Jedro

S sodbo o pripoznavi je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice vožnje in hoje v breme služečega zemljišča parc. št. x v korist gospodujočih nepremičnin y, toženi stranki pa je bilo naloženo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče to pravico vpisati v zemljiško knjigo. Sodba je postala pravnomočna 8.8.1993 in po preteku paricijskega roka tudi izvršljiva.

Postopek v pravdni zadevi se je po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave nadaljeval le še po nasprotni tožbi toženke na ukinitev služnosti. Ne glede na tek tega postopka bi tožnica lahko vse od pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave zahtevala s tožbo iz 57. člena ZTLR varstvo služnosti, saj je bil njen obstoj že pravnomočno ugotovljen. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožničina stvarna služnost prenehala na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR. Tožena stranka se torej tožničinemu zahtevku za varstvo služnosti utemeljeno upira z ugovorom prenehanja služnostne pravice. V zvezi materialnopravno presojo spora, kot jo ponuja pritožba (99. člen SPZ, po katerem tožba za varstvo stvarne pravice ne zastara), naj bo le še pojasnjeno, da je treba utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka presojati po ZTLR (268. člena SPZ), konkretno po 57. členu ZTLR. Zavrnitev zahtevka pa ne temelji na zastaranju pravice, kot meni pritožba, temveč na prenehanju pravice na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR, kar posledično pomeni tudi izgubo zahtevati varstvo pravice po 57. členu ZTLR. Varstvo služnostne pravice je namreč mogoče le, dokler služnost obstaja - v obravnavanem primeru pa je že pred vložitvijo tožbe prenehala po samem zakonu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 46.950,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti vse ovire na služnostni poti, ki poteka po parc. št. X k.o. Kompolje, in sicer v širini 2,5 m med stanovanjsko hišo tožene stranke in njenim gospodarskim poslopjem tik ob gospodarskem poslopju in tako omogočiti vsak čas prehodnost in prevoznost te služnostne poti ter da je tožeča stranka na tej opredeljeni služnostni poti upravičena vsako oviro odstraniti na stroške tožene stranke. S sklepom pa je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo in razveljavilo dne 2.9.2000 izdano začasno odredbo, da mora tožena stranka takoj odstraniti zložene deske in bodečo žico ter drugo navlako na delu zemljiške parcele št. X k.o. Kompolje, in sicer v taki širini, da bo možen dostop z osebnim avtomobilom po služnostni poti. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku

147.172,00 SIT.

S sklepom z dne 3.9.2003 je sodišče prve stopnje predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo takse za sodbo, ugodilo pa je njenemu predlogu za oprostitev plačila takse za pritožbo.

Zoper sodbo in sklep z dne 9.7.2003 ter zoper sklep z dne

3.9.2003 se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

V pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 9.7.2003 tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica s tožbo zahtevala odstranitev ovir šele 28.6.2000, po mnenju sodišča po preteku 3 letnega roka, v katerem služnostne pravice ni izvrševala. Ne omenja pa, da je bila zoper pravnomočno sodbo z dne 20.5.1997 vložena revizija toženke. Tudi če bi tožnica v tem obdobju predlagala izvršbo, bi bil obstoj revizijskega postopka razlog za odlog izvršbe in ne bi dosegel svojega namena. Res je, da je sodba izvršljiva, ko zoper njo ni več rednega pravnega sredstva, vendar je ne glede na to tožnica pričakovala, da bo tožena stranka po prejemu sodbe le prostovoljno odstranila ovire na služnostni poti.

Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnica 90 % invalid, da ima omejeno gibanje - le s pomočjo hodulj. V času triletnega obdobja, ko bi morala predlagati izvršbo, je bila praktično nepokretna zaradi operacije kolka. Razumljivo, da v tem času ni uporabljala služnostne poti, niti ni razmišljala o predlogu za izvršbo ali tožbi za odstranitev ovir. Zaradi nesodelovanja s tedanjim pooblaščencem tudi ta ni varoval pravice tožnice v triletnem roku. Sicer pa v času zdravljenja tožnica ni imela potrebe po služnostni poti, saj je v tem času prebivala pri svojcih, v zdravilišču in Inštitutu za rehabilitacijo invalidov RS. Tožnica torej služnostne poti ni uporabljala iz objektivnih razlogov, ne pa zato, ker ne bi imela pravice. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 99. členu določa, da lahko vsakdo s tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja, ki ga nekdo protipravno izvaja na njegovi stvarni pravici, kar služnost prav gotovo je. Zahtevek po prepovedi vznemirjanja pa ne zastara.

