav je vloga tako naslovljena) v zadevi P 3350/2009-II“.