Jedro

Na disciplinski obravnavi tožnik ni bil prisoten, kar ni sporno in tudi ne to, da disciplinska komisija upravičeno ni sprejela njegovega opravičila ter opravila disciplinsko obravnavo v njegovi nenavzočnosti. To pa nikakor ne pomeni, da bi se moral pritožnik sam seznaniti z odločitvijo, kot napačno razlaga pritožba, ampak ga mora seznaniti z odločitvijo komisija. Seznanila pa ga je z vročitvijo sklepa in od tega dne tudi teče rok za napoved pritožbe. S tem, ko je disciplinska komisija pritožbo tožnika zavrgla, je kršila njegovo pravico do pritožbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi ta sklep razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke št. DISC.01/04 z dne 12.1.2005 in z dne 27.1.2005 in se disciplinski postopek zoper tožnika ustavi tako, da tožniku članstvo pri toženi stranki na podlagi razveljavljenih sklepov ni prenehalo in je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti izvrševanje pravic in obveznosti člana AMD v 15-ih dneh. Glede stroškov postopka je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka odmerjene na 144.604,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ravnala, ko je izvedla disciplinski postopek ob nenavzočnosti tožnika, saj poslano zdravniško potrdilo oz. opravičilo ni predstavljalo zadostne podlage za preložitev obravnave. Tožeča stranka kot članica tožene stranke pozna tako statut kakor tudi disciplinski pravilnik v katerem je jasno navedeno, da je potrebno v roku 8-ih dni od odločitve disciplinske komisije napovedati pritožbo. Zamuda osemdnevenega napovednega roka za pritožbo je posledica pasivnosti tožeče stranke in se ne more šteti v škodo toženi stranki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka pravilno ravnala, ker je kljub opravičilu izvedla disciplinski postopek. Nadalje pa sodišče zaključuje, da je tožena stranka ravnala protizakonito, ker je osemdnevni pritožbeni rok štela od razglasitve ne pa od vročitve sklepa disciplinske komisije. Pri tem naslovno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka bila seznanjena z disciplinskim postopkom in z vsebino Statuta in Disciplinskega pravilnika. Tožena stranka ne more biti odgovorna za opustitve tožeče stranke, saj bi se tožeča stranka morala pozanimati kako je tožena stranka ravnala in odločala glede njegovega opravičila. V kolikor bi se tožena stranka pozanimala, ali je bil izveden disciplinski postopek bi lahko tudi pravočasno napovedala pritožbo. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni napovedala pritožbe v predpisanem roku zgolj iz razlogov na strani tožeče stranke, kar pa se ne more šteti v škodo toženi stranki. Tožeča stranka je sama odgovorna za svojo opustitev. Disciplinski postopek je tožena stranka sestavila v duhu Zakona o kazenskem postopku, kar pa ne pomeni, da tožena stranka enači disciplinski in kazenski postopek, kar zmotno zaključuje naslovno sodišče. Tožena stranka se je pri sestavi disciplinskega pravilnika le zgledovala po ZKP-ju, ki določa napoved pritožbe v roku 8 dni od razglasitve. Naslovno sodišče je svojo odločitev oprlo le na listinske dokaze, ostale dokaze pa zavrnilo kot nepotrebne. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje pravdnih strank, kakor tudi članov disciplinske komisije, po potrebi pa tudi drugih prič. Predlagane priče bi lahko potrdile navedbe tožene stranke, da so vsi člani tožene stranke seznanjeni z vsebino tako statuta, kakor tudi disciplinskega pravilnika, predvsem pa o tem, da je potrebno pritožbo napovedati. To pritožbo je tožena stranka vložila po pooblaščencu odvetniku N.V., vložila pa je tudi pritožbo po pooblaščencu odvetniku F.M.. Po mnenju pritožbe za odločanje v tem sporu ni pristojno redno sodišče, ampak gre za sklep o izključitvi iz društva, ki je po svoji pravni naravi posamičen pravni akt s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. Za presojo zakonitosti takšnega akta pa je v skladu z določili 3. odst. 1. člena Zakona o pravnem postopku pristojno Upravno sodišče. Prav tako je potrebno poudariti, da Zakon o društvih, ki je veljal v času odločanja disciplinske komisije ni določal sodnega varstva v postopkih izključitve članov društva zato je potrebno pri presoji stvarne pristojnosti uporabiti določbo 2. odst. 157. člena Ustave Republike Slovenije in to navkljub že ustaljeni sodni praksi glede pristojnosti v tovrstnih sporih. Glede na navedeno pritožba meni, da sodišče, ki je odločalo o zahtevku ni bilo stvarno pristojno in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je tudi v postopku nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Utemeljenost in zakonitost sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.1.2005 je presojalo zgolj na podlagi listinskih dokazov. Pri tem je potrebno poudariti, da sklep ni imel obrazložitve, zato sodišče po mnenju pritožbe brez izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in jih je sodišče zavrnilo kot nepotrebno ni moglo vsebinsko odločati o zakonitosti sklepa, saj so razlogi odločitve sodišču ostali neznani. Navedba sodišča, da iz omenjenega sklepa ni razvidno katero kršitev naj bi storil tožnik je po mnenju pritožnika zmotna. Iz dispozitiva sklepa namreč nedvomno izhaja, da je tožnik kršil določila statuta društva in da je škodoval ugledu društva. Omenjeni kršitvi pa sta v skladu z določili 23. člena Statuta A.m.d. disciplinski kršitvi, ki jih obravnava disciplinska komisija in za katere se lahko v skladu z določili 24. člena Statuta izreče disciplinski ukrep, izključitev. Vprašanje disciplinske odgovornosti članov društva tedanji Zakon o