17. 2. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude mladoletne Pie Križnar iz Domžal, ki jo zastopa oče Aleš Križnar iz Domžal, na seji dne 17. februarja 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 34. člena Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 12/96, 44/2000, 78/03 in 113/03 – ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica, ki je vključena v zasebni vrtec, izpodbija drugi odstavek 34. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt). Ker lokalna skupnost na njegovi podlagi za otroka v zasebnem vrtcu nameni le 85 % sredstev, ki bi jih sicer namenila, če bi bil otrok vključen v javni vrtec, naj bi prihajalo do diskriminacije oziroma nepotrebnega razlikovanja med otroci. Zato zatrjuje neskladje s členi 14, 54 in 56 Ustave.

2.Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je pobudnica zaprosila za prednostno obravnavo pobude z obrazložitvijo, da vrtci razliko v plačilu, nastalo na podlagi izpodbijane ureditve, prelagajo na starše.

3.Državni zbor je v odgovoru na pobudo uvodoma navedel, da je obseg sredstev, ki po zakonu pripada zasebnemu vrtcu za posameznega otroka, vseskozi enak. Spremenjen je bil le izračun, pri katerem se sedaj enako kot v javnih vrtcih upošteva program in plačilo staršev. S tem je bila odpravljena možnost, da bi zasebni vrtci iz javnih sredstev prejeli več kot javni vrtci. V nadaljevanju je nato poudaril, da je odločitev o vključitvi v zasebni vrtec prostovoljna, saj mora biti vzpostavljena možnost vključitve v javni ali koncesionirani vrtec. Hkrati je opozoril še na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 101/01 in OdlUS X, 192). Iz nje izhaja, da predstavljajo zasebne šole in vrtci dopolnitev ponudbe javnega šolstva, ki se (so)financira glede na finančne zmožnosti države, očitek o neenakopravnosti glede financiranja zasebnega in javnega šolstva pa je Ustavno sodišče zavrnilo kot neutemeljen.

B.

4.Iz pobudničinih navedb ne izhaja, v čem naj bi bilo neskladje izpodbijane ureditve s 54. členom Ustave (pravice in dolžnosti staršev) in s 56. členom Ustave (pravice otrok). Zato je Ustavno sodišče pobudo lahko preizkusilo le z vidika skladnosti z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

5.Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne bi smel različno urejati enakih ali podobnih pravnih položajev subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.

6.Na podlagi izpodbijane določbe je osnova za izračun obveznosti lokalne skupnosti za posameznega otroka, vključenega v zasebni vrtec, cena istovrstnega programa javnega vrtca na območju lokalne skupnosti, zmanjšana za znesek, ki bi ga starši plačali za otroka v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZVrt, če bi bil otrok vključen v javni vrtec, s tem da pripada zasebnemu vrtcu 85 % osnove. Glavni razlog za izpodbijano ureditev je nedvomno v tem, da so zasebni vrtci po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. – v nadaljevanju ZOFVI) dopolnitev ponudbe javne mreže predšolske vzgoje (prim. 8. točko obrazložitve odločbe št. U-I-68/98). Zato ureditev, po kateri so zasebni vrtci (so)financirani v obsegu, v katerem država oziroma lokalna skupnost to zmore, ni nerazumna. Poleg tega pa so zasebni vrtci, za razliko od javnih vrtcev, pri določanju cene programa in plačil staršev samostojni in neodvisni.

7.Po ZVrt je osnova za plačilo staršev cena programa, v katerega je vključen otrok (prvi odstavek 30. člena). Ceno programa določi na predlog vrtca ustanovitelj oziroma koncedent (prvi odstavek 31. člena ZVrt), s tem da metodologijo za oblikovanje cen v vrtcih, ki opravljajo javno službo, določi minister, pristojen za predšolsko vzgojo (drugi odstavek 31. člena ZVrt). Skladno z navedenim so tako le vrtci, ki opravljajo javno službo (tj. javni vrtci in tisti zasebni vrtci, ki imajo koncesijo, gl. 10. in 11. člen ZOFVI), pri oblikovanju cene programa vezani na metodologijo za oblikovanje cen.

8.Prav tako zasebni vrtci, ki ne izvajajo javne službe, niso vezani na ureditev določanja plačil staršev iz 32. člena ZVrt, iz katere izhaja, da določi plačilo lokalna skupnost na podlagi lestvice, ki starše razvršča v razrede (prvi odstavek). Izjema velja le za primere, ko starši prejemajo denarno socialno pomoč, saj je za take primere izrecno določeno, da velja zakonska ureditev tudi za zasebne vrtce, ki jim pripadajo sredstva po 34. člena ZVrt (drugi odstavek 32. člena ZVrt).

9.Glede na navedeno je očitek, da je različna ureditev financiranja javnih in zasebnih vrtcev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, neutemeljen. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opomba:

[1]Določanje plačil staršev za programe predšolske vzgoje v vrtcih, ki izvajajo javno službo, podrobneje ureja Pravilnik o plačilih staršev za programe v vrtcih (Uradni list RS, št. 44/96 in nasl.), izdan na podlagi 33. člena ZVrt.