Jedro

Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka sodbe potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 1.628,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 5. 10. 2009 dalje do plačila ter ji v istem roku povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške v višini 54,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči s potekom izpolnitvenega roka dalje, in sicer je dolžna stroške nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju (točka I izreka), v presežku pa zavrnilo tožbeni zahtevek za 18.041,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2000 dalje do plačila.

Zoper odločitev v točki I izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistveno v predmetni zadevi ugotoviti, ali je bila v obdobju od leta 2005 do leta 2009 med pravdnima strankama vzpostavljena izvenzakonska (prav: zunajzakonska) skupnost. Tožena stranka meni, da je zaključek sodišča, da je tožnica izkazala pogoj zatrjevane zunajzakonske skupnosti, napačen. Tožena stranka meni, da se je sodna praksa že izrekla, in sicer izoblikovala stališče, da za obstoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti ni dovolj zgolj občasno prihajanje enega od partnerjev k drugemu partnerju, čeprav je le-to precej pogosto. Ni dovolj niti občasno skupno kosilo in pospravljanje stanovanja, skupno sprejemanje obiskov in podobno. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost, če hočemo, da je ta izenačena z zakonsko zvezo, mora predstavljati obojestransko čustveno navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojno pomoč, ne pa le uveljavljanje neke ohlapne oblike medsebojnih odnosov, kadar in kolikor to ustreza enemu od partnerjev, kot je to primer konkretnega postopka. Navzven pa mora tudi kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, s predpostavko notranjega, čustvenega razmerja. Navedenih elementov pa partnerstvo pravdnih strank ni izpolnjevalo, zato je zaključek sodišča, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, povsem napačen. Tožena stranka poudarja, da je tožnica živela v svojem najemniškem stanovanju v C., toženec pa je živel v B. p. pri L., kamor je tožnica hodila zgolj na obiske. Dejstvo, da sta pravdni stranki imeli tudi intimne stike, pa še ne pomeni, da je med njima vzpostavljena zunajzakonska skupnost, saj je od tega pomembnejša medsebojna čustvena navezanost, spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč in ekonomska skupnost, česar pa med pravdnima strankama nikoli ni bilo prisotno. To je razvidno že iz njunih navedb in izpovedb. Tožena stranka zgolj podredno in iz previdnosti, za primer, da bi pritožbeno sodišče zaključilo, da je med pravdnima stranka obstajala zunajzakonska skupnost, opozarja, da tožnici ne dolguje ničesar. Kljub skladnima izpovedbama pravdnih strank, da sta drva za kurjavo nabavili pri F. Č., in skladnima izpovedbama glede porabljene količine drv na sezono, je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica izkazala, da je bila ona tista, ki je plačala predmetni strošek in tako napačno uporabilo določbo 216. člena ZPP. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati razhajanja pravdnih strank glede same cene klaftre drv - tožnica je navedla, da je znašala cena 50.000,00 SIT za klaftro, toženec pa je povedal, da je bila cena 20.000,00 SIT. Upoštevajoč uradne cene za klaftro drvi v tem obdobju (ki je znašala v povprečju 120,00 EUR oziroma takrat 28.700,00 SIT), bi moralo sodišče ugotoviti, da je dejansko toženec tisti, kateremu je pokloniti vero, saj je navedel, da je za drva plačal takrat običajno ceno. Glede na to, da je tožnica navedla ceno, ki je povsem nerealna, saj je skoraj za 100 % višja od uradne povprečne cene, bi sodišče moralo zaključiti, da ni bila slednja kupec drv, saj niti ni vedela verodostojno povedati, koliko naj bi za drva plačala. Nenazadnje pa je tudi F. Č. povedal, da je toženec (vsaj) enkrat kupil drva od njega, medtem ko jih tožnica pri njemu nikoli ni nabavljala. Napačen je tudi zaključek sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo polovice stroškov za registracijo tožničinega avtomobila v letih 2005 in 2006. Tožnica ni z ničemer izkazala, koliko je plačala za registracijo avtomobila v letu 2005 in 2006, temveč je podala zgolj pavšalne navedbe. Toženec je v letih 2005 in 2006 registriral svoj avtomobil, ko pa je slednjega prodal, je na tožnico prenesel bonifikacijo, ki jo je imel pri zavarovalnici, saj je (šele) kasneje tudi sam pričel uporabljati njen avtomobil. Zato je neutemeljen zaključek sodišča, da je toženec dolžan tožnici povrniti polovico stroškov iz tega naslova. V posledici drugačne odločitve bo sodišče moralo ponovno odločiti tudi o povrnitvi pravdnih stroškov, ki jih je tudi sicer napačno odmerilo. Tožnica je v predmetnem postopku uspela zgolj z 8,3 %, zato bi moglo sodišče odločiti, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove stroške. Ker pa jih slednji v postopku ni priglasil, bi sodišče moralo odločiti, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Glede bistvenega predhodnega vprašanja v tej pravdni zadevi, in sicer ali je med pravdnima strankama obstajala v obdobju od leta 2005-2009 zunajzakonska skupnost, je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh tistih elementov, zaradi katerih je upravičeno zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, katere pravne posledice so izenačene s pravnimi posledicami zakonske zveze (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju: ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb pravdnih strank pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki skupaj živeli v B. P. v L., saj je tudi priča F. Č., ki je tožencu dal v najem hišo, potrdil, da je na prošnjo toženca dovolil, da v hiši