Jedro

Vprašanje, ali določeno premoženje sodi v zapuščino, je v domeni dedičev. Ravno zato ZD razlikuje med situacijo, ko so sporna dejstva med strankami, kjer med taksativno naštetimi dejstvi niso tista, ki se nanašajo na obseg zapuščine in med primeri, ko so dejstva sporna med dediči, kamor sodi tudi spor o obsegu zapuščine. Stranke, med katere sodijo tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (npr. upniki) posledično ne morejo prisiliti, da določeno premoženje dedujejo, če si slednji tega ne želijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da dodatna zapuščina po pokojni A. M. obsega še nepremičnino na parc. št. 2046/1, vpisano pod vložno številko 882, k.o. B. in jo na podlagi zakonitega dedovanja dodelilo B. in Mi. M., sinovoma zapustnice, in sicer vsakemu do 1/3 ter M. D. in Mo. M., vnukinjama zapustnice, vsaki do 1/6. (2) Zoper prvostopenjski sklep se pritožuje dedič Mi. M. z navedbo, da nepremičnina ne more soditi v zapuščino, saj mu jo je zapustnica z darilno pogodbo podarila še za časa življenja.

3) Pritožbi sta bili vročeni ostalim dedičem. Nanjo je odgovoril le B. M. in v celoti soglašal z navedbami pritožnika.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno uporabilo 221. člen ZD (1), ki določa, da če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, se to premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Vendar pa je to mogoče le, če med dediči obstaja soglasje, da določeno premoženje sodi v zapuščino. V konkretnem primeru soglasja, da dediči (še) niso izkazali interesa, da bi bila nepremičnina na parc. št. 2046/1, vpisana pod vložno številko 882, k.o. Bežigrad, del zapuščine, ni. Nasprotno, dediča Mi. in B. M. sta temu celo nasprotovala. Glede na to, da se preostali dedinji, M. D. in Mo. M., o tem vprašanju še nista izrekli, bi bila naloga sodišča, da na zapuščinski obravnavi ugotovi, kakšno je njuno stališče. Vprašanje, ali določeno premoženje sodi v zapuščino, je vsaj v zapuščinskem namreč v domeni dedičev. Morebitni upnik lahko svoje pravice uveljavlja v drugem postopku. Ravno zato Zakon o dedovanju razlikuje med situacijo, ko so sporna dejstva med strankami (210. člen ZD), kjer med taksativno naštetimi dejstvi niso tista, ki se nanašajo na obseg zapuščine in med primeri, ko so dejstva sporna med dediči, kamor sodi tudi spor o obsegu zapuščine (212. člen ZD). Stranke, med katere sodijo tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (npr. upniki - 175. člen ZD) po mnenju pritožbenega sodišča proti volji dedičev ne morejo doseči, da bi zapuščinsko sodišče ugotovilo, da določeno premoženje spada v zapuščino.

(6) Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna, zaradi česar pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni ugotovilo, kakšen je obseg zapuščine. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo izvesti zapuščinsko obravnavo in ugotavljati, ali med dediči obstaja spor o tem, da navedena nepremičnina sodi v zapuščino. V kolikor bo, bo moralo zapuščinsko obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo (212. člen ZD), v nasprotnem primeru pa odločiti, da nepremičnina v zapuščino ne sodi.

(1) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in naslednji).