Jedro

Za tožečo stranko ugoden razplet postopka na podlagi tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register tožene stranke, nujno pripelje do enakega rezultata, kot že začeti likvidacijski postopek nad njo, zaradi česar tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke za ugotovitev, da je vpis tožene stranke v sodni register zaradi predloženih lažnih listin ničen - ker je ugotovilo, da je bil nad slednjo uveden likvidacijski postopek še pred vložitvijo te tožbe, pravna posledica ugotovitve ničnosti vpisa pa je likvidacija. Tožena stranka zato nima pravnega pravnega interesa za tožbo.

Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke proti temu sklepu zavrnilo in ga potrdilo, ker je tudi samo ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Pravnomočnost se nanaša le na izrek sodbe, ne pa na dejansko stanje in si tako z njo ne bi mogla nič pomagati pri uveljavljanju odškodninske in kazenske odgovornosti odgovornih oseb R., ki naj bi povzročili lažnost listin. Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču naj pritožbi (mišljena je prejkone revizija) ugodi, razveljavi prvostopni in drugostopni sklep in vrne zadevo pristojnemu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je bil vpis v sodni register opravljen na podlagi lažne listine, kar je po 71 a členu tedanjega zakona o vpisu v sodni register (mišljen je verjetno zakon o postopku za vpis v sodni register, Uradni list SFRJ 13/83 in 17/90 - ZPVSR) razlog za ugotovitev ničnosti vpisa, tožnika pa imata možnost po 103. členu zakona o obligacijskih razmerjih zahtevati ugotovitev ničnosti pravnih poslov svojega dolžnika R. holdinga d.o.o. Ta pravni posel pa je ustanovitev tožene stranke in njen vpis v sodni register na podlagi lažne listine. Ugotovitev ničnosti vpisa tožene stranke v sodni register bi pomenila, da stvarni vložek toženi stranki nikoli ni bil izročen in da je ta del družbenega kapitala R. holdinga d.o.o. v stečaju. Takšna ugotovitev ima pravne učinke za nazaj. Pravni interes je ugotovitvi, da stvarni vložek za toženo stranko ni bil nikoli izrečen, da ta ni imela nobenega premoženja in da ne garantira z nikakršnim premoženjem.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila in državni tožilec se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijo kot izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar velja tudi za revizijo zoper sklep (prvi odstavek 400. člena ZPP). Tožeča stranka sicer navaja, da vlaga revizijo proti sklepu sodišča prve stopnje, vendar ker v opisu predmeta revizije (na njeni prvi strani omenja tudi sklep višjega sodišča) in ker predlaga poleg razveljavitve prvostopnega sklepa tudi razveljavitev drugostopnega sklepa, je vrhovno sodišče štelo, da je revizija vložena proti odločbi sodišča druge stopnje in da je zato dovoljena.

Ob preizkusu po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Ne gre pa niti za uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po 71. a členu ZPVSR, ki ga je potrebno uporabiti v tej zadevi (arg. a contrario iz prvega odstavka 55. člena zdaj veljavnega zakona o sodnem registru - Uradni list RS, št. 13/93 - ZSReg - ker se je postopek vpisa v sodni register začel pred njegovo uveljavitvijo in pred njo je bil izdan tudi prvostopni sklep - 8.4.1991), se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register, med drugim, če je bil ta opravljen na podlagi lažne listine (prvi odstavek), kar zatrjuje tožeča stranka. Tožbo lahko vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi takšna ničnost (drugi odstavek tega člena). Če je v takšnem postopku s pravnomočno sodbo ugotovljena ničnost dokončnega vpisa, mora poslati sodišče takšno sodbo registrskemu sodišču (prvi odstavek 72. člena ZPVSR). Registrsko sodišče izda po uradni dolžnosti sklep o vpisu zaznambe o ničnosti vpisa po pravnomočni sodbi, če subjekt vpisa po zakonu preneha (drugi odstavek tega člena). Sklep iz drugega odstavka tega člena se pošlje subjektu vpisa in pristojnemu organu družbenopolitične skupnosti, da bi izdal odločbo o uvedbi postopka redne likvidacije oziroma dal predlog za uvedbo stečajnega postopka (tretji odstavek tega člena). Zdaj veljavni zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS 67/93-ZPPSL) pa določa v četrtem odstavku 176. člena, da začne sodišče postopek po uradni dolžnosti, če je bila s pravnomočno odločbo ugotovljena ničnost vpisa v sodni register. Po 3. točki prvega odstavka 178. člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi drugega odstavka 578. člena zdaj veljavnega zakona o gospodarskih družbah - Uradni list RS, št. 30/93 in 29/94, ZGD - ker je tožena stranka družbeno podjetje) podjetje preneha, če se s pravnomočno odločbo sodišča ugotovi ničnost vpisa v sodni register. Tako je torej izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 72. člena ZPVSR. Vsi ti predpisi, ki jih je potrebno uporabiti (takšni pa so tudi novi zdaj veljavni - glej: 41. in 42. člen ZSReg, 455., 456., 4 alineo 371. člena in tretji odstavek 372. člena ZGDĐ) so po svoji formulaciji, namenu in učinkih prisilne narave, kar pomeni, da kadar gre za pravnomočno ugotovitveno odločbo o ničnosti vpisa v sodni register, ni mogoče uveljavljati kakšnih zahtevkov mimo ali zunaj predpisanega postopka in odločitev. V likvidacijskem postopku se ne uporabljajo zakonske določbe, ki se nanašajo na stečajni postopek, med drugim o ločitvenih upnikih in o spodbijanju pravnih dejanj (drugi odstavek 182. člena ZPPSL). Opisana zakonska ureditev prisilne narave je logična in pravična, saj ne bi bilo prav, da bi se pravni posli v 3-letnem obdobju (kolikršen je objektivni rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register), ki bi jih sklenil takšen subjekt, nični in da bi se vzpostavilo stanje, kot da tega subjekta ne bi bilo, skratka, da bi odločba o ničnosti učinkovala ex tunc, kot to želi tožeča stranka. Res so posledice ničnosti načeloma vrnitvena obveznost, vendarle, če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 104. člena ZOR). Prej navedeni predpisi pa določajo likvidacijo subjekta. Če torej povzamemo, za tožečo stranko ugoden razplet postopka na podlagi tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register tožene stranke nujno pripelje do enakega rezultata kot že začeti likvidacijski postopek nad njo, zaradi česar tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.

Sodišči sta torej svojo procesno odločitev utemeljili na pravilni uporabi materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog ni podan in zato je bilo potrebno ob poprejšnji ugotovitvi na podlagi uradnega preizkusa revizijo zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).