Jedro

Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni,

tako da se ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju P 50/2025 z dne 24. februarja 2025 ugodi in se sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju P/50 z dne 24. februarja 2025 razveljavi, razveljavijo se vsa opravljena dejanja zavarovanja (prepoved odsvojitve in obremenitve ter zaznamba te prepovedi v zemljiški knjigi)

ter se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata nepremičnini parc. št. 426/3 in parc. št. 426/5, obe k. o. ..., in da je delež tožnika na njem 80%, delež toženke pa 20%.

1.Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval (i.) da je leta 2002 popolnoma sam financiral nakup teh dveh nepremičnin, (ii.) da je bila tožnikova mati le njuna "formalna" lastnica, ker ju je tožnik želel zaščititi pred svojimi upniki, tožnik pa je bil kljub temu njun dejanski lastnik, (iii.) da je tožnik po nakupu teh dveh nepremičnin porušil staro hišo, ki je stala na eni od teh nepremičnin, na njej zgradil novo hišo in se vanjo leta 2007 vselil, (iv.) da je leta 2008 s toženko zaživel v zunajzakonski skupnosti v hiši, ki je bila zgrajena na eni od teh dveh nepremičnin, (v.) da je bila nova hiša zgrajena na črno in je imel tožnik "težave z gradbenim inšpektoratom", zato je tožnikova mati ne toženkin predlog zaradi legalizacije te gradnje toženki eno nepremičnino podarila, drugo pa ji prodala, vendar se je toženka zavezala obe nepremičnini "prepisati na tožnika" v primeru njunega razhoda, (vi.) da je šlo pri darilni pogodbi za darilno pogodbo obema strankama, in da toženka kupnine po prodajni pogodbi ni nikoli plačala, (vii.) da je njuna zveza razpadla novembra 2024.

2.Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 24. 2. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo odsvojitev in obremenitev teh dveh nepremičnin. Svojo odločitev je oprlo na dejstva, ugotovljena z dokaznim standardom verjetnosti, da sta stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, da je toženka lastninsko pravico na nepremičninah pridobila na podlagi darilne pogodbe in prodajne pogodbe, za katero kupnina nikoli ni bila plačana, in da je šlo zato za darilo obema pravdnima strankama. Oprlo se je na stališče sodne prakse, da darilo ali pomoč sorodnikov zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema šteje za darilo obema po enakih deležih, in presodilo, da gre s stopnjo verjetnosti za skupno premoženje pravdnih strank po določbi 67. člena Družinskega zakonika.

3.Toženka je zoper sklep o začasni odredbi vložila ugovor. Nasprotovala je ugotovitvi o verjetnem obstoju zunajzakonske zveze in presoji o verjetnem obstoju nedenarne terjatve iz tožbe. Kot bistveno je zatrjevala, da je obe nepremičnini veljavno pridobila na podlagi pravnih poslov, sklenjenih s tožnikovo materjo.

3.V odgovoru na ugovor je tožnik navedel, da sta bili tako prodajna pogodba kot darilna pogodba, s katerima je njegova mati na toženko prenesla obe nepremičnini, fiktivni, in da je šlo ves čas dejansko za njegovi nepremičnini.

4.V izpodbijanem sklepu o ugovoru z dne 11. 8. 2025 se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o zunajzakonski skupnosti (12. člen ZZZDR) in na določbe o skupnem premoženju (51. člen ZZZDR). Zaključilo je, da toženka z ugovorom ni dokazala, da je kupnino za eno od obeh nepremičnin plačala iz svojega posebnega premoženja in da je tožnikova mati drugo podarila samo njej. Ponovilo je stališče, da obe nepremičnini spadata v skupno premoženje, ker se pomoč oziroma darilo pri ugotovljanju obsega skupnega premoženja šteje kot prispevek za oba partnerja po enakih deležih.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

5.Zoper sklep o ugovoru pritožbo vlaga toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi ponavlja svoje ugovorne navedbe ter dodatno izpodbija še ugotovitve in zaključke, ki niso bili del sklepa o izdaji začasni odredbe.

6.Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam.

Presoja pritožbenih navedb

7.Pritožba je utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni natančneje povzemalo toženkinih pritožbenih navedb, ker je pritožbi ugodilo ob uradnem preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava in ne zaradi utemeljenosti pritožbenih navedb. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka s stopnjo verjetnosti. Prav tako utemeljenost zahtevka s tem dokaznim standardom ne izhaja niti, če bi tožnik dokazal svoje trditve iz tožbe in predloga za izvršbo. Enake velja celo za njegove trditve iz odgovora na ugovor, tudi če bi bile upoštevne pri presoji utemeljenosti ugovora zoper izdani sklep o začasni oredbi.

9.Ob ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, da sta pravdni stranki z dokaznim standardom verjetnosti od leta 2008 do 2024 živeli v zunajzakonski skupnosti, bi moralo sodišče prve stopnje (ne)utemeljenost ugovora zoper sklep o začasni odredbi namesto po določbah prej veljavnega ZZZDR presojati z uporabo določb sedaj veljavnega Družinskega zakonika (DZ).

9.Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zaradi tega zmotno uporabilo materialno pravo, pa to samo po sebi še ne izpodbije pravilnosti izpodbijanega sklepa. Določbe ZZZDR, na katere se je zmotno oprlo sodišče prve stopnje, so namreč vsebinsko enake kot sedaj veljavne določbe DZ o zakonitem režimu skupnega premoženja, ki se po določbi 65. člena DZ domneva. Toženka v ugovoru ni podala trditev, ki bi lahko vodile do presoje po pogodbenem premoženjskem režimu (85. člen DZ).

