Jedro

Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi gradi svoj zahtevek. Tako dejanje ima po prvem odstavku 214. člena ZPP za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Pripoznava tožbenega zahtevka pa je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako procesno dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi prvega odstavka 316. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna in nepogojna.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnin, označenih z rezerviranimi parcelnimi številkami, in sicer parc. št. 764/6, k.o. X. – travnik v izmeri 48 m2 in parc. št. 764/7, k.o. X. – travnik v izmeri 45 m2, nastalih na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke I. I. z dne 6. 7. 2013, pri katerih se bo kot lastnik vknjižil po pravnomočnosti te sodbe, ki bo podlaga za vpis sedaj rezerviranih parcelnih številk nepremičnin v kataster zemljišč ter zemljiško knjigo, kjer bodo navedenim nepremičninam dodeljene identifikacijske številke (ID in ID znak) ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnin, označenih z rezerviranimi parcelnimi številkami, in sicer parc. št. 764/4, k.o. X. – travnik v izmeri 846 m2, parc. št. 764/6, k.o. X. – travnik v izmeri 48 m2 in parc. št. 764/7, k.o. X. – travnik v izmeri 45 m2, nastalih na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke I. I. z dne 6. 7. 2013, pri katerih se bo kot lastnik vknjižil po pravnomočnosti te sodbe, ki bo podlaga za vpis sedaj rezerviranih parcelnih številk nepremičnin v kataster zemljišč ter zemljiško knjigo, kjer bodo navedenim nepremičninam dodeljene identifikacijske številke (ID in ID znak). Prvo sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.117,28 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po poteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da se sodbe ne da preizkusiti. Razlogi v obrazložitvi sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodišče prve stopnje pa tudi ni dokazno ocenilo odločilnih dokazov, zato je prvo sodišče storilo absolutne bistvene kršitve postopka, hkrati pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo, kakor tudi v nadaljnjih vlogah ter na zaslišanju priznala, da je zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na parc. št. 764/4, k.o. X. (1), nesporen, zato postopek v tem delu ni bil potreben. Tožeča stranka ni priposestvovala parc. št. 764/6 in parc. št. 764/7, obe k.o. X. (2), ker je tožeča stranka izpovedala, da je računala, da bosta parceli nekoč njeni, tovrstno računanje pa ne more predstavljati podlage za dobroverno in zakonito posest tožeče stranke. Številne priče, ki niso v razmerju s pravdnima strankama, so potrdile, da je tožena stranka izvrševala posest na spornih nepremičninah, sodišče prve stopnje pa se do teh izpovedb ni opredelilo. Dolgoletni spori med bratoma glede uporabe spornih zemljišč izključujejo dobroverno lastniško posest tožeče stranke. Iz zapuščinskega postopka izhaja, da je bil dedič in prevzemnik zaščitene kmetije in tudi spornih parcel pokojni mož tožene stranke, za sporni parceli v zapuščinskem postopku pa je tožeča stranka prejela denarno plačilo. V zapuščinskem postopku je tožeča stranka na posestni list vpisala parcele, ki ji pripadajo na podlagi dedovanja po očetu, pri tem pa spornih parcel ni navedla. Parcela št. 764/6, k.o. X., tudi predstavlja funkcionalno zemljišče h gospodarskemu poslopju tožene stranke, ki stoji na parceli št. 764/3, k.o. X. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba prepozna, saj je bila namesto Okrajnemu sodišču v Krškem, kot je razvidno iz dohodnih žigov, dne 22. 11. 2013 izročena Okrožnemu sodišču v Krškem. Okrajno sodišče v Krškem je pritožbo prejelo 26. 11. 2013, kar je po izteku pritožbenega roka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, podrejeno pa zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pritožba vložena pravočasno. Iz vročilnice izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke prejel sodbo 7. 11. 2013. Pritožbo je naslovil na Okrajno sodišče v Krškem, kjer jo je pravočasno tudi neposredno vložil 22. 11. 2013. Po pomoti je bila na pritožbo odtisnjena sprejemna štampiljka Okrožnega sodišča v Krškem. Pritožbeno sodišče je namreč opravilo poizvedbe na Okrajnem sodišču v Krškem, kjer so pojasnili, da imata Okrožno sodišče v Krškem in Okrajno sodišče v Krškem isto vložišče in da je v konkretnem primeru vložišče storilo napako, ker je na pritožbi označilo, da je bila vložena na Okrožnem sodišču v Krškem, namesto na Okrajnem sodišču v Krškem. Pritožba je bila zato vložena pravočasno pri Okrajnem sodišču v Krškem kot pristojnem sodišču. 6. Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi gradi svoj zahtevek. Tako dejanje ima po prvem odstavku 214. člena ZPP za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Pripoznava tožbenega zahtevka pa je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako procesno dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi prvega odstavka 316. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna in nepogojna. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah res priznala, da je bil del parcele 764/1, kot ga uporablja tožnik, v naravi ves čas v celoti znan in kot takšen tudi določen. Slednje po njenem mnenju ni bilo nikoli sporno in tožbo v tem delu označuje kot nepotrebno. Vendar vse do določitve meje med parc. št. 764/3 in 764/4, k.o. X., s strani izvedenca, je bil obseg nepremičnine, ki pripada tožeči stranki sporen, kar potrjujejo navedbe tožene stranke »da nikakor ne držijo navedbe tožnika glede parcele 764/1, in sicer do kod naj bi segal njegov del na južnem delu, gledano od parc. št.16* X…«, predlagala je zato sodni ogled, da se bo sodišče lahko prepričalo o naravnih mejah in dejanskem stanju na terenu. Tožena stranka zato ni nedvoumno in jasno pripoznala tožbenega zahtevka, ki je temelj za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, kot jo ureja določba 316. člena ZPP (3). Priznanje lastninske pravice na sporni nepremičnini tožeči stranki in določitev meje med parc. št. 764/3 in 764/4 je bilo zato v interesu (obeh) pravdnih strank, kar bo prvo sodišče moralo upoštevati v novem sojenju pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov.

7. Tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na parc. št. 764/6 in parc. št. 764/7, obe k.o. X, na podlagi priposestvovanja. Prvo sodišče v sodbi pravilno povzema materialnopravne določbe, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pri pravni presoji dejanskih okoliščin pa v sodbi ne pojasni razlogov, ki so odločilni za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja tako po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kot po sedaj veljavnih določbah Stvarnopravnega zakonika, ki se nanašajo na dobro vero oziroma dobrovernost posestnika. Dobroverni posestnik je le tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da ni lastnik stvari in je v dobri veri glede veljavnosti pravnega naslova in glede pridobitve lastninske pravice. Prvo sodišče bo moralo tudi upoštevati, da sta na podlagi drugega odstavka 269. člena SPZ dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene, ker se v sodbi ni opredelilo do dokazov, iz katerih izhaja, da naj bi tožeča stranka vedela, da nepremičnini pripadata pokojnemu bratu tožeče stranke, ki naj bi nepremičnini imel vseskozi v posesti. Sodišče prve stopnje se pri dokazni oceni navedenih dejstev ni opredelilo do izpovedb številnih prič, ki so izpovedovale o uporabi spornih zemljišč s strani (moža) tožene stranke, zato sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v sodbi zgolj z enim stavkom ugotovi, da ostalih izvedenih dokazov ni upoštevalo pri odločanju, ker so za predmetno pravdo nepomembni, pri čemer ne pojasni razlogov, zakaj naj bi bilo temu tako. Po mnenju pritožbenega sodišča pa gre za relevantne dokaze, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. V postopku so bile izpostavljene številne sporne okoliščine, ki terjajo prepričljivo dokazno oceno. Prvo sodišče je ocenilo le nekatere dokaze, ki so potrjevali, da je tožeča stranka izvrševala posest na spornih nepremičninah in da je bila v dobri veri, do nasprotnih dokazov pa se ni opredelilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

9. V novem sojenju bo treba ugotoviti, ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote (8. člen ZPP), katera dejstva se štejejo za dokazana, kar konkretno pomeni, da bo treba prepričljivo ugotoviti, kdo je izvrševal posest na nepremičninah oziroma ali je bila tožeča stranka dobroverni lastniški posestnik. V novem sojenju bo treba ugotoviti, ali (kdaj) je brat tožeče stranke prepovedal tožeči stranki uporabo spornih nepremičnin in v tej povezavi vse okoliščine, vezane na postavitev in rušenje koruznjaka, koliko časa je tožena stranka oziroma njen mož uporabljala nepremičnini za odlaganje bal in hranjenje kmetijskih strojev, kdo je kosil, čistil in skrbel za drevje ter nasploh uporabljal nepremičnini v času zatrjevanega priposestvovanja. Prvo sodišče se bo moralo v novem sojenju opredeliti do relevatnih dokazov, na katere opozarja pritožba, in sicer: do darilne pogodbe z dne 23. 4. 1981, iz katere izhaja, da njen predmet ni nepremičnina parc. št. 764/2, do sklepa o dedovanju D 299/93 z dne 30. 9. 1994, iz katerega izhaja, da sta nepremičnini imeli svojo parcelno številko in bili del zaščitene kmetije, za kateri naj bi tožeča stranka dobila tudi plačilo, ker je mož tožene stranke na podlagi sklepa o dedovanju postal prevzemnik kmetije, nepremičnini pa naj bi bili tudi funkcionalni del, ki pripada kmetiji oziroma gospodarskemu poslopju. Dokazno bo treba tudi oceniti posestna lista, na katerem je tožeča stranka navedla parcele, ki naj bi jih dobila po pokojnem očetu, kakor tudi zapis o ogledu in cenitvi nepremičnin z dne 2. 4. 1994. Prvo sodišče bo moralo tudi dokazno oceniti izpovedbo tožeče stranke, posebej v delu, da je računala oziroma pričakovala, da bosta nepremičnini nekoč njeni, ker ji je tako obljubljal pokojni oče. 10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni v delu, kjer tožena stranka zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ostalem delu pa so bili pritožbeni razlogi utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) V preteklosti označena kot parc. št. 16.S in kasneje kot parc. št. 16/0, k. o. X. (2) Pred parcelacijo sta nepremičnini pripadali parc. št. 164/2, k.o. X. (3) Tako npr. tudi VSC sklep opr. št. Cpg 210/2013 Višjega sodišča v Celju z dne 2.10.2013, Sklep II Ips 340/2006 Vrhovnega sodišča RS z dne 26.7.2007 in VS Sodba II Ips 385/1999 Vrhovnega sodišča RS z dne 16.2.2000 in Ude L., Galič A., Wedam-Lukič D., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem. 3. knjiga, GV založba, 2005-2009, str. 79-80.