Jedro

Podani so pogoji za odpust delavca z dela, ki so določeni v 129. čl. ZDR, če je bil delavec zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti (tatvina oz. prilaščanje denarja iz blagajne), delodajalec pa je zoper njega podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Sodišče v individualnem delovnem sporu ni dolžno čakati na zaključek preiskave, ki jo je zahtval okrožni državni tožilec in na nadaljnje odločitve državnega tožilca v kazenskem postopku. Morebitna kasnejša ugotovitev državnega tožilca, da kaznivega dejanja ni bilo, ima v vsakem primeru, ne glede na odločitev sodišča v tej zadevi, posledice, predvidene v 1. odst. 129. čl. ZDR - ničnost izrečenega odpusta in vzpostavitev delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter spremenilo sklepa tožene stranke o odpustu tožnika z dela z dne 2.8.1996 ter 27.8.1996 tako, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6.8.1996 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 2.8.1996 do 6.8.1996 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico ter mu obračunati plačo, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1996 dalje do plačila (2. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o odpustu z dela, vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami, vključno s plačo, s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 6.8.1996 dalje do vrnitve na delo (3. točka izreka). Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev oz. spremembo sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer tožeča stranka zahteva, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena pa se zavzema za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena - za presojo dovoljenosti in zakonitosti odpusta je namreč pomembno, ali je tožilec ugotovil, ali je šlo za kaznivo dejanje ali ne, ta odločitev pa še ni bila sprejeta, saj je bila s strani tožilca vložena le zahteva za preiskavo, odločitev o tem, ali bo vložil obtožnico ali ne, pa še ni bila sprejeta. V tej fazi kazenskega postopka ni nobenih dokazov, da naj bi si tožnik prilastil 240.000,00 SIT, saj se je tožena stranka pri tem očitku opirala le na video posnetke, nastale s skrivnim snemanjem, ki sploh ne more predstavljati dokaza o obstoju kaznivega dejanja. Zatrjevana škoda je čisti konstrukt. Četudi bi šlo za očitek kaznivega dejanja zoper premoženje, pa bi zaradi bližnjega sorodstva strank, ki sta brata, lahko šlo le za možnost pregona na zasebno tožbo. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker o vročitvi sklepa o odpustu z dne 2.8.1996 ni zaslišalo tožene stranke, niti predlagane priče N. R.. Poleg tega pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 13. točki istega člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo uradnega zaznamka tožene stranke z dne 2.8.1996, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V zvezi z vročitvijo sklepa o odpustu je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj je uradni zaznamek z dne 2.8.1996 šteti kot vročilnico v skladu z določbami 144. člena ZPP - tožnik je bil s sklepom o odpustu seznanjen, odklonil pa je podpis vročitve. Neresnična je njegova izpoved, da naj bi s strani toženca prejel le prazen list. Tožena stranka vztraja, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu zakonito prenehalo že 2.8.1996. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbnih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, kar zlasti velja za kršitvi 7. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba tožene stranke. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje ene od pravdnih strank nikakor ne more predstavljati nezakonitega postopanja, ki bi imelo za posledico, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Če sodišče katerega od predlaganih dokazov ne izvede, ima to lahko za posledico le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v obravnavani zadevi ni podana, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, saj sodba vsebuje razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, od katerih je odvisna pravilna odločitev in jo je zato mogoče preizkusiti, tako da tudi kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh pravdnih strank pa dodaja naslednje: Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odpust delavca z dela, ki so določeni v 129. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožnik je bil zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, toženec pa je zoper njega podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu KZ RS. Ker gre za očitek storitve kaznivega dejanja na delu v zvezi z delom, ki naj bi ga storil tožnik kot delavec pri toženi stranki, se tožnik neutemeljeno sklicuje na bližnje sorodstvo strank. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča preuranjena. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je državni tožilec pred Okrožnim sodiščem v Celju vložil zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja poneverbe po 245/I. členu KZ RS, sodišče pa z odločitvijo v individualnem delovnem sporu ni dolžno čakati na zaključek preiskave in na nadaljnje odločitve državnega tožilca v kazenskem postopku. Morebitna kasnejša ugotovitev državnega tožilca, da kaznivega dejanja ni bilo, ima namreč v vsakem primeru, ne glede na odločitev sodišča v tej zadevi, posledice, predvidene v 1. odstavku 129. členu ZDR - tj. ničnost izrečenega odpusta in vzpostavitev delovnega razmerja. Tudi pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepa o odpustu, ki ga je tožnik prejel po pošti dne 6.8.1996. Očitno tedaj tudi tožena stranka sama ni štela vročitve z dne 2.8.1996 za veljavno, saj sicer ne bi tožniku še enkrat pošiljala sklepa po pošti, dejansko stanje v zvezi z navedeno vročitvijo pa je v zadostni meri ugotovljeno že z vpogledom v potrdilo oz. uradni zaznamek z dne 2.8.1996, zato zaslišanje tožene stranke oz. predlagane priče ni bilo potrebno. Sklicevanje pritožbe na to, da naj bi vročitev sklepa opravila dne 2.8.1997 na delovnem mestu, oz. da naj bi šlo na nadomestno vročitev po 144. členu ZPP/77, nima podlage v izvedenih dokazih - četudi je šlo za nadomestno vročitev, le-ta očitno ni bila opravljena v skladu z določbo 144. člena ZPP/77, ki določa:" Kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, ... brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali pa nabije na vrata stanovanja oz. prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena." Vsebina uradnega zaznamka z dne 2.8.1997, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pa sama po sebi dokazuje, da nadomestna vročitev ni bila opravljena pravilno, saj vročevalec pisanja očitno ni pustil na delovnem mestu tožnika in tega tudi ni ustrezno zabeležil na vročilnici. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).