10.Za presojo obstoja skupnega premoženja pravdnih strank in njunih deležev na njem je tako pomembna določba prvega odstavka 4. člena DZ, ki (podobno kot prejšnji prvi odstavek 12. člena ZZZDR) določa, da je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, in da ima ta za razmerja med njima po DZ (torej tudi za skupno premoženje in za deleže na njem) enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Po določbi 67. člena DZ v skupno premoženje zakoncev (in zunajzakonskih partnerjev) spadajo vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze (oziroma zunajzakonske skupnosti) in življenjske skupnosti zakoncev (podobno je veljalo po prejšnjem drugem odstavku 51. člena ZZZDR). Po določbi prvega odstavka 74. člena DZ (enako pa prej po prvem odstavku 59. člena ZZZDR) se domneva, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca oz. zunajzakonska partnerja pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca oziroma zunajzakonska partnerja skupno lastnino (68. člen DZ).

11.Iz opredelitve skupnega premoženja iz 67. člena DZ jasno izhaja, da stvari in pravice, ki jih partnerja zunajzakonske skupnosti ne pridobita z delom oziroma odplačno, pa čeprav v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti, ne spadajo v njuno skupno premoženje. Gre npr. za predmete oziroma pravice, ki jih partnerja pridobita z darili ali z dedovanjem. Omenjeni predmeti spadajo v njuno posebno premoženje.

11.Dejanske okoliščine iz judikata tega pritožbenega sodišča, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, so drugačne kot v tej zadevi. Tudi v navedeni zadevi je pritožbeno sodišče najprej opozorilo, da darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v njuno skupno premoženje. Pri ugotavljanju obsega in deležev na skupnem premoženju in deležev na njem je pomembno, ali je bilo darilo dano le enemu ali obema partnerjema, le, če je bilo to darilo nato vloženo v drug predmet, ki spada v skupno premoženje (npr. darilo v obliki denarja za plačilo dela kupnine pri nakupu nepremičnine, ...). V tem primeru gre za vložek posebnega premoženje v skupno premoženje, kar lahko vpliva na višino deležev partnerjev na skupnem premoženju, če je bilo darilo dano le enemu od partnerjev.

11.V tej zadevi sodišče prve stopnje takšnih dejanskih okoliščin s stopnjo verjetnosti ni ugotovilo. Iz dejanskih ugotovitev (da je šlo za darilo obema pravdnima strankama) s stopnjo verjetnosti izhaja, da obe nepremičnini spadata v solastnino (in s tem v posebno premoženje) obeh strank, kar pomeni, da tožbeni zahtevek ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti.

12.V nadaljevanju je moralo pritožbeno sodišče presoditi še, ali tožnik zatrjuje dejstva, ki bi, če bi jih dokazal s stopnjo verjetnosti, lahko vodila do zaključka o verjetnem obstoju njegove terjatve iz tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik smiselno zatrjuje, da so vse pogodbe, na podlagi katerih sta bili na spornih nepremičninah kot lastnici v zemljiški knjigi vknjiženi najprej njegova mati nato pa toženka, fiktivni, saj naj bi bil tožnik ves čas od leta 2002 njun dejanski lastnik, gradnja nove hiše na eni od nepremičnin pa zaključena že leta 2007. Glede na to, da sam zatrjuje, da je že pred letom 2008, ko naj bi bila s toženko vzpostavljena zunajzakonska zveza, pridobil lastninsko pravico na obeh nepremičninah, posledično že na ravni tožbenih navedb ne moreta spadati v skupno premoženje pravdnih strank. To pomeni, da utemeljenost terjatve ni izkazana s stopnjo verjetnosti niti, če bi tožnik dokazal resničnost svojih tožbenih navedb.

13.Ker že po tožbenih navedbah nepremičnini ne moreta spadati v skupno premoženje pravdnih strank, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati to toženkinih pritožbenih navedb, s katerimi zatrjuje, da gre za njeno (in ne tožnikovo) posebno premoženje.

13.Enak zaključek kot zgoraj velja tudi ob upoštevanju tožbene trditve, da se je toženka zavezala, da bo v primeru njunega "razhoda" obe nepremičnini "prepisala" na tožnika. Izpolnitve takšne pravnoposlovne zaveze, tudi če bi jo tožnik dokazal, ni mogoče doseči z zahtevkom, postavljenim v tej pravdi.

14.Pritožbenemu sodišču se zato prav tako ni bilo treba izrekati do pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija ugotovitev o obstoju zunazajzakonske skupnosti. Enako velja za pritožbene navedbe glede finančne (ne)zmožnosti ene ali druge stranke za pridobitev tega premoženja in za odplačilo kreditnih obveznosti ter glede finančnega stanja ene ali druge stranke pri poslovanju s tretjimi osebami. Enako velja toženkine pritožbene navedbe, s katerimi uveljavlja procesne kršitve (npr. glede tega, kdaj je tožnik postavil pravilen tožbeni zahtevek).

15.Ker s stopnjo verjetnosti ugotovljena dejstva ne izkazujejo verjetnosti obstoja tožnikove nedenarne terjatve iz tožbenega zahtevka, ostale tožbene trditve pa so iz zgoraj pojasnjenih razlogov nesklepčne, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in 15. členom ZIZ) ter izpodbijani sklep spremeniti, razveljaviti izdani sklep o izvršbi, razveljaviti opravljena dejanja zavarovanja in predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti (smiselna uporaba določb 58. člena ZIZ v z vezi z 239. členom ZIZ in drugim odstavkom 76. člena ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka

16.Odločitev o stroških se skladno z (neizpodbijano) odločitvijo sodišča prve stopnje pridrži za končno odločbo.

-------------------------------