Jedro

Terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb se v stečajnem postopku ne prijavlja.

Pritožbene navedbe, ki nekaj trditev vzetih iz enega in drugih iz drugega sklopa ponujajo kot trditveno podlago, ki da pred sodiščem prve stopnje s strani nasprotne stranke sploh naj ne bi bila prerekana, pomenijo le nepošteno uporabo pravic po ZPP in s tem kršitev 9. člena ZPP; konkretno določbe 212. člena ZPP, po katerem mora stranka določno navajati dejstva in dokaze v prid svojemu zahtevku ali kot obrambo pred zahtevkom nasprotnika.

Ker po Pogodbi za A. solidarnost partnerjev ni izrecno izključena, je pravno nepomembno, ali je izročitev bančne garancije deljiva ali nedeljiva obveznost, saj so v obeh primerih uporabljiva pravila o solidarnih obveznostih dolžnikov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške vložitve pritožb. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.461,07 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 27.007,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2012 (tč. I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 56.740,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2011 (tč. II izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 391,10 EUR pravdnih stroškov (tč. III izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožeča stranka (izvajalec) v tem postopku od tožene stranke (naročnika) vtožuje zneske zadržanih varščin v zvezi z deli na dveh gradbenih projektih.

8. Zahtevek 56.740,23 EUR se nanaša na zadržana sredstva pri projektu ureditve krožišča in preplastitve lokalne ceste po Pogodbi za ureditev krožišča in preplastitev lokalne ceste LC ... K. - V. od km 1,131 - 1,619 z dne 28. 12. 2009 (v nadaljevanju Pogodba za ureditev krožišča in preplastitev ceste). Sodišče prve stopnje je ta del zahtevek zavrnilo, kar v pritožbi izpodbija tožeča stranka.

9. Zahtevek 27.007,17 EUR se nanaša na zadržana sredstva pri projektu južnega dela A. vpadnice po Pogodbi MO ... št. 371-385/2008 in DARS št. 1431/08 Južni del A. vpadnice v sklopu navezave K. na avtocesto z dne 4. 11. 2008 (v nadaljevanju Pogodba za A.). Sodišče prve stopnje je temu delu zahtevka ugodilo, kar v pritožbi izpodbija tožena stranka.

Pritožba tožeče stranke

10. Pritožba izpodbijani sodbi očita kršitev razpravnega načela s tem, ko je sodišče prve stopnje zapis v zapisniku končnega obračuna z dne 20. 4. 2011, da bo naročnik (tožena stranka) plačal zadržana sredstva po prejemu garancije za odpravo napak, štelo kot pogodbeni dogovor ter na podlagi neprerekanega dejstva, da garancije tožeča stranka ni izročila, zahtevek zavrnilo.

11. Tožena stranka se je že v odgovoru (l. št. 19 - tretji odstavek) na tožbo branila, da je dolžna plačati zadržana sredstva potem, ko bo tožeča stranka izročila ustrezno bančno garancijo. S tem je zadostila svojemu (ugovornemu) trditvenemu bremenu. Sodišče prve stopnje pa posledično s tem, ko je ta dejstva uporabilo kot podlago svoje odločbe, ni kršilo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP).

12. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZFPPIPP je vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba tista pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. V konkretnem primeru se je tožeča stranka zavezala izročiti bančno garancijo, tožena stranka pa potem plačati preostanek zadržanih sredstev. Pravna posledica po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP je enaka ne glede na to, ali se zaveza iz zapisnika o končnem obračunu tolmači kot ločena pogodbena zaveza ali kot del zaveze iz osnovne pogodbe. Sodišče prve stopnje zato z opredelitvijo zaveze iz zapisnika o končnem obračunu kot samostojne pogodbene zaveze materialnega prava ni uporabilo napačno (341. člen ZPP).

13. Prav tako pa ne drži pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče do (ne)prenehanja terjatve zaradi neprijave v stečajnem postopku opredelilo že s pojasnilom, da se terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb v stečajnem postopku ne prijavlja (tretji odstavek 265. člena ZFPPIPP).

