Jedro

Prvotožena stranka kot delodajalec in zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost v sporu za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, nista enotna sospornika v smislu določil 196. člena ZPP, ampak zanju velja določilo 195. člena ZPP, po katerem je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Tako delavec lahko uveljavlja odškodnino zaradi nesreče pri delu zoper svojega delodajalca, lahko samo zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, lahko pa vloži tožbo tudi zoper obe stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče je izdalo sklep z dne 24. 9. 2012, s katerim je odločilo, da se postopek zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko z dnem 21. 6. 2002 prekine (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da s prekinitvijo postopka prenehajo teči za toženo stranko vsi roki, določeni za pravdna dejanja (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep v celoti in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in navaja, da že na podlagi hitrega vpogleda v izpodbijani sklep izhaja, da je na strani tožene stranke kot prva tožena stranka navedeno podjetje A d.d. - v stečaju, kot drugo tožena stranka pa B d.d.. Enako izhaja tudi iz vložene tožbe v zadevi, iz obeh odgovorov na tožbo, tako prvotožene kot drugotožene stranke ter tudi drugih vlog v spisu. Iz izreka sklepa pa zmotno izhaja, da je sodišče prekinilo postopek zoper toženo stranko, kljub temu, da na strani tožene stranke nastopata dve toženi stranki. Na podlagi vpogleda v sodni register dne 1. 10. 2012 ne izhaja, da bi zoper drugotoženo stranko, torej B d.d. bil začet stečajni postopek, sicer pa tožnik ne oporeka dejstvu, da je zoper prvotoženo stranko A d.d. - v stečaju, bil začet stečajni postopek. Tožnik je sklep o prekinitvi prejel dne 26. 9. 2012 in ugotovil, da se je rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku zoper prvotoženo stranko iztekel dne 21. 9. 2012, pri čemer tožnik v tem času sicer ni prijavil svoje terjatve. Sodišče ni imelo pravne podlage, da je prekinilo postopek zoper obe toženi stranki, pravilno bi bilo, da bi postopek prekinilo le zoper prvotoženo stranko, ne pa tudi zoper drugotoženo stranko. V vsakem primeru pa mora sodišče počakati, da se opravi postopek preizkusa prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku in šele če se ugotovi, da upnik svoje terjatve ni prijavil oziroma da mu je bila pravnomočno prerekana, lahko izda sklep o ustavitvi postopka, vendar le glede pravdne stranke, ki je v stečaju. Sodišče je postopalo v nasprotju z določili 205. in 207. člena ZPP in zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka. Ustavitev postopka zoper drugotoženo stranko ne pride v poštev, saj ni razlogov za to, prav tako za pa za to ni pravne podlage. Prvotožena stranka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri zavarovalnici in ne obstaja nobena medsebojna povezanost odgovornosti prvo in drugotožene stranke. Tožnik se je poškodoval pri delu in zato uveljavljal odškodnino zaradi nesreče pri delu, lahko bi vložil svojo tožbo samo zoper delodajalca ali samo zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost. OZ v 395. členu določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče. Če tudi bi tožnik pravočasno prijavil terjatev v stečajnem postopku zoper prvotoženo stranko, pa to ne vpliva na njegovo pravico, da od drugotožene stranke zahteva plačilo obveznosti. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je podana, če ima odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, pri čemer je tudi izrek nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbenimi navedbami, da tako iz tožbe kot tudi iz obeh odgovorov na tožbo tako prvotožene stranke kot drugotožene stranke jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnik vložil tožbo zoper dve toženi stranki, kar tudi sicer sodišče samo ugotavlja v uvodu sklepa, kjer je kot prvotožena stranka navedeno B d.d., ... cesta .., C – v stečaju in kot drugotožena stranka B d.d., ..., D. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je bil izveden stečaj s sklepom Okrožnega sodišča v D, opr. št. …. z dne 21. 6. 2012 nad tožena stranko. Sodišče ob tem niti ne navede zoper katero toženo stranko je bil uveden stečaj, kot pravilno navaja pritožba in sama navaja, da je bil stečaj uveden le zoper prvotoženo stranko, tako da bi lahko do prekinitve postopka lahko prišlo le zoper njo. Prvotožena stranka kot delodajalec in zavarovalnica pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost v sporu za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu namreč nista enotna sospornika v smislu določil 196. člena ZPP, ampak zanju dejansko velja določilo 195. člena ZPP, po kateri je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Tako delavec lahko uveljavlja odškodnino zaradi nesreče pri delu zoper svojega delodajalca, lahko samo zoper zavarovalnico pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, lahko pa vloži tožbo tudi zoper obe stranki, kar je primer v konkretni zadevi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 3. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.