Tožba zaradi odstranitve ovir na služnostni poti pomeni zahtevek za prenehanje oziroma prepoved vznemirjanja in tak zahtevek torej ne more zastarati. Vsaka nepremičnina mora imeti dostop do javne poti.

Tako je tudi tožeča stranka upravičena, da se ugodi tožbenemu zahtevku in tako vzpostavi legitimno stvarno pravico vožnje in hoje po služnostni poti preko zemljiške parcele št. X k.o. Kompolje.

V pritožbi zoper sklep z dne 3.9.2003 (glede na datum odprave sklepa jo je pritožbeno sodišče štelo za pravočasno kljub temu, da v spisu ni povratnice o vročitvi sklepa) tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do oprostitve plačila sodne takse glede na predloženo dokumentacijo o njenem socialnem in materialnem položaju, zato je nerazumljiva odločitev, da se tožnice ne oprosti plačila sodne takse za sodbo. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji propadla, njen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zato, ker se ni mogla aktivno udeleževati pravdnega postopka, njen prejšnji pooblaščenec pa je zamudil rok z vložitev izvršbe. Tožeča stranka ni sposobna plačati sodne takse, ne da bi se poslabšal njen materialni položaj in bi bila s tem ogrožena njena življenjska eksistenca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep popravi v 1. točki in jo oprosti plačila sodne takse.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zoper sodbo ne pove, iz katerih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija sodbo prve stopnje.

Preizkus obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče opravilo v mejah, kot jih določa 2. odstavek 350. člena ZPP.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da tiste procesne kršitve iz

2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane.

Tudi ugotovljenega dejanskega stanja pritožba v bistvu ne izpodbija. V zvezi s tem namreč tožnica izpostavlja le dejstvo, da je 90 % invalid, da je bila v času triletnega obdobja, ko bi morala predlagati izvršbo, praktično nepokretna zaradi operacije kolka in zato v tem času ni uporabljala služnostne poti niti ni razmišljala o predlogu za izvršbo ali tožbi za odstranitev ovir. Navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje kot navajanje novih dejstev, kar v pritožbi ni dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica ne pojasni, da bi tega ne mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je tožnica invalid in omejeno pokretna, vendar pa tega doslej ni navajala kot objektivni vzrok neizvrševanja služnostne pravice. Zatrjevanje te vzročen zveze pa, kot že povedano, predstavlja novo dejstvo v pritožbenem postopku in kot tako nedopustno. Prav tako predstavljajo novo navajanje dejstev navedbe o nesodelovanju tožnice s svojim prejšnjim pooblaščencem, sicer pa ji je treba pojasniti, da razmerje med njo in pooblaščencem nikakor ne more imeti vpliva na odločitev v zadevi.

Na področje presoje pravilne uporabe materialnega prava (sicer v povezavi s procesnimi pravili o pravnomočnosti in izvršljivosti sodnih odločb) pa sodi presoja, kdaj je tožnica pridobila pravico uveljavljati varstvo služnostne pravice, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da je več kot tri leta ni izvrševala, in ali je služnostna pravica prenehala na podlagi 1. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki ga je treba v obravnavanem primeru še vedno uporabiti. Glede na določilo prehodne določbe 268. člena SPZ se namreč postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona (torej pred 1.1.2003 - 275. člen SPZ) zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če SPZ določa drugače. S sodbo o pripoznavi z dne 15.6.1993, opr. št. P 257/91 je Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Grosupljem ugotovilo obstoj služnostne pravice vožnje in hoje v breme služečega zemljišča parc. št. X k.o. Kompolje v korist gospodujočih nepremičnin, ki so vpisane v vl. št. Y k.o. Kompolje, toženi stranki pa je bilo naloženo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče to pravico vpisati v zemljiško knjigo. Sodba je postala pravnomočna 8.8.1993 in po preteku paricijskega roka (roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti - 20. člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP oziroma 21. člen sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) tudi izvršljiva. Postopek v pravdni zadevi opr. št. P 257/91 se je po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave nadaljeval le še po nasprotni tožbi toženke na ukinitev služnosti. Ne glede na tek tega postopka bi tožnica lahko vse od pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave zahtevala s tožbo iz 57. člena ZTLR varstvo služnosti, saj je bil njen obstoj že pravnomočno ugotovljen. Vse navedeno pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Nadalje pa je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da je nepravilno njeno (in zato sedaj tudi pritožbeno) sklicevanje na nadaljnji postopek z izrednimi pravnimi sredstvi po pravnomočnosti sodbe o zavrnitvi zahtevka za ukinitev služnosti (sodba je postala pravnomočna z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani dne

