Jedro

Pri ugotavljanju stroškov preživljanja gre za oceno stroškov, ki bi jih pravdni stranki morali zagotoviti za preživljanje obeh otrok. Ali sta to tudi dejansko zmožni, je odvisno od njunih dejanskih in potencialnih dohodkov in premoženjskega stanja.

Izrek

Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se ta v prvem odstavku tč. 1 izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka B. je dolžan na bančni račun tožnice J. plačevati mesečno preživnino: - za mld. K. v višini 160,00 EUR za čas od dneva vložitve tožbe 13.12.2013 do 31.8.2014 ter v višini 150,00 EUR od 1.9.2014 dalje, - za mld. D. v višini 140,00 EUR od 13.12.2013 dalje“.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo se delno ugodi in se izpodbijani sklep (tč. 1/II izreka izpodbijanega sklepa) spremeni tako, da se delno ugodi ugovoru glede določitve preživnine za mld. D. in se ta zniža na 140,00 EUR za čas od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo poravnavo pravdnih strank o stikih mladoletnih otrok s tožencem in razsodilo, da je toženec dolžan za mld. K. plačevati mesečno preživnino v znesku 160,00 EUR za čas od vložitve tožbe 13. 12. 2013 do 31. 8. 2014 ter v znesku 140,00 EUR za čas od 1. 9. 2014 dalje. Za mld. D. pa po 150,00 EUR mesečno za čas od 13. 12. 2013 dalje. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Hkrati je delno ugodilo toženčevemu ugovoru zoper začasno odredbo z dne 23. 12. 2013 tako, da je toženec dolžan za preživljanje mld. D. plačevati mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR, namesto 175,00 EUR, za mld. K. pa od 1. 9. 2014 dalje namesto zneska 150,00 EUR mesečno preživnino v znesku 140,00 EUR. Sodišče je tudi odločilo, da se pri obsegu obveznosti toženca upoštevajo vsi že plačani zneski preživnine v letu 2014 v skupnem znesku 3.445,00 EUR.

2. Pravdni stranki sta proti odločitvi o preživnini in pravdnih stroških vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži plačevanje preživnine v znesku po 200,00 EUR mesečno za vsakega od otrok od dneva vložitve tožbe dalje. Sodišče je napačno razumelo tožnico glede K. stroška vadnine nogometa, saj ta znaša 30,00 EUR mesečno. Tudi stroški s hrano doma so tolikšni, kot jih tožnica zatrjuje. K. potrebuje opremo za nogomet. Otroka obutve drug za drugim ne moreta ponositi, ker je mlajši D. hitrejše rasti. Tudi prevozni stroški v višini 40,00 EUR niso pretirani. Otroka striže vsak drugi mesec in plača za striženje 5,40 EUR na vsakega. Z zneskom po sodišču ocenjenih potreb mladoletnih otrok ne bi bilo mogoče preživeti. Po drugi strani toženec materi ne plačuje režijskih stroškov, prehrano pa ima v lokalu svojega delodajalca, kjer dela po cele dneve. Tožnik prejema na roke znaten del plače v gotovini. To izkazuje že dejstvo, da je z delodajalcem sklenil fiktivno prodajno pogodbo za pravdnim strankam skupni osebni avtomobil tako, da je avto registriran na delodajalca, uporablja pa ga vseskozi toženec. Ta z otroki tudi nima prav nobenega dela. Glede na trenutne premoženjske zmožnosti tožnice bi bil dolžan vse breme denarnega preživljanja nositi on. Ni res, da naj bi toženec odplačeval del njenega kredita, sama pa ima na osebnem računu tudi višje negativno stanje od toženca.

