Jedro

Tožnik brez podlage zatrjuje, da naj bi še vedno veljalo njegovo začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001, tudi ob sklicevanju na okoliščino, da naj bi bil A. nezakonito ustanovljen ter da so v tej posledici njegova dovoljenja nezakonita. Če je dovoljenje A. za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih z dne 6. 2. 2012 veljavno (torej ni bilo razveljavljeno, odpravljeno, izrečeno za nično ali v sodnem postopku ugotovljeno za nezakonito, česar ne navaja niti tožnik, niti ni o tem podatkov v spisu), tožnik ne more zatrjevati nezakonitosti tega dovoljenja A. (v posledici česar naj bi njegovo začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 bilo še veljavno).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijanim sklepom tožniku odredil, da v roku 30 dni od vročitve tega sklepa odpravi kršitev prvega odstavka 146. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki jo je storil s tem, da dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorskih pravic na avtorskih delih s področja glasbe na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 ne opravlja kot svoje edine dejavnosti, ker brez dovoljenja pristojnega organa kolektivno upravlja tudi pravice avtorjev na avdiovizualnih delih (v 1. točki izreka), ter da mora ugotovljeno kršitev odpraviti tako, da: - vse sporazume, ki jih je sklenil s tujimi kolektivnimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic avtorjev avdiovizualnih del, razdre ali spremeni tako, da bo iz njih jasno in nedvoumno razvidno, da začnejo veljati z dnem izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih in zgolj v njegovem obsegu; - statut z dne 7. 5. 2013 spremeni tako, da njegove določbe, ki se nanašajo na avtorje avdiovizualnih del, začnejo veljati z dnem izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih in zgolj v njegovem obsegu ali da te določbe iz statuta črta, in da – poseben zavihek na spletni strani z naslovom „Avdiovizualni avtorji“, vzorec pogodbe o članstvu, pooblastila, prijave avdiovizualnega dela in vloge za članstvo, ki so tam objavljeni, spremeni tako, da bo iz njih jasno in nedvoumno razvidno, da bo tožnik lahko kolektivno upravljal pravice avtorjev na avdiovizualnih delih takrat, ko mu bo izdano ustrezno dovoljenje in zgolj v njegovem obsegu (v 2. točki izreka) ter tožniku naložil, da mora v roku 8 dni po izteku roka iz 1. točke izreka tega sklepa o odpravi kršitve obvestiti urad in mu predložiti ustrezne dokaze (v 3. točki izreka), in ugotovil, da posebni stroški postopka niso nastali (v 4. točki izreka).

2. Tožnik v tožbi navaja, da se stalni nadzor urada na podlagi 162. člena ZASP po tem, ko je ta pred tem že opravil nadzor v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na podlagi 149. člena ZASP, omejuje lahko le na spremembe pri kolektivni organizaciji, o katerih je ta dolžna poročati uradu. Tožnik v tožbi v zvezi z očitkom kršitve prvega odstavka 146. člena ZASP najprej navaja, da glede na to določbo kolektivne organizacije ne smejo opravljati druge pridobitne dejavnosti. Navaja, da je bil oziroma je še imetnik začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, in sicer na podlagi odločbe z dne 24. 1. 2001, za upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del ter da je pri uradu dne 19. 7. 2010 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, s katero konkurira drugi kolektivni organizaciji – A., prav tako pa je 15. 3. 2011 vložil še vlogo za javno priobčitev avdiovizualnih del; vendar mu urad s tem, kako razlaga določbo prvega odstavka 146. člena ZASP, onemogoča enakopravno kandidirati v postopku izdaje dovoljenja. Tožniku se namreč niti ne očita, da bi opravljal poleg dovoljene dejavnosti še neko drugo celotno dejavnost, ampak gre zgolj za posamezne naloge, ki niso bistvo izvajanja edine dejavnosti oziroma gre za posamezne naloge, ki se prekrivajo z nekaterimi nalogami, ki so nujne v postopku izdaje dovoljenja (sklepanje sporazumov z drugimi kolektivnimi organizacijami, neskladje statuta z določbami zakona in z njim neskladno oblikovanje spletne strani zaradi vsebovanega posebnega zavihka z naslovom Avdiovizualni avtorji).