20.5.1997): najprej zato, ker je bila stvarna služnost že pravnomočno ugotovljena in bi bilo torej mogoče zahtevati njeno varstvo, nadalje pa zato, ker zgolj možnost odloga izvršbe (odlog namreč samo zato, ker je zoper pravnomočno odločbo vloženo izredno pravno sredstvo, ni nujen, saj morajo biti za to podani še drugi pogoji - 63. člen ZIP) nikakor ni vplivala na njeno pravico zahtevati spoštovanje ugotovljene služnostne pravice. Tožnica je torej imela vse od pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi služnostne pravice (8.8.1993) možnost na prisilen način s tožbo na varstvo služnostne pravice zahtevati spoštovanje te pravice, če je toženka preprečevala oziroma prepovedovala njeno izvrševanje.

Stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje (1. odstavek 58. člena ZTLR). Zakon sam torej določa pogoje, ob izpolnitvi katerih se izgubi stvarna služnost. Da služnosti ni izpolnjevala več kot tri leta pred vložitvijo v tem postopku obravnavane tožbe, je potrdila sama tožnica, zaslišana kot stranka, izhaja pa tudi iz drugih v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenih in v sodbi ocenjenih dokazov. Pravilna pa je nadalje presoja sodišča prve stopnje - in tega pritožba niti ne izpodbija - da pravda zaradi motenja posesti na to nima vpliva, saj tožnica sama priznava, da na podlagi izdanega sklepa ni zahtevala prisilne izpolnitve terjatve. V pritožbi zatrjevana pričakovanja tožnice, da bo toženka po končanih postopkih pred sodiščem prostovoljno odstranila ovire na služnostni poti, pa na tako presojo nimajo vpliva.

Pravilna je torej tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožničina stvarna služnost prenehala na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR. Tožena stranka se torej tožničinemu zahtevku za varstvo služnosti utemeljeno upira z ugovorom prenehanja služnostne pravice. V zvezi materialnopravno presojo spora, kot jo ponuja pritožba (99. člen SPZ, po katerem tožba za varstvo stvarne pravice ne zastara), naj bo le še pojasnjeno, da je treba utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka presojati po ZTLR (že omenjena prehodna določba 268. člena SPZ), konkretno po 57. členu ZTLR.

Zavrnitev zahtevka pa ne temelji na zastaranju pravice, kot meni pritožba, temveč na prenehanju pravice na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR, kar posledično pomeni tudi izgubo zahtevati varstvo pravice po 57. členu ZTLR. Varstvo služnostne pravice je namreč mogoče le, dokler služnost obstaja - v obravnavanem primeru pa je že pred vložitvijo tožbe prenehala po samem zakonu.

Končno pa je neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke na služnost kot nujni dostop z njene nepremičnine na javno pot. Očitno je, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnica v daljšem obdobju (najmanj tri leta) uporabljala drug dostop do svoje nepremičnine. Najmanj vprašljiva je torej njena trditev, da nima drugega dostopa na javno pot. Pa tudi, če bi bila njena trditev resnična, to na prenehanje služnostne pravice po zakonu ne more imeti vpliva, pravni red pa ji za zagotovitev potrebne zveze z javno cesto nudi druge pravne institute.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo začasno odredbo. Svoje pritožbe zoper ta sklep podrobneje ne obrazloži, zato je pritožbeno sodišče ta sklep preizkusilo le v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh razlogov pa ni ugotovilo, predlagana začasna odredba pa ne more biti utemeljena že zato, ker tožeča stranka s svojim zahtevkom v pravdi ni uspela. Glede na to je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep in sklep prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Po določilu 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Za sodno odločbo nastane taksna obveznost takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka, ki je sicer bila prisotna na glavni obravnavi, predlagala oprostitev plačila sodnih taks več kot mesec dni po končani obravnavi. Glede na prej citirano določilo 1. odstavka

14. člena ZST je bila oprostitev za plačilo takse za sodbo predlagana prepozno. Zato je zavrženje predloga v tem delu pravilna, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena. Na tako odločitev ne moreta vplivati ne slabo premoženjsko stanje tožnice, ne uspeh v postopku, ki ga izpostavlja pritožba. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep z dne 3.9.2003 in ga v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Pritožbeno sodišče ji je tako glede na uspeh v pritožbenem postopku in glede na priglašene stroške priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo (375 odvetniških točk) in sodne takse zanj (5.700,00 SIT) in določilo, da ji mora te stroške povrniti tožeča stranka.