Jedro

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opravilo pristransko dokazno oceno, ker ni navedlo, zakaj je pri odločitvi bolj verjelo pričam tožnika kot pričam toženca, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni natančno obrazložilo in navedlo razloge, ki jih kot pravilne, prepričljive in življenjsko logične sprejema tudi pritožbeno sodišče, zakaj ni sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal toženec.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se v prvi in peti vrstici beseda „posest“ nadomesti z besedo „soposest“.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na nepremičnini parcela 1218/2 k. o. X odstrani nameščene ključavnice, in sicer ključavnici na vhodnih vratih delavnice stavbe št. 84 in ključavnico na vhodnih vratih stanovanjske hiše, stavbe št. 85, ki odpirajo prostor, kjer opravlja tožnik svojo dejavnost ali tožniku izroči ključe nameščenih ključavnic na vhodnih vratih delavnice stavbe št. 84 in vhodnih vratih stanovanjske stavbe št. 85 (I. točka izreka). Odločilo je, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati dejanj z učinkom preprečiti posest tožnika na nepremičnini k. o. X parcela 1218/2, in sicer delavnice, stavbe št. 84 in prostora stanovanjske stavbe št. 85, zlasti nameščanja novih ključavnic, preprečevanja vstopa ali kakršnegakoli drugega poseganja v posest tožnika z namenom, da se mu onemogoči izvrševanje prejšnjega posestnega stanja (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.882,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali ima tožnik ekonomski interes, a tega ni storilo, kljub temu, da je toženec na to opozoril. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo napačno, ker ni konkretizirano presojalo obstoja soposesti pravdnih strank. Stvari, ki jih je tožnik imel v prostorih, predstavljajo res derelicta, saj jih je tožnik zavrgel. Sodišče je zmotno presodilo, da tožnik stvari, ki se nahajajo v spornih prostorih, potrebuje pri opravljanju dejavnosti in da naj bi tam opravil kakšno popravilo. Pri tem se je oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik, čeprav ni videti upravičenih razlogov, in ni navedlo, zakaj bolj verjame pričam tožnika kot pričam toženca. To pa predstavlja kršitev 22. člena URS in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je sodišče spregledalo verodostojnost priče A. A., ki je izpovedala, da tožnik na sporni nepremičnini ne živi že 10 let in da tu ni popravljal strojev. Pomemben je tudi del izpovedbe A. A., ki je izpovedala, da v teh prostorih ni uporabnega elektromateriala, ker so prostori vlažni. Enako je potrdila priča B. B., tožnikov nečak in toženčev brat, ki je univerzitetni inženir elektronike. Ni videti, zakaj bi bilo pričam C. C., D. D. in E. E. (ml.) bolj poznano stanje na nepremičnini kot toženčevim pričam. Sodišče bi se moralo ukvarjati z verodostojnostjo izpovedb prič C. C., F. F., E. E. (ml.) in D. D. (st.), za katere se je izkazalo, da so tudi sami v sporih z družino toženca in da izpovedbe v okviru prvostopenjskega dokaznega postopka izkoriščajo za obračunavanje s tožencem. Če pa bi sprejeli stališče, da je toženec motil posest tožnika, se je potrebno vprašati, ali tožniku niso bili na voljo ključi, s pomočjo katerih bi tožnik lahko odklenil prostore. Sodišče je pomešalo razne dele izpovedbe toženca in zavzelo stališče, da toženec na naroku ni potrdil navedb, da se je oglasil pri tožniku, da bi mu izročil ključ, a tožnika ni bilo doma. Toženec je pojasnil, da je bil tožniku ves čas zagotovljen prost dostop do prostorov. Zato je sodišče v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker se do tega dejstva ni opredelilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je posledica izrazito pristranske dokazne ocene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči, da se opravi nova glavna obravnava pred drugo sodnico pristojnega sodišča. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi motenja posesti, v kateri je trdil, da je posestnik prostorov na naslovu K. 1., in sicer stavbe št. 84 in prostora v stavbi št. 85. V stavbi št. 84 se nahaja delavnica, v kateri opravlja svojo poslovno dejavnost in ima registrirano obrt, v obeh stavbah pa hrani različen elektromaterial. Toženec je v postopku podal ugovor litispendence, trdil je tudi, da tožnik navedenih prostorov ne uporablja že 10 let in da je tožnik stvari, ki se v navedenih prostorih nahajajo, zavrgel in prostore uporablja kot odpad.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik v prostorih na naslovu K. 1 hrani različen elektromaterial, ki ga potrebuje pri opravljanju dejavnosti in tam občasno opravi tudi kakšno popravilo. Teh prostorov pa ne uporablja izključno, saj jih uporabljata tudi toženec in tožnikov stric.

7. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali ima tožnik ekonomski interes, je neutemeljen glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik v navedenih prostorih hrani elektromaterial, ki ga potrebuje pri opravljanju svoje dejavnosti in občasno tam opravi tudi kakšno popravilo. Iz te ugotovitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je ekonomski interes tožnika nedvomno podan. Zato je posledično neutemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi neobstoja ekonomskega interesa tožnika za vložitev tožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS.

8. Pritožbena navedba, da stvari, ki jih tožnik hrani v navedenih prostorih, predstavljajo zavržene stvari (res derelicta), ni utemeljena, saj ugotovitve dokaznega postopka teh navedb toženca ne potrjujejo.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opravilo pristransko dokazno oceno, ker ni navedlo, zakaj je pri odločitvi bolj verjelo pričam tožnika kot pričam toženca, s čimer pritožba očita sodišču prve stopnje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pri dokazni oceni natančno obrazložilo in navedlo razloge, ki jih kot pravilne, prepričljive in življenjsko logične sprejema tudi pritožbeno sodišče, zakaj ni sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal toženec. Pojasnilo je namreč, da priča A. A., katere izpovedbo toženec povzema v pritožbi, na naslovu K. 1 ne živi, zato je logično, da tožnika in njegove žene, ko sta prihajala tja, ni videla. Prav tako sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi brata toženca, priči B. B., ker slednji situacijo na naslovu K. 1 slabo pozna, saj tja prihaja zgolj enkrat na mesec. Enako velja za pričo G. G., ki je izpovedal, da je bil na naslovu K. 1 zgolj ob dveh prilikah. Medtem pa sta navedbe tožnika, da prostore na naslovu K. 1 uporablja za opravljanje popravil in tam shranjuje stvari za opravljanje obrti, poleg prič, ki so s tožnikom sorodstveno povezane, to je: C. C. (žene tožnika), D. D. (oče toženca in nekdanji svak tožnika), F. F. (brat tožnika in stric toženca) ter E. E. (sin tožnika) potrdili tudi dve priči, ki s tožnikom nista sorodstveno povezani, in sicer H. H. in I. I. Njuni izpovedbi potrjujeta, da je tožnik prostore na naslovu K. 1 uporabljal in je v njih shranjeval elektromaterial, saj sta obe priči potrdili, da sta tožniku pomagali pri popravilih na tem naslovu. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbe prič, ki jih je predlagal toženec, kot tudi pritožbeni očitek, ki graja dokazno oceno verodostojnosti prič C. C., F. F., E. E. (ml.) in D. D. (st.), ki so s tožnikom sicer sorodstveno povezane.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče pomešalo razne dele izpovedbe toženca in napačno zaključilo, da toženec ni potrdil navedb, da se je s ključi oglasil pri tožniku doma, da bi mu jih izročil, a nikogar ni bilo doma, ni utemeljen. Glede na to, da toženec ni potrdil, da bi ključe tožniku dejansko izročil, te navedbe za ugotovitev dejanskega stanja niso relevantne. Pritožbena navedba, da je bil tožniku ves čas zagotovljen dostop do prostorov, pa ni utemeljena, saj nasprotno izhaja iz toženčeve izpovedbe, ki je izpovedal, da so bili prostori ves čas zaprti (do prejema začasne odredbe) in da ni imel namena tožniku izročiti ključev. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na to, da je sodišče sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik na prostorih K. 1 soposest in ne izključne posesti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 16. točki obrazložitve, toženec pa je na to opozoril v pritožbi, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP v tem delu delno ugodilo pritožbi in sklep sodišča v II. točki izreka spremenilo tako, da je v prvi in v peti vrstici besedo „posest“ nadomestilo z besedo „soposest“. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je bila delna sprememba sklepa sodišča prve stopnje zgolj neznatna, se uspeh pravdnih strank ni spremenil, zato stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ostaja pravilna in pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Stroškov posveta s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.