Jedro

Na obravnavanem območju prostorski akt dopušča gradnjo zgolj optičnega komunikacijskega omrežja, ki je ožji del elektronskega komunikacijskega omrežja, v okvir katerega bazne postaje ne sodijo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Domžale zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – bazne postaje na zemljišču s parc. št. 493/2 k.o. ... V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je tožnik dne 7. 3. 2009 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje na zemljišču s parc. št. 493/2 k.o. ... Ker iz listin ni izhajalo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, je bil tožnik z dopisom z dne 20. 4. 2009 seznanjen, da vloga ne more biti pozitivno rešena, ker nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, prav tako je bil pozvan, da se v roku 8 dni izreče o navedenih dejstvih in okoliščinah. Rok za odgovor je potekel dne 30. 4. 2009, vendar tožnik niti do izdaje prvostopne odločbe ni sporočil nobenih podatkov, iz katerih bi izhajalo drugačno stanje zadeve. V skladu z določbo 74. c člena ZGO-1 pristojni upravni organ izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, če med drugim ugotovi, da je gradnja skladna s prostorskim aktom. Iz veljavnega prostorskega akta, to je Odloka o ureditvenem načrtu območja T3-3 Trzin center (Uradni vestnik Občine Domžale št. 10/97, Uradni vestnik Občine Trzin št. 11/99, 3/05, 1/09, v nadaljevanju: Odlok), kakor tudi iz lokacijske informacije Občine Trzin z dne 19. 3. 2009 je razvidno, da Odlok na obravnavanem območju ne predvideva gradnje baznih postaj. Ker nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, je prvostopni organ tožnikov zahtevek zavrnil. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35108-243/2009-4-KB z dne 16. 12. 2009. Pri tem navaja, da se gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta izda, če so izpolnjeni pogoji, določeni v ZGO-1 ter Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. list RS, št. 37/08, v nadaljevanju: Uredba). Ta pa med drugim določa, da mora biti nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Na obravnavanem območju posege v prostor ureja Odlok, ki pa gradnje baznih postaj v nobeni določbi ne predvideva. Odlok v drugem odstavku 10. člena, ki velja od 28. 1. 2009 dalje, določa, da se bo na obravnavanem območju gradilo optično telekomunikacijsko omrežje. Za razjasnitev pojma optično telekomunikacijskega omrežja ter zaradi odgovora na vprašanje, ali bazne postaje sodijo v omenjeni pojem, je tožena stranka zaprosila Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je stvarno pristojno za področje elektronskih komunikacij, za pojasnilo. Ministrstvo je v odgovoru z dne 2. 12. 2009 pojasnilo, da je optično telekomunikacijsko omrežje ožji del elektronskega komunikacijskega omrežja ter se omejuje na „prenosne sisteme“, ki omogočajo prenos signalov po optičnih vodnikih. Glede baznih postaj pa je pojasnilo, da so v osnovi radijske sprejemno oddajne postaje v mobilnih, celičnih omrežjih. Bazne postaje se povezujejo med seboj in z javnim komunikacijskim omrežjem ter tako tvorijo mobilno oz. celično omrežje. To povezovanje je lahko izvedeno z usmerjevalnimi zvezami ali po kablih. Optično telekomunikacijsko omrežje je del fiksnega elektronskega komunikacijskega omrežja, izvedeno z optičnimi vodniki, med tem ko so bazne postaje del mobilnega elektronskega omrežja, ki so medsebojno lahko povezane neposredno ali posredno. Glede na navedeno obrazložitev je tožena stranka zaključila, da sporni objekt ni skladen s prostorskim aktom. Za izdajo gradbenega dovoljenja pa mora zahtevek izpolnjevati vse predpisane pogoje iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1. Tožnik v tožbi navaja, da zavrnitveni razlog, ki sta ga navedla upravna organa, ni utemeljen. Odlok sicer res izrecno ne določa gradnje baznih postaj, a to niti ni potrebno, saj je ta zajeta že v pojmu telekomunikacijskega omrežja. Pojem telekomunikacijskega omrežja je opredeljen v sedaj ne več veljavnem Zakonu o telekomunikacijah, kjer je bil definiran kot: „ Telekomunikacijsko omrežje so prenosni sistemi, lahko tudi centrale in druga oprema, ki omogoča prenos signalov med določenimi omrežnimi priključnimi točkami po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, kamor med drugim spadajo satelitska omrežja, fiksna in mobilna, govorna in podatkovna prizemna omrežja, omrežja za radijsko in televizijsko radiofuzijo in omrežja za kabelsko televizijo“. Sedaj veljavni Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) namesto pojma telekomunikacijsko omrežje uporablja izraz elektronsko komunikacijsko omrežje. Vsebina obeh pojmov pa je enaka, saj ZEKom elektronsko komunikacijsko omrežje opredeljuje kot „prenosne sisteme in kjer je to primerno, komunikacijska ali usmerjevalna oprema in drugi viri, ki omogočajo prenos signalov po vodnikih, z radijskimi valovi, po optičnih in drugih elektromagnetnih