Jedro

Udeleženci večstranskega pobotanja ("verižna kompenzacija") niso nujni sosporniki.

Večstransko pobotanje (verižna kompenzacija) je vrsta sporazumov o odpustih dolgov in ne pobotanje po določbah ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje (odločitev v prvem odstavku izreka drugostopenjske odločbe) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku:

1./ da se šteje izjava o verižni kompenzaciji z dne 20.1.1995, kolikor se nanaša na stranke tega spora, za razvezano, kot nična in brez pravnega učinka, in da morata toženi stranki poslovno razmerje v izpodbijani verižni kompenzaciji urediti med seboj, brez udeležbe tožeče stranke, in

2./ da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki 32,000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, pri čemer je odločilo tudi o stroških postopka.

Na pritožbo toženih strank je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje v obsegu pod točko 1./ spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, v obsegu pod točko 2./ pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo sodišča druge stopnje (zavrnitev dela tožbenega zahtevka) izpodbija tožeča stranka z revizijo. Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi (najbrže meni: spremeni) in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Razlogi pritožbenega sodišča, glede katerih tožeča stranka meni, da so nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, to niso. Izražajo samo njegovo materialnopravno razumevanje verižne kompenzacije. To pa je lahko zmotna uporaba materialnega prava, ne pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni.

Pač pa revizija, upoštevajoč dolžnost revizijskega sodišča, da po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko 1./, ker je menilo, da so vsi udeleženci verižne kompenzacije nujni sosporniki, zaradi česar bi morala tožeča stranka vložiti tožbo s tožbenim zahtevkom pod 1./ proti vsem, ne pa samo proti dvema. Takšno stališče pa je po mnenju revizijskega sodišča pravno zmotno.

Kako preneha obveznost, določa Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) v IV. poglavju. Načina poravnavanja obveznosti izven njegovih določb imetnikom računov pri Agenciji za plačilni promet tudi ni dovoljeval 33. člen Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS, št. 48/94 in 58/95). Zato je treba ugotoviti, v kateri način prenehanja obveznosti iz IV. poglavja ZOR je možno umestiti verižno kompenzacijo (večstranski pobot).

Verižna kompenzacija ni pobotanje po določbah ZOR. Ni namreč izpolnjena ena od predpostavk pobotanja - vzajemnost. Verižne kompenzacije ni, če se je ne udeležijo vsaj trije udeleženci. Vsak njen udeleženec je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi (pravilneje: krogu) udeležencev, z ostalimi pa ne. Niti s predhodnikom niti z naslednikom pa ni v vzajemnem pravnem razmerju v smislu predpostavke pobotanja. Do predhodnika je upnik, do naslednika pa dolžnik. Do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Zato je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo po ZOR toliko odpustov dolgov kolikor je njenih udeležencev. Dolžniško - upniških razmerij je toliko, kot je udeležencev verižne kompenzacije. Že tolikšno število pravnih razmerij pove, da med udeleženci verižne kompenzacije ni takšne pravne povezave (med posameznimi udeleženci je sploh ni), da bi moral udeleženec verižne kompenzacije, ki meni, da z njo njegova terjatev do predhodnika ni prenehala, tožiti vse udeležence kot nujne sospornike.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v 1./ točki izreka spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo izhajajoč samo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožeča stranka tožila napačno stranko, ker ni tožila vseh udeležencev verižne kompenzacije kot nujnih sospornikov. Vendar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni spremenilo, ampak jo je razveljavilo in vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo še z vidika ostalih pritožbenih razlogov.

V ponovljenem pritožbenem postopku bo pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka v sicer res nemogoče oblikovanem tožbenem zahtevku v točki 1./ pomešala več zahtevkov, ki se delno izključujejo, morda so delno neutemeljeni ali pa tožba glede katerega od njih zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa (tožeča stranka je postavila tudi dajatveni zahtevek) niti ni dovoljena.

Z vidika materialnega prava pa revizijsko sodišče meni, da je verižna kompenzacija vrsta sporazumov o odpustih dolgov v smislu 344. člena ZOR, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani. Iz dosedanjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da predvideni bodoči dolg tožeče stranke do prve tožene stranke, ki naj bi tožečo stranko vključil v krog udeležecev verižne kompenzacije, sploh ni nastal, druga tožena stranka pa je svoj dolg proti tožeči stranki kljub temu "zaprla", čeprav je situacijo sama povzročila.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.