4. Toženec uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. V pritožbi izpodbija tudi odločitev o delni zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, od kdaj je pritožnik dolžan plačevati preživnino za mld. D., zato je izdani sklep sam s seboj v nasprotju. Prav tako še vedno ne vsebuje vseh obveznih sestavin in ni izvršljiv. Sodba in sklep v izpodbijanem delu nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti. Iz odločbe ne izhaja, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je pritožnik sposoben plačevati določeno višino preživnine za oba otroka. Prav tako ni ugotavljalo dejanskih preživninskih potreb otroka. Pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni, saj pritožnik ves čas redno plačuje preživnino. Sodišče bi moralo ugotoviti, kateri stroški so za preživljanje mladoletnih otrok sploh potrebni in v kakšnem obsegu. Pri ugotavljanju premoženjskih zmožnosti pravdnih strank je sodišče ugotovilo le premoženjske zmožnosti pritožnika, pri čemer so se te poslabšale, saj so se njegovi dohodki znižali, dodatno pa so ga obremenile obveznosti po posojilih, ki jih tožnica ne plačuje. Sodišče spregleda, da je tožnica za delo sposobna, da ima delovne zmožnosti in da si ne želi poiskati dela toliko časa, dokler teče predmetni postopek. Sodišče ni upoštevalo, da skupaj s tožnico prebiva tudi njen novi partner, zaradi česar bi bilo potrebno stroške deliti na štiri osebe in ne na tri. Preživnina je odmerjena previsoko. Sodišče ni upoštevalo njegovih dejanskih zmožnosti, saj njegovi dohodki ne zadoščajo za pokritje naložene preživnine. Drugih možnosti za delo ali dohodke pa nima. Preživninska obveznost je tako v celoti odpadla nanj. Sodišče tudi ni upoštevalo plačil, ki jih je za potrebe preživljanja izvršil pritožnik pred vložitvijo tožbe, niti plačil položnic, ki jih je izvršil po vložitvi tožbe. V nadaljevanju pritožbi oporeka nekaterim odmerjenim stroškom. Meni, da bi primerna odškodnina za vsakega od otrok znašala 100,00 EUR mesečno. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, saj ni dal nobenega pogoja za vložitev razvezne tožbe ali vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Ker ni kriv za razvezni postopek, je odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, nepravilna.

5. Vsaka od strank je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbi obeh pravdnih strank sta usmerjeni v izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da je dosojena preživnina v ravnovesju med potrebami obeh preživninskih upravičencev in zmožnostmi njunih staršev oziroma pravdnih strank. Po pritožbenih trditvah tožnice je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo stroške za zadovoljevanje potreb obeh otrok, potrditvah toženca pa so te ocenjene previsoko. Napačno pa naj bi ocenilo tudi njune preživninske zmožnosti.

8. Podlaga sodbenemu zaključku je bila najprej tožničina natančna opredelitev stroškov, ki so potrebni za zadovoljevanje potreb vsakega od obeh otrok. Sodišče prve stopnje jih je tehtalo upoštevajoč konkretne okoliščine na strani posameznega otroka in splošno znana dejstva o potrebah otrok konkretne starosti, oboje pa v soodvisnosti od zmožnosti obeh staršev za njihovo zadovoljitev. Pri presoji potrebnosti stroškov je dalo prednost tistim, ki so namenjeni zagotavljanju otrokovih eksistenčnih in socialnih potreb in manj tistim, ki so namenjeni zadovoljevanju prostočasnih aktivnosti. Gre za nujnost, ki se ji zaradi omejene preživninske zmožnosti staršev ni mogoče izogniti.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi bilo za kritje tako ugotovljenih potreb mld. K. (roj. 000) v obdobju od vložitve tožbe do 31.8.2014 potrebnih 300,00 EUR, od 1.9.2014 dalje pa 260 EUR, za kritje potreb mld. D. (roj. 000) pa 280,00 EUR. Zmanjšanje stroškov preživljanja za mld. K. za čas po 1.9.2014 je utemeljilo z dejansko okoliščino, da ima od začetka šolskega leta subvencionirano šolsko malico in kosilo (prej je ta strošek znašal 52,50 EUR), kar drži. Nepravilno pa je upoštevalo strošek vadnine za nogomet. Strošek 30,00 EUR ni letni strošek, kot meni prvostopenjsko sodišče, ampak mesečni. Z novim šolskim letom se tako preživninski stroški mld. K. niso bistveno zmanjšali. Nedvomno pa niso nižji od stroškov preživljanja mld. D. To izkazuje že njihov matematični izračun, pa tudi izkustveno spoznanje, da so stroški šoloobveznega otroka višji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pri D. zmanjšal (že v januarju 2014) strošek nadomestila za vrtec (s 145 EUR na 45 EUR), prav tako so nižji eksistenčni stroški preživljanja, za razliko od K. pa za D. ni stroškov šolskih potrebščin in športnega udejstvovanja. Nedvomno D. tudi ponosi stvari za K. Ta je pet let starejši od njega, zato ni mogoče slediti tožničini trditvi, da ni tako, češ da mlajši otrok zelo hitro raste.

10. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju t.i. kolektivnih stroškov preživljanja v ocenjeni višini 38,00 EUR sledilo tožničinim trditvam, ki je omenjene stroške porazdelila na štiri osebe in ne na tri, kot to v pritožbi očita toženec. Zgolj strošek kurjave (82,00 EUR mesečno) je prvostopenjsko sodišče porazdelilo med tri osebe (27,00 EUR namesto pravilno nekaj čez 20,00 EUR).

11. Stroški preživljanja mld. K. so se tako za čas po 1.9.2014 le nekoliko znižali od prvotnih 300,00 EUR mesečno, stroški preživljanja mld. D. pa znašajo približno 270,00 EUR. Gre za oceno stroškov, ki bi jih pravdni stranki morali zagotoviti za preživljanje obeh otrok. Ali sta to tudi dejansko zmožni, je odvisno od njunih dejanskih in potencialnih dohodkov in premoženjskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica nezaposlena in da so njene zaposlitvene možnosti slabe. Izkazala je aktivnost pri iskanju zaposlitve in zaradi izboljšanja zaposlitvene zmožnosti opravila tudi prekvalifikacijo. Je prejemnica denarne socialne pomoči, v okviru zaposlitvenega programa pa je v preteklem letu prejela dvakrat po 432,00 EUR. Toženec z plačilnimi listi izkazuje mesečni dohodek 584,51 EUR. Po lastnih trditvah mesečno zasluži med 650 in 680 EUR. Ob koncu preteklega leta je zaradi bolniške odsotnosti (poškodba) začasno zaslužil manj. Zaposlen je kot natakar in prejema tudi napitnino (po lastnih navedbah 10 EUR mesečno). Oba sta lastnika nepremičnine in obremenjena s krediti. Glede na tako skromne dejanske in potencialne zmožnosti je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožencu naložilo, da za preživljanje mld. K. za čas od vložitve tožbe do 31.8.2014 plačuje mesečno preživnino v znesku 160,00 EUR. V tem delu je bilo treba zavrniti pritožbi in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Od 1.9.2014 je bilo treba zaradi zmanjšanja stroškov preživljanja mld. K. določiti preživninsko obveznost toženca na znesek 150,00 EUR. Preživnino za mld. D. pa je bilo treba glede na ugotovljene stroške za zadovoljevanje njegovih potreb in zmožnosti njegovih staršev določiti v znesku 140,00 EUR za čas od vložitve tožbe dalje (13.12.2013). Glede na ugotovljeno premoženjsko stanje in potencialne zmožnosti tožencu ni bilo mogoče naložiti višjega preživninskega bremena. Po drugi strani pa okoliščina, da je že do sedaj prispeval za preživljanje obeh otrok skupaj približno enak del svojih prejemkov, izkazuje, da tako določene zneske preživnine zmore plačevati.

12. Glede na navedeno je bilo treba delno ugoditi obema pritožbama in izpodbijano sobo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP). Enako in iz enakih razlogov je bilo treba (delno) spremeniti tudi sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper začasno odredbo (tretja točka 365. člena ZPP). S to je bilo odločeno, da je toženec dolžan tudi za preživljanje mld. D. plačevati preživnino od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe dalje (13.12.2013), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da začetek obveznosti ni določen.

13. Toženec neutemeljeno graja stroškovno odločitev, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo načela krivde za začetek postopka. V zakonskih sporih in sporih iz razmerji med starši in otroki to ni kriterij za presojo stroškovnih zahtevkov. V teh sporih sodišče odloča o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, saj je bil ta prvenstveno izveden v korist otrok. Enaki razlogi pa veljajo tudi za odločitev o pritožbenih stroških.