sredstvih, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutirana, vključno z internetom) in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji za radijsko in televizijsko radiofuzijo ter omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij“. Pod pojem elektronsko komunikacijsko omrežje po ZEKom spadajo tudi bazne postaje, saj so te po 1. točki prvega odstavka 3. člena navedenega zakona elektronska komunikacijska oprema in jih uvrščamo med druge vire, ki omogočajo prenos signalov po vodnikih, po optičnih ali drugih elektoromagnetnih sredstvih, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov. Bazne postaje so vsekakor del elektronskega komunikacijskega omrežja, saj je temeljna funkcija le-tega prenos podatkov in bazne postaje zagotavljajo prav to. Bazna postaja glede na navedeno nedvomno spada med telekomunikacijske naprave, katerih gradnjo Odlok predvideva v 10. členu. Tožena stranka se v svoji odločitvi sklicuje na mnenje Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v zvezi s vprašanjem pojma elektronsko komunikacijskega omrežja, vendar pa navedeno mnenje za upravni organ niti za sodišče ni zavezujoče, zato tudi odločitev ne bi smela temeljiti na njem. Zavezujoč je le ZEKom in ustrezni podzakonski predpisi. Odlok govori o optičnem telekomunikacijskem omrežju, pri čemer je optično zgolj ena izmed vrst omrežja. Prav tako Odlok ne govori o fiksnem optičnem komunikacijskem omrežju, pač pa zgolj o optičnem, zato ne more biti dvoma, da so bazne postaje del optičnega telekomunikacijskega omrežja. Tožnik tudi meni, da pojasnilo Ministrstva za visoko šolstvo temelji na pojmovanju tehnologije, ki je že zastarela in se uporablja v omejenem obsegu. Če bi držalo, da gradnja baznih postaj ni dopustna, ker Odlok gradnje ne določa izrecno, bi po takšnem sklepanju bila prepovedana tudi gradnja drugih elementov telekomunikacijskega omrežja, ki jih Odlok prav tako izrecno ne določa. Za delovanje telekomunikacijskega omrežja je namreč treba zgraditi določene naprave kot npr. telekomunikacijske centrale, bazne postaje itd., brez katerih omrežje ni funkcionalno. Odlok samih baznih postaj sicer res ne določa izrecno, vendar pa jih tudi izrecno ne prepoveduje. Da gradnja bazne postaje na obravnavani nepremičnini ne nasprotuje prostorskemu aktu izhaja tudi iz katastra gospodarske javne infrastrukture, saj na obravnavani stavbi že stojijo objekti namenjeni elektronskim komunikacijam. Na stavbi je namreč že zgrajena bazna postaja drugega operaterja. Gradnja javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture pa je tudi v javno korist. Tožnik je namreč na podlagi odločbe Agencije za pošto in elektronske komunikacije na podlagi 35. člena ZEKom pridobil dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih komunikacij UMTS, zato je dolžan učinkovito uporabljati radijske frekvence, za katere mu je bila podeljena pravica uporabe. Izpodbijana odločba je tako neupravičeno posegla v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, med katere po ustaljeni ustavno sodni praksi sodijo tudi ustavne pravice iz določb 66. do 69. člena Ustave RS, ki urejajo gospodarska in socialna razmerja. Člen 74 Ustave RS tožniku tudi zagotavlja svobodno in gospodarsko pobudo, zato so prepovedana vsa dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Pri tem se tožnik posebej sklicuje na že zgrajeno bazno postajo drugega operaterja. Zavrnitev tožnikove vloge posledično pomeni, da mu je bilo z oblastnim dejanjem onemogočeno izvrševanje svobodne gospodarske pobude, izvrševanje ustavnega načela svobodne in poštene konkurence, ki omogoča svoboden trg, torej omogoča tožeči stranki, da si na trgu pod enakimi pogoji za vse udeležence z uporabo zakonitih, dovoljenih sredstev poskuša zagotoviti prednost pred ostalimi udeleženci na trgu. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se dovoli izdaja gradbenega dovoljenja oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, razvidnih iz njene odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je nameravana gradnja bazne postaje na zemljišču s parc. št. 493/2, k.o. ... v skladu s prostorskim aktom, to je Odlokom o ureditvenem načrtu območja T-3 Trzin - Center. Navedeni odlok je bil z Odlokom o spremembi in dopolnitvah Odloka o ureditvenem načrtu območja T-3 Trzin – Center (Uradni vestnih Občine Trzin, št. 1/2009) v 10. členu dopolnjen z določbo, ki določa, da se bo na obravnavanem območju gradilo optično telekomunikacijsko omrežje in je temu treba prilagoditi projektno dokumentacijo telekomunikacijskih priključkov posameznih objektov. Navedena dopolnitev odloka velja od 29. 1. 2009 dalje.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik dne 7. 3. 2009 vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje na stavbi na zemljišču parc. št. 493/2, k.o. ... Bazna postaja bi naj bila locirana na antenskem stebru v štirih omaricah dimenzij 447/560/133 mm ter bi naj bila namenjena javnim telekomunikacijskim storitvam.

