Jedro

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je pravni prednik tožene stranke postal lastnik sporne nepremičnine, saj je njegova dobroverna, na pravnem poslu (menjalna pogodba z dne 17.2.1959) temelječa posest, trajala celo daljšo dobo, kot pa je bila za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja potrebna pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 - v nadaljevanju ZTLR (ta doba je znašala dvajset let - glej načelno mnenje razširjene seje nekdanjega Zveznega vrhovnega sodišča, objava: Poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije, št. I/61, str. 9 - 12), oziroma kot je določena v 28. členu ZTLR (za dobroverno posest dvajset let - 4. odstavek 28. člena ZTLR; za dobroverno posest, ki se opira na veljaven pravni naslov, pa deset let - drugi odstavek 28. člena ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1043 k.o... in sicer za vsakega od tožnikov do 1/2. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 108.855 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi nespornih dejstev sta sodišči druge in prve stopnje naredili zmotne zaključke, da je pravni prednik tožene stranke pridobil na sporni nepremičnini lastninsko pravico. Sodišči nista upoštevali odločilnega dejstva, da je pravni prednik tožene stranke podaril občini zemljišči, ki bi ju moral na podlagi menjalne pogodbe prepustiti v last pravni prednici tožnikov. Tako dejanje pravnega prednika tožene stranke predstavlja zlorabo pravic. Povsem zgrešena pa je presoja obeh sodišč, da je pravni prednik tožene stranke pozabil na pogodbo, ki jo je sklenil 17.2.1959 s pravno prednico tožečih strank. Tudi zaključek obeh sodišč, da je bila menjalna pogodba z dne 17.2.1959 realizirana, ni pravilen, saj bi v primeru realizacije pogodbe tožeča stranka prejela nepremičnini parc. št. 989 in 985 v last in posest in obravnavanega spora sploh ne bi bilo. Realizacijo menjalne pogodbe je onemogočilo ravno dejstvo, da je pravni prednik tožene stranke sporni nepremičnini podaril občini, namesto, da bi jih izročil pravni prednici tožečih strank. Dejstva, da sta bili nepremičnini parc. št. 989 in 985 podarjeni občini, ni mogoče izbrisati, saj je bila ravno zaradi tega razpolaganja onemogočena realizacija dne 17.2.1959 sklenjene menjalne pogodbe. Sodišči tudi nista upoštevali določb Uredbe o premoženjskih razmerjih in o reorganizaciji kmečkih delovnih zadrug iz leta 1953, ki dodelitve zemljišča kot ohišnice sploh ne predvideva, izrecno pa določa, da mora zadruga ob izstopu vrniti zadružniku tisto zemljišče, ki ga je vložil v zadrugo. Ob izstopu iz zadruge je zato sporno zemljišče spet postalo last pravne prednice tožeče stranke. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene bistvene procesne kršitve.

Z revizijskimi trditvami, da sta sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno sledili izpovedbam R. I. in v postopku zaslišanih prič, izpodbija tožeča stranka dokazno oceno obeh sodišč in s tem v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilnosti materialnopravne odločitve ob upoštevanju dejstev, ki so pravno odločilna in ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje (že omenjeni 3. odstavek 385. člena ZPP). Ta pravnoodločilna dejstva pa so naslednja: - med pravdnima strankama je bila sporna lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 1043 k.o..., glede katere je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na ime pravnega prednika tožene stranke; - predno je na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico pravni prednik tožene stranke, je bila lastnica sporne nepremičnine pravna prednica tožeče stranke, ki je pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Njena lastninska pravica v zemljiški knjigi ni bila vpisana; - pravna prednica tožeče stranke je sporno nepremičnino "vložila" v Kmetijsko delovno zadrugo G.; - pravnemu predniku tožene stranke, ki je bil tudi član Kmetijske delovne zadruge G., je zadruga dodelila sporno nepremičnino najprej kot ohišnico (v letu 1951), ob izstopu iz zadruge v letu 1959, pa so mu organi zadruge, v soglasju s pravno prednico tožeče stranke, z menjalno pogodbo z dne 17.2.1959 dodelili sporno nepremičnino v last in posest; - dodelitev sporne nepremičnine pravnemu predniku tožene stranke v last in posest je bila posledica dejstva, da pravni prednik tožene stranke ob izstopu iz zadruge ni dobil vrnjenih tistih zemljišč, ki jih je ob vstopu "vložil" v zadrugo; - pravni prednik tožene stranke je imel sporno nepremičnino v posesti najprej kot ohišnico (od leta 1951 do 1959), od sklenitve menjalne pogodbe z dne 17.2.1959 pa do leta 1986, ko je prišlo do vpisa njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa na podlagi tega pravnega posla; Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje naredili materialnopravni zaključek, da je pravni prednik tožene stranke postal lastnik sporne nepremičnine, saj je njegova dobroverna, na pravnem poslu (menjalna pogodba z dne 17.2.1959) temelječa posest, trajala celo daljšo dobo, kot pa je bila za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja potrebna pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 - v nadaljevanju ZTLR (ta doba je znašala dvajset let - glej načelno mnenje razširjene seje nekdanjega Zveznega vrhovnega sodišča, objava: Poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije, št. I/61, str. 9 - 12), oziroma kot je določena v 28. členu ZTLR (za dobroverno posest dvajset let - 4. odstavek 28. člena ZTLR; za dobroverno posest, ki se opira na veljaven pravni naslov, pa deset let - drugi odstavek 28. člena ZTLR). Ob upoštevanju vseh prej že navedenih, v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, je taka odločitev pravno pravilna tudi po presoji revizijskega sodišča. Tožeča stranka se v reviziji izrečno sklicuje tudi na določbe Uredbe o premoženjskih razmerjih in o organizaciji kmečkih delovnih zadrug, Uradni list FLRJ, št. 14/53 - v nadaljevanju uredba. Določb te uredbe pa v reviziji ne citira povsem točno in tudi ne v celoti. V prvem odstavku 21. člena uredbe, ki ga revizija izrečno omenja, je res določeno, da mora zadruga zadružniku, ki iz zadruge izstopi, vrniti zemljo, ki jo je vložil vanjo. To pravilo pa ni veljalo absolutno. Ob pogojih, ki so določeni v drugem odstavku (tega revizija ne omenja) istega člena uredbe (če bi se z vrnitvijo zemlje, ki je bila vložena v zadrugo s strani zadružnika, ki iz nje izstopa, drobila zemljiška posest, ki ostaja v zadrugi in je ta posest grupirana, če je zadruga na zemlji, ki jo je zadružnik, ki izstopa iz zadruge, vložil vanjo, izvršila večje investicije itd.), je lahko zadružnik ob izstopu iz zadruge prejel namesto v zadrugo vložene zemlje drugo zemljo enake vrednosti. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da pravni prednik tožene stranke ob izstopu iz zadruge ni dobil vrnjene zemlje, ki jo je vložil v zadrugo (drugačne revizijske trditve pomenijo nedovoljeno revizijsko izpodbijanje te dejanske ugotovitve), ampak mu je bila na podlagi pogodbe z dne 17.2.1959 dodeljena namesto vložene zemlje druga zemlja. Med to "drugo zemljo" pa je bila tudi v tej pravdni zadevi sporna nepremičnina parc. št. 1043 k.o...

Po povedanem se je pokazalo, da niso podani v reviziji zatrjevani revizijski razlogi. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).