Jedro

Tožeča stranka bi morala, da bi s tožbenim zahtevkom v pravdi zaradi izselitve iz stanovanja uspela, zatrjevati (nato pa tudi izkazati), da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova najemne pogodbe z lastnikom. Zatrjevala je, da je sporno stanovanje skupno premoženje nje in njenega bivšega moža in da je prodajna pogodba, s katero je njen bivši mož prodal stanovanje tožencu, nična, ker toženec ni plačal kupnine oziroma ker je navidezna, saj toženec plačuje najemnino. Ob takšni trditveni podlagi vprašanji obstoja skupnega premoženja in ničnosti prodajne pogodbe v konkretni pravdi nista predhodni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala izselitev toženca iz stanovanja, podrobneje opisanega v I. točki izreka prvostopenjske sodbe. Ocenilo je, da vprašanje, ali sporno stanovanje spada v skupno premoženje tožnice in njenega bivšega moža, ni predhodno. Tožničin predlog za prekinitev postopka do dokončanja pravde, ki je v teku zaradi navedenega vprašanja, je zavrnilo in, ob upoštevanju tožničinih trditev, ocenilo, da prodajna pogodba, s katero je tožničin bivši mož prodal stanovanje tožencu, ni neveljavna.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Presodilo je, da ima toženec že ob upoštevanju tožbenih trditev pravno podlago za uporabo stanovanja najmanj v sklenjeni najemni pogodbi, in poudarilo, da vprašanje lastništva stanovanja v tej pravdi ni pravno relevantno, saj tožnica ni izkazala, da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči napačno sklepali o toženčevi pravni podlagi za uporabo stanovanja. Prvostopenjsko sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze in po potrebi prekiniti postopek do rešitve pravde glede skupnega lastništva spornega stanovanja. Tako izveden postopek bi potrdil, da toženec v stanovanju prebiva brez pravne podlage.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja, od katerega predhodne rešitve je odvisna odločba v konkretni zadevi (in o katerem pristojni organ še ni odločil). Sodišče ga lahko, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače, reši samo (13. člen ZPP). Lahko pa tudi sklene, da ga ne bo reševalo. V tem primeru (in v primeru, ko je s posebnimi predpisi določeno, da konkretnega predhodnega vprašanja ne sme rešiti) po uradni dolžnosti prekine postopek in ga nadaljuje, ko je o njem pravnomočno odločeno pred pristojnim organom (13. člen ZPP v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 206. člena ZPP in drugim odstavkom 208. člena ZPP). Ker gre v konkretni zadevi za spor, ki šteje za prednostnega (glej 111. člen Stanovanjskega zakona - SZ-1), prekinitev postopka do odločitve v rednih pravdnih postopkih (praviloma) ni smotrna.

7. Navedeno ne velja za vprašanje, ki za odločitev ni predhodno oziroma katerega rešitev ne more vplivati na pravilnost odločitve v konkretni zadevi. Predhodnost vprašanja namreč ni podana, če je odločitev mogoča, ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje.

8. Tožeča stranka bi morala, da bi s tožbenim zahtevkom v pravdi zaradi izselitve iz stanovanja uspela, zatrjevati (nato pa tudi izkazati), da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova najemne pogodbe z lastnikom (111. člen SZ-1). Zatrjevala je, da je sporno stanovanje skupno premoženje nje in njenega bivšega moža in da je prodajna pogodba, s katero je njen bivši mož prodal stanovanje tožencu, nična, ker toženec ni plačal kupnine oziroma ker je navidezna, saj toženec plačuje najemnino. Ob takšni trditveni podlagi vprašanji obstoja skupnega premoženja in ničnosti prodajne pogodbe v konkretni pravdi nista predhodni.

9. Tožnica je tako sicer zatrjevala skupno lastništvo na stanovanju (glede tega je predlagala tudi prekinitev postopka do dokončanja pravde, ki jo vodi zoper bivšega moža), vendar je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da navedeno vprašanje ni pravno relevantno, saj ni postavila trditev, iz katerih bi izhajalo, da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova. V postopku pred nižjima sodiščema tega ni navajala, takšen zaključek pa ne izhaja niti iz njenih ostalih navedb (da je njen bivši mož tožencu prodal stanovanje; da je prodajna pogodba nična, saj toženec ni plačal kupnine; da je navidezna, saj toženec plačuje najemnino). Pritožbeno sodišče je tako pravilno zaključilo, da ima toženec pravno podlago za uporabo stanovanja (najmanj) v sklenjeni najemni pogodbi. Povedano drugače, tožnici ničnost prodajne pogodbe (oziroma pravnomočna odločitev o ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe v drugi pravdi) v tem postopku ne more koristiti, saj ima toženec pravno podlago za uporabo stanovanja (najmanj) v sklenjeni najemni pogodbi. Na tem mestu velja še dodati, da morebitno enostransko razpolaganje zakonca s skupno nepremičnino (prodaja, najem), ki ga tožnica v tej pravdi niti ne zatrjuje, po ustaljeni sodni praksi(1) ni ničnosti, temveč izpodbojni razlog.

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 544/92 z dne 25. 2. 1993, II Ips 198/93 z dne 8. 12. 1993, II Ips 406/2001 z dne 21. 3. 2002, II Ips 358/2006 z dne 31. 8. 2006, II Ips 497/2006 z dne 17.04.2009 in številne druge.