Tudi po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega upravnega organa, kakor tudi tožene stranke, pravilni in zakoniti. Oba upravna organa sta za svojo odločitev tudi navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v tej sodbi tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

V skladu s 4. točko 3. člena ZEKom elektronsko komunikacijsko omrežje predstavlja prenosne sisteme, ki omogočajo prenos signalov po vodnikih, z radijskimi valovi, po optičnih ali drugih elektromagnetnih sredstvih, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutirana, vključno z internetom) in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji za radijsko in televizijsko radiofuzijo ter omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij. Iz navedene opredelitve izhaja, da so bazne postaje del elektronsko komunikacijskega omrežja. Prav tako je del elektronsko komunikacijskega omrežja optično omrežje, ki omogoča prenos signalov po optičnih vodnikih. Odlok v zvezi z elektronsko komunikacijskim omrežjem (uporablja izraz telekomunikacijsko omrežje) v 10. členu določa, da je na obravnavanem območju dovoljena gradnja optično telekomunikacijskega omrežja. Po presoji sodišča je navedeno določbo treba razlagati tako, da se nanaša le na optično omrežje kot ožji del elektronskega komunikacijskega omrežja. Takšna razlaga izhaja tako iz jezikovne razlage, kot tudi iz sistematične razlage. S pojmom elektronsko komunikacijsko omrežje je namreč na splošno opredeljen sistem, ki omogoča elektronsko komunikacijo, 3. člen ZEKom pa nato podrobneje našteva, kaj vse sestavlja ta sistem. Del navedenega sistema so tudi bazne postaje in optični vodniki. Ker Odlok ni na splošno določil, da je dopustna gradnja telekomunikacijskega omrežja, temveč je pri tem izrecno dodal optičnega, to pomeni, da omrežje zajema le optično telekomunikacijsko omrežje, ne pa tudi bazne postaje. Pri tem ni pomembno, da odlok gradnje baznih postaj izrecno ne prepoveduje, saj odlok odloča pogoje za posege na ureditvenem območju, torej kaj je dovoljeno graditi. To pa pomeni, da objektov, ki niso navedeni, ni mogoče graditi. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče upoštevati tožbenega ugovora, da je na objektu že zgrajena bazna postaja drugega operaterja, iz česar bi naj izhajal zaključek, da je gradnja bazne postaje po odloku dovoljena. Omejitev gradnje telekomunikacijskega omrežje le na optično, je bila namreč določena s spremembo odloka, ki je stopila v veljavo dne 28. 1. 2009, zato na podlagi obstoječega stanja ni mogoče sklepati, da je sporna gradnja po Odloku dopustna, saj je naknadno prišlo do spremembe materialnega predpisa. Po presoji sodišča tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove ustavne pravice v zvezi z izvrševanjem svobodne gospodarske pobude, saj navedeno pravico lahko gospodarski subjekti uveljavljajo le v skladu z materialnimi predpisi. Ob tem pa sodišče meni, da ureditev, kot jo sedaj določa odlok, ni v nasprotju z Ustavo RS in Zakonom o prostorskem načrtovanju, ki prepušča občinam, da določijo rabo prostora in pogoje za umestitev posegov v prostor. Navedena ureditev pa velja za vse, ki so po spremembi odloka investitorji tovrstnih posegov na obravnavanem območju.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.