Jedro

V obravnavani zadevi je bistvenega pomena dejstvo, da toženka po izteku pogodbe za določen čas poslovnega prostora ni izpraznila in tožniku tudi ni izročila ključev od poslovnega prostora. S tem je tožniku onemogočila uporabo poslovnega prostora. Tako je ne glede na to, ali je njen lokal posloval, moč šteti, da je toženka poslovni prostor uporabljala tudi po izteku najemne pogodbe za dololčen čas in da je bila zato najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka tožniku plačati mesečno najemnino za poslovni prostor v znesku 250 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti vsakega 5. v mesecu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu do plačila, in sicer za obdobje od 5.2.1996 do vključno 5.7.1997, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Zoper to sodbo sta vložila pritožbo tako tožnik kot tudi toženka. Toženka je vložila pritožbo zoper ugoditveni del sodbe. Iz pritožbe je razvidno, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da lokala po izteku pogodbe ni koristila in ji to dejstvo tudi ni bilo dokazano. Sodišče se opira na izjavo tožnika, da je lokal posloval tudi po izteku najemne pogodbe, kar pa ne drži. Tudi sedanja najemnica je izpovedala, da so bila ob ogledu lokala vsa stekla prelepljena s papirjem, kar jasno dokazuje, da lokal ni posloval. Tožniku so ob njegovem obisku v Sloveniji v letu 1995 kot zgolj prijateljsko pomoč plačali močno znižano "najemnino" za leto 1995. Ker lokala po izteku najemne pogodbe ni več uporabljala, meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 27. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Ne ugovarja dejstvu, da je v lokalu ostala njena oprema, to pa zgolj zaradi možnosti odkupa s strani novega najemnika v dogovoru s tožnikom, ki zaradi tega ni vložil zahtevka za izpraznitev poslovnega prostora. Lokal je izpraznila takoj, ko je tožnik to pismeno zahteval. Prav tako bi tožnik lahko dobil ključe od lokala, v kolikor bi jih le zahteval. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik pa se pritožuje zaradi odločitve o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je v tožbi z dne 7.11.1997 zahteval povračilo sodnih stroškov, to je vseh sodnih taks. Na glavni obravnavi se je odrekel le stroškov prihoda na razpravo in dnevnic, a ne stroškov sodnih taks za tožbo, sodbo in pritožbo, kar je v zapisniku z glavne obravnave izpuščeno. Tako je napačno navedeno, da sodnih stroškov sploh ne priglaša. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi toženke: Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka tudi po izteku najemne pogodbe za določen čas (po 1.3.1995) še naprej uporabljala sporni poslovni prostor. Z dejavnostjo je nadaljevala do konca leta 1995 in za to obdobje tožniku tudi plačala najemnino. Logičen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da če bi bila njena trditev, da je v lokalu pustila svoje stvari samo zaradi možnosti odkupa s strani naslednjega najemnika, resnična, potem najemnine za ta poslovni prostor ne bi plačevala. Pritožbenega sodišča zato ne prepričajo pritožbene navedbe o tem, da je bil določen znesek dan tožniku le kot prijateljska pomoč in da je toženka opremo pustila v lokalu zaradi dogovora s tožnikom, saj toženka tudi v pritožbi za takšne navedbe ne ponudi nobenih dokazov. V zvezi z navedbami pritožbe o tem, da lokal po izteku najemne pogodbe ni več posloval, pa pritožbeno sodišče ne glede na to, da se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je lokal posloval še do konca leta 1995 pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena dejstvo, da toženka po izteku pogodbe za določen čas poslovnega prostora ni izpraznila in tožniku tudi ni izročila ključev od poslovnega prostora. S tem je tožniku onemogočila uporabo poslovnega prostora. Tako je ne glede na to, ali je njen lokal posloval, moč šteti, da je toženka poslovni prostor uporabljala tudi po izteku najemne pogodbe za določen čas in sicer vse do takrat, dokler poslovnega prostora ni izpraznila in tožniku izročila ključev (konec julija 1997). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je 2. odstavek 27. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ki določa, da se šteje, da je najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas, če najemnik tudi po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku 1 meseca po preteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku na plačilo najemnine za obdobje, ko je toženka poslovni prostor še naprej uporabljala oziroma do takrat, ko je poslovni prostor izpraznila in tožniku pustila ključe od poslovnega prostora. Ker tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O pritožbi tožnika: Ni res, kar trdi pritožnik, da je v tožbi z dne 7.11.1997 zahteval povračilo sodnih stroškov, to je vseh sodnih taks. Tožnik je v vseh svojih vlogah (tako v tožbi kot v nadaljnjih vlogah) zahteval le povrnitev pravdnih stroškov, nikjer pa ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). Zahteva za povrnitev izdatkov, ki so stranki nastali s plačilom sodnih taks, je dovolj določena šele takrat, če stranka navede vsaj to, da zahteva povrnitev sodnih taks in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost (glej načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na razširjeni občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije dne 24.6.1991 in s katerim je bilo dopolnjeno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije dne 26. - 27.11.1981). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se je tožnik na glavni obravnavi odrekel le stroškom prihoda na razpravo in dnevnic, ne pa stroškom sodnih taks za tožbo, sodbo in pritožbo, kar je v zapisniku glavne obravnave izpuščeno. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem navaja (1. odstavek 224. člena ZPP). Stranka sicer lahko dokazuje, da so v zapisniku dejstva neresnično ugotovljena oziroma da je sestavljen nepravilno (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar pa pritožnik za svoje navedbe ni ponudil nobenih dokazov. Imel je tudi možnost, da zapisnik prebere in ugovarja zoper njegovo vsebino (2. odstavek 124. člena ZPP), pa tega v postopku na prvi stopnji ni storil. Njegove pritožbene navedbe so zato neutemeljene.