Jedro

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se znesek 876,55 EUR nadomesti z zneskom 970,53 EUR (I. točka izreka) in znesek 641,45 EUR z zneskom 547,47 EUR (II. točka izreka) ter v odločitvi o stroških tako, da se znesek 299,18 EUR nadomesti z zneskom 272,21 EUR (III. točka izreka).

V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 116473/2010 z dne 25. 8. 2010 v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 876,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2009 do plačila (I. točka izreka). Za plačilo 641,45 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2009 do plačila je sodišče sklep o izvršbi zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 299,18 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroške. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti iz razloge napačne uporabe materialnega prava. Obširno pojasnjuje stališče, zakaj je pravilno obračunavanje nadomestila po tarifi Pravilnika iz leta 2006 in ne Pravilnika iz leta 2008. Navaja, da je prišlo do napačne odmere avtorskega honorarja za vse poslovalnice razen za poslovalnice po računu št. 1, 16, 17 in 20. Glede stroškov pa očita, da odločitve o stroških ni moč preizkusiti, sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse. Prav tako ni pravilno izračunalo uspeha tožeče stranke. Sodišče bi moralo ločeno upoštevati uspeh po temelju in po višini.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe in se prav tako sklicuje na vse pritožbene razloge. Ključno za odločitev je, ali se avtor po obstoječi zakonodaji lahko odpove materialni avtorski pravici, kaj obsega repertoar tožeče stranke in ali se dela iz seznama tožeče stranke nahajajo v repertoarju tožeče stranke ali pa v repertoarju katerekoli tuje kolektivne organizacije ter ali ima tožeča stranka za navedena avtorska dela s tujimi kolektivnimi organizacijami sklenjene recipročne sporazume. Sklicuje se na vsebino dokumenta Evropske komisije MEMO/08/511. Prvostopenjsko sodišče se do vsebine tega dokumenta ni opredelilo, niti se ni opredelilo do stališča Urada RS za intelektualno lastnino. Na tožeči stranki je breme, da dokaže svojo upravičenost dostopanja oziroma varovanja tujih avtorskih glasbenih del. Tožeča stranka ni tekom postopa predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, kar potrjuje stališče tožene stranke, da si tožeča stranka v primeru tujih avtorjev jemlje pravice, ki ji po sklenjenih sporazumih ne gredo. Prvostopenjsko sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Hipotetično se je ukvarjalo z vprašanjem, kaj bi morala navesti in izkazati tožena stranka, da bi dokazala, da pri njej predvajana glasbena dela niso vsebovana v repertoarjih drugih kolektivnih organizacij. Sodišče ni navedlo, iz katerega predpisa naj bi izhajale take obveznosti za toženo stranko. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi tožeča stranka lahko šele po predložitvi takih podatkov imela možnost preveriti, ali so ta glasbena dela vsebovana v repertoarju tožeče stranke ali v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Določba 176. člena ZASP ne odpravlja zakonske obveznosti tožeče stranke, da mora tudi s kolektivnimi organizacijami iz držav članic Evropske unije skleniti ustrezne recipročne sporazume in ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da vtožuje avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju in njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Ugotovitev in dokazno breme je na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo je prek satelita predvajala avstrijska družba R. Tožena stranka je v dokaz predložila sezname glasbenih del, ki predstavljajo repertoar predvajanih del družbe R. in poudarila, da avtorji oziroma glasba iz teh seznamov niso v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarju katerekoli druge kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Tožena stranka je predvajanja zgolj tistih glasbenih del, ki jih tožeča stranka ni upravičena ščititi, dokazovala s potrdili družbe R. in M., z dopisom družbe S. ter dejstvom, da predmetna glasba in njihovi avtorji niso navedeni v repertoarju tožeče stranke niti katerekoli tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Je pa prvostopenjsko sodišče elektronskemu dopisu A., ki ga je v dokaz predložila tožeča stranka, pripisalo dokazno vrednost, ki je ta nima. Glede 182. člena ZASP navaja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je za razsojo uporabilo slovensko pravo, saj bi moralo uporabiti avstrijsko. Kot nepravilen izpostavlja izračun po računu št. 3 in 16, saj sodišče ni upoštevalo 30 % znižanja za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo. Izpodbija tudi sklep o stroških, saj je neobrazložen. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo, da je potrebno nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Ugovarja tudi potnim stroškom, ki jih je sodišče odmerilo tožeči stranki za pristope pooblaščenke na narok. Tožeča stranka je za zastopanje pooblastila pooblaščenko, ki nima pisarne v kraju sedeža, ampak v Kranju.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter ustrezno odločitev pritožbenega sodišča. 5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice od tožene stranke, ki v svojih poslovnih prostorih predvaja glasbo in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (1), po katerem je dolžna ščititi interese avtorjev. Na podlagi ugotovitev zapisnika o opravljenih kontrolah je tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je preko različnih aparatov predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar po izstavljenih računih. Tožena stranka ugovarja, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi in da gre za dela, ki niso niti v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarju drugih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Prvostopenjsko sodišče pa je odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Ugotovilo je, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov varuje tožnica in se zato toženka plačilu avtorskega honorarja ne more izogniti.

7. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti, pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 166. člena ZASP predstavlja poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe odgovorilo na vse ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja, razloge prvostopenjske sodbe pa pritožbeno sodišče povzema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, tako domačih kot tujih avtorjev, kot izhaja iz določbe 1. člena druge točke drugega člena Pravilnika 1998. Novela ZASP iz leta 2004 v tej zvezi ne prinaša spremembe, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v navedenem pravilniku. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi in stališče Urada RS za intelektualno lastnino, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev ter ne moreta odločilno vplivati na odločitev. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le pod pogojem, da jo zato pooblastijo kolektivne organizacije, na podlagi sklenjenih recipročnih sporazumov.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo Pravilnik 1998 in njegovo tarifo. Za veljavnost sprejetja Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom namreč ni bilo potrebnega soglasja reprezentativnih združenj in zvišanjw tarife ni bilo veljavno (primerjaj odločbo VS RS II Ips 160/2011, ki ji je sledila enotna in ustaljena sodna praksa).

9. Pravilno je prvostopenjsko sodišče uporabilo tudi pravilo o dokaznem bremenu in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Teh trditev pa ni dokazala. Drži sicer pritožbena trditev tožene stranke, da je dokazovala, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij. Vendar, tudi, če bi bilo to dejstvo izkazano, to ne dokazuje, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali.

10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da je za obravnavanje zadeve skladno z 182. členom ZAS potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Na podlagi uredbe ES-864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, je potrebno uporabiti slovensko pravo, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Po 8. členu citirane uredbe se za nepogodbene obveznosti nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti pravo države, v kateri je kršitev storjena. Delo avtorjev ni bilo priobčeno javnosti po satelitu, tožena stranka pa je poskrbela za oddajanje javnosti preko svojih naprav, zato tudi ne pride v poštev sklicevanje na 182. člen ZASP.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ni upoštevala 30 % nižje tarife za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, saj gre za pritožbene novote, ki niso dovoljene (337. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

12. Pač pa utemeljeno očita tožeča stranka, da je sodišče napačno izračunalo avtorski honorar za nekatere poslovalnice, ki je razviden v 29. točki prvostopenjske sodbe. In sicer znaša po preračunu, ki ga je napravilo pritožbeno sodišče obveznost plačila tožene stranke po - rač. št. 2 za prostor 1167 m2: 29,79 EUR + 4x 1,75 EUR + DDV = 39,91 EUR, - rač. št. 4 za prostor 3340 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 5x 1,75 EUR + 2 x 1,75 EUR + DDV = 53,2 EUR, - rač. št. 5 za prostor 1385 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 1,75 EUR + DDV = 41,81 EUR, - rač. št. 6 za prostor 1075 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + DDV = 39,91 EUR, - rač. št. 7 za prostor 1060 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + DDV = 39,91 EUR, - rač. št. 8 za prostor 965 m2: 29,79 EUR + 3 x 1,75 EUR + DDV = 38,01 EUR, - rač št. 9 za prostor 820 m2: 29,79 EUR + 2 x 1,75 EUR + DDV = 36,11 EUR, - rač. št. 10 za prostor 1031 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + DDV = 39,91 EUR, - rač. št. 11 za prostor 1342 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 1,75 EUR + DDV = 41,81 EUR, - rač. št. 12 za prostor 1267 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 1,75 EUR + DDV = 41,81 EUR, - rač. št. 13 za prostor 4753 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 5 x 1,75 EUR + 5 x 1,75 EUR + DDV = 58,9 EUR, - rač. št. 14 za prostor 1407 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 2x 1,75 EUR + DDV = 43,67 EUR, - rač. št. 15 za prostor 2049 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 5 x 1,75 EUR + DDV = 49,41 EUR, - rač. št. 18 za prostor 3995 m2: 29,79 EUR + 4x 1,75 EUR + 5x 1,75 EUR + 3 x 1,75 EUR + DDV = 54,83 EUR, - rač. št. 21 za prostor 1260 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 1,75 + DDV = 41,81 EUR, - rač. št. 22 za prostor 1325 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 1,75 + DDV = 41,81 EUR.

Razlika med ugotovljeno vrednostjo dolžnega plačila, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in pritožbeno znaša 93,98 EUR, za kolikor je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Ni pa poseglo pritožbeno sodišče v preračun po rač. št. 3, saj bi bil v škodo tožeče stranke, ki ga izpodbija.

13. Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi obeh pravdnih strank, da stroškovnega dela izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izračun prvostopenjskega sodišča je preverljiv in razviden iz stroškovnika v spisu, zatrjevana kršitev pa ni podana.

14. Pač pa je utemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče napačno obračunalo pravdne stroške. Sodišče ni upoštevalo, da je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi potrebno nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Pritožbeno sodišče je zato izrek o stroških spremenilo tako, da je to upoštevalo. Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče ne bi smelo priznati pooblaščenki potnih stroškov. Tožeča stranka je pooblastila pooblaščenko iz Kranja, kar ne predstavlja take oddaljenosti, da je sodišče ne bi priznalo. Prvostopenjsko sodišče pa je pri odmeri stroškov upoštevalo tudi takso tožeče stranke, kar je razvidno iz obračuna na list. št. 166 in končnega seštevka, zato je pritožbeni očitek tožeče stranke glede tega neutemeljen.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje za v napadenem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pravdni stranki sta s pritožbo uspeli v majhnem delu, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur.l. RS, št. 21/1995 in naslednji, v nadaljevanju ZASP.

(2) Ur.l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.