Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je poskrbela za hitro intervencijo in označitev nevarnosti, več pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila dolžna in ni mogla storiti. Več bi lahko storil le lastnik, ki je za situacijo vedel in sicer s sanacijo podvoza in postavitvijo agregata, v danih razmerah pa je tožena stranka vsekakor ravnala kot dober strokovnjak.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine 4,725.000,00 SIT in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 868.425,00 SIT.
Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo navodilom pritožbenega sodišča in na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, česar pritožba ne izpodbija, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Tožeča stranka zmotno meni, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni več mogla navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.
Skladno z določilom drugega odstavka 362. člena ZPP v besedilu, ki je veljalo ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje in ob vložitvi pritožbe, so smele stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, saj je določilo o prekluziji stopilo v veljavo šele z uveljavitvijo sprememb in dopolnitev ZPP (Uradni list 96/02) 29.11.2002. Vsa pritožbena izvajanja, ki merijo na prepozno zatrjevana dejstva in prepozno predlagane dokaze se tako izkažejo za neutemeljena.
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih povzema tudi pritožbeno sodišče, da je namreč tožena stranka podjetje, ki mora skrbeti za vzdrževanje cest (in je tudi odgovorna uporabnikom za škodo, ki jim nastane, ker cesta ni bila pravilno vzdrževana), da je bila med toženo stranko in Ministrstvom RS za okolje in prostor sklenjena pogodba s katero se je tožena stranka zavezala opravljati dejavnost rednega vzdrževanja cest, da je tožena stranka storila vse, kar je bilo v njenih močeh in ni z ničemer kršila pogodbe, da je postopala vestno, odgovorno in je njeno ravnanje v skladu z načeli, ki veljajo za skrbnost dobrega strokovnjaka je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku.
Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na listinskih dokazih in izpovedbah prič. Vodja vzdrževanja pri toženi stranki je takoj, ko so bili obveščeni, da je na cesti pod železniškim nadvozom voda, odredil ustrezne intervencije, delavca sta takoj postavila ustrezno prometno signalizacijo, ki označuje, da je cesta zalita in uredila obvoz.
Vodja vzdrževanja je prišel na kraj zalitja in videl vodo ter postavljeno prometno signalizacijo. Cesta je bila takrat zaprta za ves promet, urejen je bil obvoz, tožnikovega vozila pa ni videl. Kritičnega dne je šlo za naliv z enormnimi količinami vode, saj takšne padavine niso običajne. Delavec tožene stranke je takoj, ko je bil obveščen, odšel k podvozu in obrnil prometne znake, ki omejujejo hitrost na 40 km/h in opozarjajo na vodo in jih ima tožena stranka stacionirane pri podvozu tako, da jih v primeru potrebe le obrnejo.
Drug delavec tožene stranke je peljal na drugo intervencijo po spornem podvozu, ki še ni bil poplavljen in zalitja tudi ob vožnji nazaj ni zaznal. Na podjetju mu je vzdrževalec povedal, da je pri podvozu že obrnjena prometna signalizacija. Zaradi dežja in udara strele je prišlo do izpada črpalke za odvajanje vode. Tožena stranka je lastnika ceste opozarjala na potrebe sanacije podvoza, ki pa pomeni veliko investicijo in ne sodi med vzdrževalna dela, ki jih mora opravljati tožena stranka. Tako se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo, ki se predvideva za dobrega strokovnjaka in izpolnila vse pogodbene obveznosti, ki jih je prevzela.
Glede na zgoraj ugotovljena dejstva tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženka nima na pravilen način organizirane svoje službe.
Tožena stranka je poskrbela za hitro intervencijo in označitev nevarnosti, več pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila dolžna in ni mogla storiti. Več bi lahko storil le lastnik, ki je za situacijo vedel in sicer s sanacijo podvoza in postavitvijo agregata, v danih razmerah pa je tožena stranka vsekakor ravnala kot dober strokovnjak. Tako se izkaže, da ni podan element krivde in s tem tudi ne odgovornost tožene stranke.
Pritožba nima prav, da se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Stroški so odmerjeni po stroškovniku tožene stranke iz katerega je natančno razvidno, katere stroške je sodišče toženi stranki priznalo, kar bi lahko z vpogledom v spis preveril tudi pooblaščenec tožeče stranke. Glede na zgolj pavšalna zatrjevanja, da se stroškovne odločitve ne da preizkusiti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški tožene stranke pravilno odmerjeni.
Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek
350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k pravilni odločitvi (155. člen ZPP), zato prav tako nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.