Tožnik v nadaljevanju zatrjuje, da je bila ustanovitev A. nezakonita ter da so dovoljenja tega zavoda neveljavna, v tej posledici pa je veljavno njegovo začasno dovoljenje, ter da urad nima pravnega interesa za nadzor, saj je bil tak nadzor glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev dovoljenja že opravljen. Tožnik meni, da gre v predmetni zadevi za predhodno vprašanje, saj je A. nezakonito ustanovljen, posledično pa kot subjekt neskladen z Zakonom o zavodih in ZASP, pri tem pa je pridobil dovoljenje za kolektivno upravljanje s strani urada, s čemer naj bi prenehalo začasno dovoljenje tožnika, ki mu je začasno dovoljenje tako odvzeto nezakonito.

Tožnik v nadaljevanju izpostavlja samovoljen odstop urada od upravne prakse ter navaja, da glede na vložitev dveh njegovih vlog, to je za izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje z dne 19. 7. 2010 in za kolektivno uveljavljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 15. 3. 2011, in na podlagi upravne prakse, ki je izhajala iz 161. člena ZASP pred novelo ZASP – B, po kateri je bila sklenitev pogodbe s kolektivnimi organizacijami izrecno določena kot zakonski pogoj za pridobitev dovoljenja pristojnega organa, ni mogoče šteti, da je urad ugotovil resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo – izpodbijani sklep. Nesprejemljivo je, da je urad v postopku izdaje dovoljenja zahteval od tožnika, da na drug način izkaže pooblastila avtorjev in kolektivnih organizacij, na podlagi katerih bi bila razvidna sposobnost kolektivne organizacije učinkovitega upravljanja avtorske in sorodnih pravic oziroma ocene gospodarskega pomena teh pravic za učinkovitost upravljanja. Za kaj takega tudi ni ustrezne zakonske podlage, saj ZASP nikjer ne predvideva, da je sklepanje pogodb z avtorji in tujimi kolektivnimi organizacijami prepovedano. Gre za zelo utesnjeno razlago pravnih pravil ZASP v zvezi z izvajanjem dejavnosti kolektivnega upravljanja, ki jo uporablja urad kot organ, pristojen za nadzor. S tem se tudi posega v pogodbeno svobodo tožnika. Ugotovitev v 1. točki izpodbijanega sklepa o kršitvi prvega odstavka 146. člena ZASP je urad izpeljal na podlagi pogodb, sklenjenih s tujimi kolektivnimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, statuta tožnika z dne 7. 5. 2013 in spletne strani tožnika; le na tej podlagi je urad ugotovil, da tožnik kolektivno upravlja pravice imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, čeprav za to nima ustreznega dovoljenja urada. Vendar sama sklenitev pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami, statut z dne 7. 5. 2013 in poseben zavihek na spletni strani tožnika niti po izjemno restriktivni razlagi določb 146. člena ZASP in ob upoštevanju dveh postopkov izdaje dovoljenja v teku, ne more šteti za opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Utesnjujoča razlaga nasprotuje smislu ZASP, je pa tudi v nasprotju s 7. členom ZUP. Tožnik vztraja, da utemeljevanje, da tožnik ne opravlja edine dejavnosti v obsegu dovoljenja z dne 12. 3. 1998, ni skladno z opisanimi okoliščini in doslej veljavno upravno prakso ter je tako ravnanje urada mogoče označiti kot samovoljno ter se tožnik sklicuje na načelo prepovedi ravnanja v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem, ki je prepovedano. To načelo velja tudi za oblastne organe, kar je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-304/96 z dne 7. 11. 1996 (pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Jambreka, točka 13). Ustavno sodišče je namreč zapisalo, da se državni organ pri omejevanju pravice ne more sklicevati na dejavnike oziroma razloge, ki jih je sam nadziral. Urad je dolžan nadzorovati vse spremembe glede izvajanja dejavnosti kolektivnega upravljanja na strani tožnika in skladno s tem vzpostavljati upravno prakso. Ni sprejemljivo, da se urad ne izjasni glede sprememb na strani tožnika, nato pa brez utemeljenih razlogov spremeni dotedanje stališče o načinu izpolnjevanja pogojev v postopku izdaje dovoljenja, ki izvira iz dolgoletne upravne prakse ter ne da bi tožnika o tem seznanil ter mu dal možnost usklajevanja pred sklenitvijo pogodb. Izpodbijani sklep tako pomeni nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Hkrati pa gre pri tem za favoriziranje A. v tekmi za izdajo dovoljenja na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP. Tožnik ponavlja, da s sklenitvijo pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami, s statutom ter oblikovanjem spletne strani ni prestopil okvira v smislu zlorab zakonskega monopola, temveč je deloval znotraj pravno dopustnega. Tožnik vztraja, da se taksativno naštete naloge v 146. členu ZASP prekrivajo z aktivnostmi v postopku izdaje dovoljenja, pri čemer ne gre za bistvo dejavnosti kolektivnega upravljanja, zato v izpodbijanem sklepu očitanih kršitev ni mogoče šteti za kršitev prvega odstavka 146. člena ZASP.

Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) ter navaja, da je svobodno opravljanje storitev ena od štirih temeljnih svobod Evropske unije. Navaja, da je bila 20. 2. 2014 sprejeta Direktiva evropskega parlamenta in sveta o kolektivnem upravljanja avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu. Zaključuje, da zakonodaja EU, tako aktualna kot prihodnja, ne omejuje in predvideva omejitev kolektivnih organizacij v izvrševanju njihovih nalog, kolikor te niso objektivno nujno potrebne za omejevanje potreb zakonskega monopola.

Tožnik v primeru ugoditve tožbi zahteva tudi odškodnino zaradi škode, ki jo je utrpel z izvršitvijo izpodbijanega sklepa. Tožnik še nima konkretnih podatkov o stroških, ki jih bo imel, ter si zato pridržuje pravico do modifikacije zahtevka za plačilo odškodnine. Za potreba tega postopka pa ugotavlja stroške v višini 2.923,26 EUR. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, saj ni kršil prvega odstavka 146. člena ZASP.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, ki ga je urad izdal v postopku nadzora na podlagi 162. člena ZASP, da je tožnik kršil prvi odstavek 146. člena ZASP, s tem ko dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorskih pravic na avtorskih delih s področja glasbe na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 ne opravlja kot svoje edine dejavnosti in ker brez predpisanega dovoljenja kolektivno upravlja tudi pravice avtorjev na avdiovizualnih delih, in odreditev odprave kršitve.

6. Uvodno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, podane v smeri, da naj bi urad v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa presegel obseg pristojnosti za nadzor na podlagi 162. člena ZASP. Po prvem odstavku 162. člena ZASP pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom. Navedene določbe po mnenju sodišča ni mogoče razlagati v pomenu, da bi bil pristojni organ (ni sporno, da je to urad) v postopku nadzora omejen na nadzor le v povezavi s poročili o poslovnih zadevah, poslovnimi knjigami, drugo poslovno dokumentacijo in podatki, za katere je v določbah drugega do četrtega odstavka tega člena določena obveznost kolektivne organizacije, da jih posreduje, sporoči oziroma da na vpogled uradu. Drugače ne izhaja niti iz zakonodajnega gradiva; v predlogu ZASP-D v Poročevalcu DZ št. 121/2006 z dne 24. 10. 2006 je v obrazložitvi k 10. členu novele (ki se nanaša na tedanji in sedanji 162. člen zakona) posebej poudarjeno, da je nadzor nad kolektivnimi organizacijami zaradi njihovega monopolnega položaja ključnega pomena za delovanje celotnega sistema kolektivnega uveljavljanja pravic, zato pristojni organ ne sme biti omejen z dvomi o opravičenosti zahtev, da mu kolektivna organizacija posreduje dokumente, ki jih potrebuje za izvajanje nadzora, kolektivni organizaciji pa ne sme biti omogočeno, da bi se izogibala nadzoru z izgovarjanjem na neopravičenost zahteve pristojnega organa; nikakršna obrazložitev torej ni podana v smeri, da bi se z določbami tega člena kakorkoli določal okvir oziroma obseg nadzora pristojnega organa. Kar pritrjuje mnenju, da je določbo prvega odstavka 162. člena ZASP treba razlagati v pomenu, da urad nadzoruje, ali je celotna dejavnost kolektivne organizacije v skladu z ZASP. Tako razlago potrjujejo tudi določbe 162.a člena ZASP, iz katerih je razvidno, da se pri nadzoru ugotovljene kršitve nanašajo na 146. člen tega zakona ter na neopredeljene (torej katerekoli) določbe tega zakona (2. in 3. točka drugega odstavka 162.a člena ZASP). Brez podlage pa tožnik zatrjuje tudi, da se nadzor po 162. členu ZASP ne bi mogel nanašati na vprašanja, ki so bila predmet preizkusa že v postopku za izdajo dovoljenja kolektivni organizaciji (149. člen), ker naj bi nadzor ne bil namenjen „nadzorovanju že nadzorovanega“. Iz 1. točke drugega odstavka 162.a člena ZASP namreč izhaja, da pristojni organ lahko z odločbo odvzame izdano dovoljenje, če se v postopku nadzora ugotovi, da so nastale okoliščine, ki bi bile razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja.

7. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno zatrjuje tudi, da je z opravljanjem dejavnosti kolektivne organizacije iz prvega odstavka 146. člena ZASP lahko nezdružljivo le opravljanje dejavnosti (kot celote ter ne le posameznih nalog) pridobitne narave izven okvira kolektivnega upravljanja. Po prvem odstavku 146. člena ZASP kolektivne organizacije nepridobitno in kot edino dejavnost opravljajo kolektivno upravljanje avtorskih pravic (ki obsega opravljanje tam navedenih nalog) v skladu z izdanim dovoljenjem. Navedena določba ne daje podlage ne za razlago, da je kolektivni organizaciji dovoljeno opravljati poleg dejavnosti, za katero ima dovoljenje, še drugo dejavnost kolektivnega upravljanja, za katero dovoljenja nima, kot tudi ne za razlago, da ji je dovoljeno opravljati posamezne naloge iz okvira dejavnosti kolektivnega upravljanja, za katero nima dovoljenja. Glede na to je po presoji sodišča urad mogel kot nedovoljeno ob kolektivnem upravljanju avtorskih pravic na delih s področja glasbe - na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 - šteti tožnikovo kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, za katero dovoljenja nima (pri čemer pa je sporno, ali je pravilen zaključek urada o tem, da je tožnik kolektivno upravljal tudi pravice avtorjev na avdiovizualnih delih).

8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je urad zaključek o tem, da je tožnik kolektivno upravljal (tudi) pravice avtorjev na avdiovizualnih delih, brez dovoljenja, oprl na ugotovitve: (1) da je tožnik sklenil pogodbe z več (tam navedenimi) tujimi kolektivnimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih, in sicer kot kolektivna organizacija, ki na ozemlju Slovenije kolektivno upravlja pravice na kinematografskih in avdiovizualnih delih (kar je ena od nalog kolektivnih organizacij – 4. točka prvega odstavka 146. člena ZASP), pri čemer je te pogodbe uradu predložil (z vlogo z dne 1. 7. 2013 v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih) ter hkrati navedel, da ščiti več kot 130.000 soavtorjev, (2) da tudi iz prečiščenega besedila statuta tožnika z dne 7. 5. 2013 izhaja, da tožnik kolektivno upravlja pravice avtorjev na avdiovizualnih delih, pri čemer je urad navedel vse določbe statuta, ki dajejo podlago za tako ugotovitev, saj se nanašajo na avdiovizualna dela, ne da bi bila v statutu veljavnost določb, ki se nanaša na avtorje avdiovizualnih del, vezana na morebitno pridobitev dovoljenja tožnika za kolektivno upravljanje njihovih pravic, (3) da spletna stran tožnika vsebuje poseben zavihek z naslovom „Avdiovizualni avtorji“ z informacijami in obrazci za prijavo avdiovizualnega dela in vlogo za članstvo, pogodbo o članstvu itd., ne da bi bilo na spletni strani opozorilo, da tožnik nima dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih.

9. Tožnik je zaključek urada o tem, da je kolektivno upravljal (tudi) pravice avtorjev na avdiovizualnih delih, brez dovoljenja, v postopku izpodbijal ter ga izpodbija tudi v tožbi, vendar gre po presoji sodišča za neutemeljene navedbe.

