Jedro

Na zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninsko pravico z gradnjo, kljub dobrovernosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravic na več parcelah, ki ležijo na S. j; sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na R. d. V. Š.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Strinja se, da sklep delavskega sveta ni osnova za prenos lastninske pravice na zemljiščih. Sklep delavskega sveta pa je osnova za dobrovernost pri gradnji ribnikov, kar je ugotovilo tudi sodišče. Volja takratnega uporabnika Ž. Š. je bila prenesti zemljišča v last r. d., vendar to žal ni bilo izvedeno v zemljiški knjigi, ker ni bila sklenjena pogodba. Če bi bila še Ž. Š. lastnica, bi se takoj sklenila pogodba. Če je ž. svoj delež prenesla na družino M., to ne more vplivati na materialno pravno stanje ob gradnji. Sodišče priznava tožeči stranki lastništvo ribnikov, zato bi moralo priznati tudi lastništvo zemljišč pod ribniki. Volja strank ob gradnji je bila, da tožeča stranka postane tudi lastnica zemljišč pod ribniki. Sodišče je ugotovilo, da ribniki niso bili nikoli prenešeni kot vložek v toženo stranko. Ž. bi lahko s pogodbo prenesla pravico uporabe nad tožečo stranko. Izrek je v nasprotju z razlogi, saj sodišče ugotovi dobroverno gradnjo na tujem zemljišču, pa kljub temu zavrne zahtevek za lastninsko pravico.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje, s katerim pritožbeno sodišče soglaša v dejanskem in materialnopravnem smislu: Zemljišča so bila za izgradnjo tožeči stranki dodeljena po sklepu Delavskega sveta in sicer na prošnjo tožeče stranke. Formalni investitor ribnikov je bila tožeča stranka, vendar je določena sredstva prispevala tudi vodna skupnost S. S. Sredstva je prispeval tudi R. sklad za intervencije v kmetijstvu. Dne 20. 12. 1989 je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi tožene stranke in sicer so bili pogodbeniki Ž. Š., tožeča stranka in N. C. Družbeniki so vložili denarna sredstva in tudi stvarne vložke. Edini družbenik, ki je vložil zemljišča je bila Ž. Š. V ustanovitveni pogodbi je bila tudi klavzula, da pogodba služi tudi za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi. Kmalu so se med družbeniki začeli spori glede deležev. Ribniki kot objekti niso bili vloženi v družbo, tožeča stranka pa je zahtevala povečanje ustanovnega deleža na račun ribnikov. Vlaganja v ribnike je priglasil tudi N. C. Po čl. 20 ZTLR sklep delavskega sveta ni pravni naslov za pridobitev pravice uporabe ali lastninske pravice, saj kasneje ni bila sklenjena pogodba. Po čl. 24 ZTLR se zahteva dobrovernost graditelja na tujem svetu. Na začetku gradnje ribnikov od leta 1987 do leta 1989, ko je bila ustanovljena tožena stranka, tožeči stranki ni mogoče oporekati dobrovernosti, ki se je nanašala na gradnjo ribnikov, saj so tudi upravni organi na osnovi delavskega sveta izdali vsa potrebna dovoljenja. Tožeča stranka pa ni mogla pridobiti lastninske pravice na zemljiščih pod ribniki, kljub dobrovernosti, saj so bila zemljišča ves čas gradnje od leta 1987 do 1989 družbena lastnina. Po čl. 28 ZTLR tožeča stranka zemljišč ni priposestvovala, saj ni bila 10-letna dobroverna posestnica. Leta 1989 je tožeča podpisala pogodbo o ustanovitvi tožene stranke, s katero je samo tožena stranka vložila vsa sporna zemljišča, tožeča stranka pa zemljišč ni vložila. Tožeča stranka ni opozorila na kakršnokoli napako v pogodbi in pogodbo tudi ni izpodbijala. Po čl. 29 ZTLR pa družbene lastnine ni bilo mogoče priposestvovati, zemljišča pa so bila družbena lastnina do leta 1997. Priposestvovalna doba po letu 1997 pa ni mogla teči, ko je poslovni delež Ž. Š. odstopila družini M., ki je tudi začela upravljati z ribniki.

Prvostopno sodišče je razsodilo v skladu s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 21. in 22. 12. 1987 – poročilo VSS št. 2/87, po katerem so odločilne okoliščine ob gradnji na tujem zemljišču in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.

Da tožeča stranka in Ž. Š. nista imela namena prenosa pravice uporabe na zemljiščih, jasno izhaja iz pogodbe o ustanovitvi tožene stranke, saj je tožena stranka in ne tožeča stranka vložila zemljišča kot stvarni vložek. Tožeča stranka omenjeno pogodbo ni izpodbijala.

Tudi če bi bilo možno priposestvovanje družbene lastnine, do tega priposestvovanja ne bi prišlo, saj se je tožeča stranka dobrovernosti ob gradnji ribnikov odrekla s tem, ko je v ustanovitveni pogodbi priznala, da zemljišča niso pripadala njej.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni pretekla 10-letna dobroverna priposestvovalna doba, saj je tožeča stranka že od podpisa ustanovitvene pogodbe vedela, da zemljišča niso pripadala njej. Na nedobrovernost kaže tudi prenos deleža Ž. Š. na družino M., saj je z zemljišči kot delom stvarnega vložka razpolagala Ž. Š. in ne tožeča stranka.

Tožeča stranke je bila že od sklepa D. s. Ž. Š. dalje le uporabnica, saj je smela zgraditi ribnike na spornih zemljiščih, na katerih pa nikoli ni postala zemljiškoknjižna imetnica pravice uporabe in zaradi tega tudi ne kasneje lastnica.

Bistvo spora je torej v velikosti deleža tožeče stranke kot družbenice, oz. glede višine obligacijskega zahtevka glede vrednosti zgrajenih ribnikov. Ta spor pa ni predmet te pravde.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.