14. Pritožbene navedbe, da naj tožena stranka ne bi prerekala navedb tožeče stranke iz V. točke pripravljalne vloge z dne 24. 4. 2014 o tem, da sta pravdni stranki izpolnili svoje pogodbene obveznosti ter je zato tožeča stranka upravičena do zadržanega zneska varščin in da je bila garancija izdana s strani P. d. d., so povsem iztrgane iz konteksta. Tožena stranka je svojo obrambo v tem postopku gradila ravno na tem, da zadržanih varščin ni dolžna plačati vse dokler tožeča stranka ne bo izročila bančne garancije. P. d. d. je kot „vodilni partner“ nastopalo pri drugem od projektov, ki sta predmet tega spora (in ne pri tem, ki je predmet presoje tega razdelka). To je bilo ves čas prvostopenjskega postopka med pravdnima strankama nesporno. Ob povsem jasni razmejitvi dejanskih stanj po posameznih sklopih (v konkretnem primeru gradbenih projektih), lahko pritožbene navedbe, ki nekaj trditev vzetih iz enega in drugih iz drugega sklopa ponujajo kot trditveno podlago, ki da pred sodiščem prve stopnje s strani nasprotne stranke sploh naj ne bi bila prerekana, pomenijo le nepošteno uporabo pravic po ZPP in s tem kršitev 9. člena ZPP; konkretno določbe 212. člena ZPP, po katerem mora stranka določno navajati dejstva in dokaze v prid svojemu zahtevku ali kot obrambo pred zahtevkom nasprotnika.

15. Pritožba tožeče stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke

16. Sodišče prve stopnje je delu zahtevka, ki zajema zadržana sredstva po Pogodbi za A., ugodilo na podlagi ugotovitve, da je vodilni partner pri tem projektu P. d. d., ki je nastopal skupaj s tožečo stranko in še dvema drugima partnerjema, izdal bančno garancijo tudi za dela, ki jih je izvedla tožeča stranka.

17. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je kot odločilno štelo zgolj dejstvo, da je bila garancija izdana, zavrnilo pa je ugovor tožene stranke, ki se je sklicevala na „navodila vodilnega partnerja“, naj zadržana sredstva tožeče stranke tožena stranka zadrži do nadaljnjih navodil. 18. Po Pogodbi za A. kot „izvajalec“ nastopajo skupaj P. d. d., tožeča stranka, K. d. d. in C. d. d. (prvi kot „vodilni partner“, preostali trije kot „partnerji“). Po 7. členu te pogodbe je obveznost izvajalca dostaviti garancijo za odpravo napak v garancijskem roku.

19. Obveznost izstaviti bančno garancijo v konkretnem primeru ima značilnost obveznosti z več dolžniki, ki je lahko deljiva ali nedeljiva. Obveznost je deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti; sicer je obveznost nedeljiva (prvi odstavek 393. člena OZ). V skladu s 394. členom OZ se pri deljivih, z gospodarsko pogodbo nastalih obveznostih, solidarnost dolžnikov domneva, razen če s pogodbo izrecno ne odklonijo solidarne odgovornosti. Po prvem odstavku 416. člena OZ se za nedeljive obveznosti, pri katerih je več dolžnikov, smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih. Ker po Pogodbi za A. solidarnost partnerjev ni izrecno izključena,(1) je pravno nepomembno, ali je izročitev bančne garancije deljiva ali nedeljiva obveznost, saj so v obeh primerih uporabljiva pravila o solidarnih obveznostih dolžnikov. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena OZ). V konkretnem primeru je vodilni partner projekta izpolnil obveznost izročiti bančno garancijo v celotnem znesku, zato so vsi dolžniki, tudi tožeča stranka, te obveznosti nasproti upniku (toženi stranki) prosti. Ker je bila pogodba s strani dolžnikov v celoti izpolnjena, tudi ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu določbe 24. člena ZFPPIPP. S tem pa je odpadel tudi razlog za zadrževanje sredstev s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

20. Pravica izpolnitelja solidarne obveznosti, da od vsakega sodolžnika zahteva povrnitev dela obveznosti, ki pade nanj (prvi odstavek 404. člena OZ), pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantna, temveč je lahko upoštevna (šele) v regresnem razmerju med solidarnimi dolžniki.

21. Pritožba tožene stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami nosita vsaka svoje stroške vložitve pritožbe.

23. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 1.177,60 EUR (tar. št. 3210), kar skupaj z 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, znaša 1.461,07 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prej nasprotno; po pogodbi nastopajo enotno kot en izvajalec. V postopku oddaje javnega naročila pa so se P. d. d., S. d. d., K. d. d. in C. d. d. po Sporazumu o enotnem nastopanju in predložitvi skupne ponudbe ter skupne izvedbe naročila za izvedbo del (priloga B2) podpisniki izrecno zavezali, da prevzemajo „posamično in skupno solidarno ter nerazdelno odgovornost“ za samo Ponudbo in v primeru uspešne Ponudbe in sklenitve Pogodbe tudi za izvedbo Pogodbe (tj. Pogodbe za A.; op. VSL).