poleg toženca prebiva tudi tožnica. Sam toženec in priča F. Č. pa sta potrdila tudi tožničino izpovedbo, da je tožnica zgolj občasno ostajala v svojem najemniškem stanovanju v C. Tudi toženčeva sestra je izpovedala, da se je tožnica vračala v C. enkrat ali dvakrat na teden. Zato je pravilen zaključek sodišča, da tožničini zgolj občasni, a krajši odhodi v stanovanje v C. niso pretrgali skupnega bivanja s tožencem. Pravdni stranki sta nenazadnje tudi šteli, da živita skupaj v skupnem gospodinjstvu. Oba sta izpovedala take okoliščine, da je sodišče prve stopnje upravičeno sklepalo, da sta si porazdelila vsakdanja gospodinjska opravila in skrb zanje. Nesporno je, da je tožnica za potrebe skupnega gospodinjstva tudi obdelovala vrt pri hiši, ki ste jo imela s tožencem v najemu. Pritožnikovemu stališču, da s tožnico nista živela v skupnem gospodinjstvu in da je tožnica hodila k njemu zgolj na obiske, glede na obrazloženo ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne dokazne ocene izpovedb pravdnih strank pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki stroške bivanja in skupnega življenja šteli kot skupne stroške, kar tudi izkazuje obstoj ekonomske skupnosti in skupnega gospodinjstva, prav tako pa, da sta tudi za okolico delovali kot par. Prav tako pritožbeno sodišče ne more pritrditi tožencu, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo medsebojne čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja in zaupanja. Ni namreč moč iti preko dejstva, da toženec priznava partnersko razmerje za vso zatrjevano dobo in da je tudi odnos s tožnico opisal kot zakonski in ni zanikal intimnih stikov s tožnico. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbi pravdnih strank po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je ne le v prvem obdobju skupnega bivanja temveč tudi kasneje temeljila njuna zveza na posebni čustveni navezanosti, ki se je pri tožnici kazala kot želja po bližini družbi druge osebe, da bi lažje prebrodila pretekle dogodke (sinova smrt), pri tožencu pa kot partnerstvo z drugo osebo, ki ga kljub zatrjevanim fizičnim psihičnim zlorabam s strani tožnice ni prekinil vse do leta 2009. Glede na navedeno je zato povsem pravilen materialnopravni zaključek, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost od aprila 2005 do februarja 2009, upoštevaje, da je sodišče tudi ugotovilo, da zanjo tudi ni obstajal nikakršen razlog za neveljavnost. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1/2 plačanega zneska za nakup drv med leti 2005 in 2008 v višini 585,00 EUR in 1/2 stroškov iz naslova registracije tožničinega avtomobila v letih 2005 in 2006 v višini 1.043,23 EUR. Toženec si zmotno razlaga, da je sodišče napačno uporabilo določbo 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s tem ko je zaključilo, da je tožnica izkazala, da je bila ona tista, ki je plačala drva za kurjavo. Prosti preudarek po 216. členu ZPP je sodišče prve stopnje uporabilo glede cene klaftre drv in ne glede zatrjevanega dejstva, da je drva plačala tožnica. Tožnici je namreč upravičeno verjelo, da je ona krila te stroške, ker je natančno navedla, kakšna je bila letna poraba in koliko je za drva plačala, in ker je bila njena izpovedba prepričljiva in konsistentna, medtem ko je toženec bolj posplošeno zavračal tožničine trditve. Toženec zgolj z izpostavljanjem izpovedb pravdnih strank o ceni klaftre drv ne more doseči spremembe sprejetega zaključka, da je drva plačala tožnica, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno dokazno ocenilo izpovedbi pravdnih strank glede na njuna zatrjevanja in povsem pravilno upoštevalo tudi to, da je toženec bolj posplošeno zavračal tožničine trditve. Nenazadnje pa tudi toženčeva priča F.Č. ni potrdila njegove navedbe, da je drva kupoval redno pri njemu. Pa tudi to, da je F. Č. kot prodajalec drv izpovedal, da je po spominu bila cena za klaftro drv 160,00 EUR, ni daleč od tožničine trditve v tožbi, da je v letu 2005 dala za tri klaftre drv 120.000,00 SIT, kar pomeni, da je trdila, da je dala za eno klaftro 40.000,00 SIT oz. 167,00 EUR, potrjuje pravilnost odločitve sodišča, da gre verjeti tožnici, da je ona plačala drva.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1/2 stroškov za registracijo tožničinega osebnega avtomobila v letih 2005 in 2006 (1.043,23 EUR), po oceni pritožbenega sodišča temelji na pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki skupaj uporabljali tožničino osebno vozilo, pri čemer je potrebno poudariti, da toženec ni prerekal navedbe v tožbi, da je tožnica plačala sama ta strošek, niti ni trdil ali izpovedal, da tožničinega avta ni uporabljal. Pritožbena navedba, da je šele kasneje tudi sam pričel uporabljati tožničin avto, in sicer ko je svojega prodal, je glede na to, da toženec to prvič zatrjuje v pritožbi in da ni navedel upravičenih razlogov, zakaj tega dejstva ni mogel navesti pravočasno že v postopku na prvi stopnji, nedopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe drugega in tretjega odstavka 56. člena v zvezi z določbami 59, 49. in 12. člena ZZZDR, ko je odločilo, da mora toženec tožnici plačati 1.628,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno upoštevalo načelo uspeha v pravdi in stroške odmerilo v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Dejstvo, da toženec ni priglasil pravdnih stroškov in da tožničin uspeh v pravdi ni bil velik, še ne pomeni, da tožba ni bila potrebna in da tožnici niso nastali pravdni stroški, niti ni to razlog za to, da bi moralo sodišče odločiti, da krije vsaka stranka svoje stroške, kot predlaga toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, in jih odmerilo v skladu z določbami ZPP in Zakona o odvetniški tarifi.

Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.