društvih ni urejal. Ker torej kongentnih določb o disciplinskem postopku ni bilo je bilo urejanje tega področja prepuščeno društvom. Neupravičena izključitev ali podoben ukrep lahko pomeni neposredno kršitev ustavnih pravic. Disciplinski postopek mora nedvomno predvidevati vse kavtele za zavarovanje pravic članov. Postopek mora biti tak, da omogoča pošteno obravnavanje vsakomur in da vsakemu nudi možnost, da se zagovarja. Tožena stranka je materialni del disciplinske odgovornosti uredila v statutu društva, procesni del disciplinske odgovornosti pa je uredila z disciplinskim pravilnikom. Iz teh aktov tožene stranke nedvomno izhaja, da so članom društva v disciplinskih postopkih zagotovljene pravice do obrambe in do pritožbe. Sodišče si očitno zmotno razlaga 15. člen Disciplinskega pravilnika glede napovedi pritožbe in dokončnosti sklepa. Navedbe sodišča, da 15. člen ne določa, da se upravičenec do pritožbe pritožbi odpoveduje v kolikor je ne napove, je v nasprotju s 3. odst. 15. člena Disciplinskega pravilnika, ki določa, da v primeru, da nobeden izmed udeležencev do pritožbe le te ne napove, sklep disciplinske komisije ne potrebuje obrazložitve, sklep pa postane dokončen. V kolikor torej udeleženec pritožbe ne napove, pritožba ni več mogoča. Tožniku je bila pravica do pritožbe nedvoumno dana, vendar je ni izkoristil. Pritožnik meni, da je sodišče tožniku neupravičeno nudilo pravno varstvo oz. je bilo to pravno varstvo v večjem delu preuranjeno, saj tožnik ni izkoristil pravico do pritožbe, o kateri bi odločal občni zbor društva kot najvišji organ v skladu z določili 4. odst. 15. člena Disciplinskega pravilnika in v skladu z določili 17. člena Statuta društva. Tožnik bi po mnenju tožene stranke imel pravno varstvo šele po odločitvi občnega zbora in ne že po odločitvi disciplinske komisije. Sedaj veljavni Zakon o društvih v 14. členu namreč izrecno določa, da izpodbijanje odločitev organov društva ni dopustno, če pred tem ni bilo izkoriščeno pravno sredstvo iz 5. odst. 14. člena, torej pritožba na najvišji organ društva. V kolikor je sodišče menilo, da je pritožba, ki jo je vložil tožnik pravočasna in dopustna bi po mnenju pritožbe moralo razveljaviti samo sklep disciplinske komisije z dne 27.1.2005 in toženi stranki naložiti, da mora o pritožbi odločati občni zbor in šele po odločitvi občnega zbora tožniku nuditi pravno varstvo.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Pritožbene trditve v celoti zanika in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni, obe pritožbi pa bo pritožbeno sodišče obravnavalo hkrati.

Z načelnim pravnim mnenjem, objavljenim v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/99, je bilo rešeno vprašanje pristojnosti v primeru izključitve člana društva. To je sodišče splošne pristojnosti, ki odloča v pravdnem postopku, kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje in je v svoji odločbi v celoti povzelo razloge iz citiranega pravnega mnenja, zato pritožbeno sodišče teh ne bo še enkrat ponavljalo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da iz sklepa diciplinske komisije, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja članstva v društvu, ni razvidno kakšen prekršek je tožnik storil. Disciplinska komisija društva mora sklepe oblikovati tako, da je v njih točno in jasno navedena kršitev pravil društva, ki naj bi jo član društva storil. Sodišče prve stopnje pa je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo, da opisana kršitev navedena v 1. točki sklepa Disciplinske komisije ne predstavlja kršitev, saj sploh ni navedeno, kaj je tožnik storil, poleg tega pa tudi opis kršitve, ni časovno opredeljen. Enako velja za kršitev pod točko 2. sklepa. Tudi v tem primeru ni dejanje časovno predeljeno, kot tudi ne, kakšne govorice naj bi tožnik širil in v čem naj bi te škodovale ugledu društva. Povsem brez podlage so zato očitki sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo predlaganih prič, saj je dejanje, ki naj bi ga tožnik storil nekonkretizirano, zato zaslišanje prič ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog pravilno zavrnilo. Kar pa se tiče napovedi pritožbe, zoper sklep disciplinske komisije ni spora v tem, da je v 15. členu Disciplinskega pravilnika določeno, da mora upravičenec do pritožbe, pritožbo napovedati in sicer v 8-ih dneh od razglasitve odločitve disciplinske komisije. Sporno je le to, da toženec z odločitvijo disciplinske komisije ni bil seznanjen ob razglasitvi odločitve, ampak šele, ko je prejel sklep s katerim mu je bil izrečen ukrep, to je 23.1.2005. Na disciplinski obravnavi tožnik ni bil prisoten, kar ni sporno in tudi ne to, da disciplinska komisija upravičeno ni sprejela njegovega opravičila ter opravila disciplinsko obravnavo v njegovi nenavzočnosti. To pa nikakor ne pomeni, da bi se moral pritožnik sam seznaniti z odločitvijo, kot napačno razlaga pritožba, ampak ga mora seznaniti z odločitvijo komisija. Seznanila pa ga je, z vročitvijo sklepa in od tega dne tudi teče rok za napoved pritožbe. S tem, ko je disciplinska komisija pritožbo tožnika zavrgla je kršila njegovo pravico do pritožbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi ta sklep razveljavilo. Izvajanje pritožbe, da tožnik ni izkoristil pravico do pritožbe pa so nerazumljiva, saj je tožeča stranka pritožbo vložila, tožena stranka pa jo je zavrgla. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožbi pa neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka in sicer zato, ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve, zato njeni stroški niso bili potrebni.