10. Tožnik se po presoji sodišča ne more z uspehom sklicevati, da je bil oziroma je še imetnik začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del ter da je v tem svojstvu sklenil pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami. Če je tožnik pogodbe sklenil kot imetnik začasnega dovoljenja, se nanje ne bi mogel sklicevati v času, ko začasno dovoljenje, ki mu je bilo izdano 24. 1. 2001, ni (več) veljalo. To začasno dovoljenje pa je (tudi v skladu z izrecno določbo v izreku) tožniku prenehalo veljati 11. 10. 2010, in sicer zaradi izdanega dovoljenja A. za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, ki je z navedenim dnem postalo dokončno ter je pričelo materialno pravno učinkovati. Dovoljenje A. z dne 11. 10. 2010 je bilo po podatkih spisa naknadno odpravljeno (urad navaja, da v posledici odprave sklepa št. 31227 – 1/2008 – 80), s čemer je začasno dovoljenje (začasno) ponovno dobilo veljavnost, vendar pa je bilo z dne 6. 2. 2012 A. izdano novo (vsebinsko enako) dovoljenje, tako da nepretrgano vse odtlej tožnikovo začasno dovoljenje ne velja več; tožnik v tožbi tako brez podlage zatrjuje, da je njegov pravni položaj negotov. Če se je v letu 2013 tožnik (ko je z vlogo z dne 1. 7. 2013 pogodbe predložil uradu) skliceval na sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacija ter navajal, koliko avdiovizualnih del ter avtorjev ščiti, so ta dejstva in okoliščine tudi po presoji sodišča dajala podlago za sklep o tem, da je tožnik upravljal pravice avtorjev na avdiovizualnih delih.

11. Po presoji sodišča tožnik brez podlage zatrjuje, da naj bi še vedno veljalo njegovo začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001, tudi ob sklicevanju na okoliščino, da naj bi bil A. nezakonito ustanovljen ter da so v tej posledici njegova dovoljenja nezakonita. Če je dovoljenje A. za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih z dne 6. 2. 2012 veljavno (torej ni bilo razveljavljeno, odpravljeno, izrečeno za nično ali v sodnem postopku ugotovljeno za nezakonito, česar ne navaja niti tožnik, niti ni o tem podatkov v spisu), tožnik ne more zatrjevati nezakonitosti tega dovoljenja A. (v posledici česar naj bi njegovo začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 bilo še veljavno). Drugačne presoje sodišča tožnik ne more doseči niti s podajanjem zakonskih razlogov za izrek upravne odločbe za nično – pri čemer bi kazalo, da se nanaša na dovoljenje A. z dne 6. 2. 2012, čeprav tožnik eksplicitno tega ne navaja – kajti o zakonitosti navedene odločbe v tem upravnem sporu ni mogoče odločati, saj je predmet tega upravnega spora presoja zakonitosti sklepa urada z dne 5. 2. 2014, izdanega tožniku v postopku nadzora. Prav tako tožnik brez podlage zatrjuje, da v predmetnem upravnem sporu predstavlja vprašanje zakonitosti odvzema tožniku začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001, ob tem ko naj bi bil A. nezakonito ustanovljen, pridobil pa je dovoljenje urada za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, predhodno vprašanje, ter se sklicuje na določbo 47. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po navedeni zakonski določbi je predhodno vprašanje tisto vprašanje, od katerega je v celoti ali delno odvisna odločitev v upravnem sporu, in ki je samostojna pravna celota ter sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa. Vprašanje zakonitosti odvzema tožniku začasnega dovoljena z dne 24. 1. 2001 pa ne predstavlja samostojne pravne celote, o kateri bi odločal kakšen organ, pač pa iz samega začasnega dovoljenja (izreka) izhaja, da velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih (določitev roka veljavnosti začasnega dovoljenja v samem dovoljenju je v skladu z ZASP – tretji odstavek 189. člena); to v obravnavanem primeru pomeni, da je tožnikovo začasno dovoljenje veljalo do izdaje dokončnega dovoljenja A. Dokler pa je to dovoljenje A. z dne 6. 2. 2012 veljavno (dokončno in pravnomočno) ter pred pristojnim organom ni začet noben postopek za njegovo odpravo ali izrek za ničnega, saj takih dejstev tožnik ne navaja (niti toženka), tudi ni podlage za opredelitev v tem upravnem sporu kot predhodnega vprašanja vprašanja zakonitosti ustanovitve te kolektivne organizacije.

12. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja tudi, da urad na podlagi sklenjenih pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih ter vsebine statuta z dne 7. 5. 2013 in spletne strani tožnika, ki se nanašata tudi na avtorje avdiovizualnih del, ne bi mogel zaključevati o tem, da tožnik kolektivno upravlja (tudi) pravice avtorjev na avdiovizualnih delih, (tudi) glede na dva postopka v teku na podlagi tožnikovih vlog za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje, v katerih mora tožnik prav s takimi aktivnostmi dokazati izpolnjevanje pogojev oziroma pri tem celo tekmovati z drugimi zainteresiranimi osebami. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je za tožnika obremenjujoča okoliščina, da ne iz sklenjenih pogodb ne iz vsebine statuta ne spletne strani, kolikor se vsebina nanaša na avtorje avdiovizualnih del, ni razvidno, da tožnik ni kolektivna organizacija za upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih ter da dovoljenja (še) nima. Z v tem smislu spremenjenimi oziroma dopolnjenimi dokumenti (ali namesto s predložitvijo pogodb s predložitvijo pisem o nameri) bi glede na izpodbijani sklep tožnik lahko izkazoval pogoje za pridobitev dovoljenj ter hkrati ne kršil zakona. Kolikor tožnik vztraja, da je ugotovitev o kršitvi zakona s sklepanjem pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami nepravilna, ker take prepovedi ZASP ne vsebuje ter je s tem tudi poseženo v njegovo pogodbeno svobodo, sodišče odgovarja, da njegovih navedb ne sprejema, saj sklepanje pogodb z zavajajočo vsebino, ko iz njih izhaja, da jih sklepa tožnik kot kolektivna organizacija za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, čeprav to ni (in kolektivna organizacija - za kolektivno upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih tudi nikoli ni bil, ne v času ko je bil imetnik začasnega dovoljenja ne po tem), glede na določbe ZASP ni dovoljeno (po 4. točki prvega odstavka 146. člena ZASP je sklepanje pogodb pridržano kolektivnim organizacijam - pri čemer je po mnenju sodišča pomen te zakonske določbe jasen ter ne gre za njeno restriktivno razlago ali uporabo v nasprotju z načelom varstva pravic strank); pogodbena svoboda pa po naši pravni ureditvi tudi ni popolna, saj je omejena z ustavo in prisilnimi predpisi, pa tudi z načeli obligacijskega prava. Po presoji sodišča se tožnik tudi ne more sklicevati na pravno ureditev kolektivnega upravljanja, veljavno pred novelo ZASP-B (uveljavljeno 11. 5. 2004), in po kateri naj bi bila sklenjena pogodba pogoj za izdajo dovoljenja, ter na njej temelječo upravno sodno prakso, in še to z nekonkretiziranimi navedbami, saj mora urad v postopkih upoštevati veljavno pravo. (V zvezi s sklicevanjem tožnika na 161. člen ZASP pred novelo ZASP-B pa bi se sodišče tudi strinjalo s toženko v odgovoru na tožbo, da v navedeni zakonski določbi urejeni „pogoj za opravljanje dejavnosti“ ne predstavlja pogoja v postopku dokazovanja izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja kolektivni organizaciji za kolektivno upravljanje avtorskih pravic.) Tudi očitek, da izpodbijani sklep glede na to pomeni nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, je po presoji sodišča neutemeljen. Kot je bilo že navedeno, se tožnik sklicuje na pravno ureditev, veljavno pred letom 2004 ter (nekonkretizirano) na tej temelječo upravno sodno prakso; da bi bil z ugovorom lahko uspešen, pa bi se moral sklicevati na aktualne in konkretne primere iz upravne oziroma upravno sodne prakse, iz katerih bi izhajala drugačna razlaga in uporaba določb ZASP o izkazovanju izpolnjevanja pogojev v postopku izdaje dovoljenj za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, kot je razlaga, ki jo je v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa zagovarjal urad.

13. V zvezi s sklicevanjem tožnika na zakonodajo EU sodišče uvodno ugotavlja, da tožnik podaja navedbe, iz katerih jasno ne izhaja, za katero določbo ZASP, ki je bila relevantna za odločitev v izpodbijanemu sklepu, tožnik meni, da je v nasprotju ter s katero določbo kakšnega pravnega akta EU; zato utemeljenosti takih navedb vsebinsko ni mogoče presoditi. V zvezi z omenjeno Direktivo 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 pa tako kot toženka v odgovoru na tožbo sodišče ugotavlja, da je rok za prenos direktive v slovenski pravni red 10. april 2016 (43. člen) ter se bo tako šele od tedaj dalje formalno mogoče sklicevati na njene določbe kot zavezujoče za državo, zato pri odločanju v tem upravnem sporu še ne morejo biti upoštevane.

14. Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.