Jedro

Glede na določbe drugega odstavka 5. člena v povezavi z 2. členom ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera, izpodbijani sklep o davčni izvršbi ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Ker pa je sklep prvostopenjsko sodišče meritorno presojalo, predmet presoje v reviziji pa je zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se revizijsko sodišče glede na določbe 86. do 94. člena ZUS-1, ki mu ne dajejo pravne podlage za drugačno postopanje, opredeljuje do utemeljenosti revizije in uveljavljanih revizijskih razlogov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana Bežigrad z dne 21. 5. 2007, s katerim je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper revidentko opravi davčna izvršba dolgovanega zneska (20.018,76 EUR glavnice, 2.752,63 EUR zamudnih obresti do dne 21. 5. 2007 in 20,86 EUR stroškov davčne izvršbe) z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima revidentka na računu pri banki. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 21. 5. 2007. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo z dne 29. 9. 2008 zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeni sklep.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ na podlagi enega izvršilnega naslova vodil dva postopka davčne izvršbe z različnimi sredstvi izvršbe. Na podlagi enega izvršilnega naslova se lahko izda samo en sklep o izvršbi, kar izhaja iz 151. člena ZDavP-2, ki določa obvezne sestavine sklepa o izvršbi. S tem je bilo kršeno tudi načelo postopka davčne izvršbe iz drugega odstavka 142. člena ZDavP-2. Uveljavlja ugovor zastaranja pravice do izterjave davka, saj je revidentkina obveznost za plačilo dohodnine nastala leta 1995 in je potekel desetletni zastaralni rok. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da se strinja z izpodbijano sodbo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče odločilo meritorno, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pa znaša 20.018,76 EUR glavnice in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu sklep o (davčni) izvršbi, ki glede na določbe drugega odstavka 5. člena v povezavi z 2. členom ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera (saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika - o tem se je odločalo z odločbo, ki je izvršilni naslov) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo (npr. X Ips 411/2008, X Ips 356/2007, I Up 329/2009, I Up 528/2008), da je treba v takih primerih tožbo zavreči (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker pa je prvostopenjski upravni sklep prvostopenjsko sodišče meritorno presojalo, predmet presoje v reviziji pa je zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se revizijsko sodišče glede na določbe 86. do 94. člena ZUS-1, ki mu ne dajejo pravne podlage za drugačno postopanje, opredeljuje do utemeljenosti revizije in uveljavljanih revizijskih razlogov.

9. V obravnavani zadevi je sporen sklep Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana Bežigrad, z dne 21. 5. 2007 o davčni izvršbi na revidentkina denarna sredstva.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na zastaranje davčne izvršbe. Na podlagi določbe drugega odstavka 125. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).

11. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba o odmeri dohodnine z dne 28. 12. 2005, izvršljiva dne 4. 2. 2006. Ta odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 1995, saj je bilo v postopku davčnega nadzora ugotovljeno, da je imela revidentka v letu 1995 tudi druge prejemke iz delovnega razmerja, ki niso bili napovedani v napovedi za odmero dohodnine za leto 1995. S to odločbo je bila odpravljena odločba o odmeri dohodnine z dne 16. 9. 1996 in odmerjena dohodnina za leto 1995. Odločeno je bilo tudi, da je revidentka dolžna plačati razliko med odmerjeno in med letom obračunano in plačano dohodnino v višini 4.797.295 SIT v tridesetih dneh po prejemu odločbe.

12. Odločba o odmeri dohodnine z dne 28. 12. 2005 je postala izvršljiva 4. 2. 2006, z dnem izvršljivosti odločbe je začel teči zastaralni rok iz drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, saj bi revidentka morala do tega dne plačati davek. Sklep o davčni izvršbi na revidentkina denarna sredstva pa je bil izdan 21. 5. 2007, torej znotraj zastaralnega roka iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2. Zato revidentka neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje izterjave davka. Izvršilni naslov (odločba z dne 28. 12. 2005) pa ne more biti predmet tega upravnega spora, saj na podlagi določbe petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni dopustno izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tudi ne more biti predmet tega postopka morebitno zastaranje odmere revidentkine davčne obveznosti, ki ji je bila naložena z izvršilnim naslovom z dne 28. 12. 2005. Zastaranje odmere obveznosti bi revidentka lahko uveljavljala samo v pritožbi zoper odločbo z dne 28. 12. 2005. 13. Po presoji revizijskega sodišča so v obravnavani zadevi pravno neupoštevne revizijske navedbe, ki se nanašajo na izdajo dveh sklepov o izvršbi na podlagi istega izvršilnega naslova. Kot je revidentki pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je bil sklep o izvršbi z dne 26. 9. 2007 izdan kasneje kot v tem upravnem sporu izpodbijani sklep z dne 21. 5. 2007. Drugostopenjski upravni organ in prvostopenjsko sodišče praviloma presojata pravilnost in zakonitost izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta z vidika pravnega in dejanskega stanja ob njegovi izdaji, zato na presojo v tej zadevi ne more vplivati kasneje izdan sklep o izvršbi z dne 26. 9. 2007, ki je predmet samostojnega upravnega in sodnega postopka.

14. Vrhovno sodišče ob tem še pojasnjuje, da ZDavP-2 ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe. Iz določb ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo na denarne prejemke dolžnika in davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah (tretji del, II. poglavje), izhaja, da je v obeh primerih treba izdati samostojen sklep o izvršbi. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 411/2008. 15. Revidentka zatrjuje tudi, da je bilo kršeno načelo postopka davčne izvršbe iz drugega odstavka 142. člena ZDavP-2, po katerem je pri izvajanju davčne izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo davčnega zavezanca in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna. Ker revidentka določno ne opredeli, na kakšen način je bilo prizadeto njeno osebno dostojanstvo, niti ne pojasni, katero manj neugodno sredstvo izvršbe bi moralo biti uporabljeno, se Vrhovno sodišče do takšnega pavšalnega ugovora ne opredeljuje.

16. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).