Jedro

Za izrek ukrepa zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom mora sodišče s pomočjo izvedenca ugotoviti obstoj duševne motnje pri pacientu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom Pr 56/2019 z dne 8. 5. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se J. T., roj. ... 1943, stanujočega V., zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo enega meseca, ki se šteje od 8. 5. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku skrbno ocenilo in pretehtalo vse izvedene dokaze in je ugotovilo, da je neodvisna sodna izvedenka potrdila obstoj duševne motnje - napredovale demence s hudim kognitivnim upadom. Izvedenka je potrdila diagnozo hude duševne motnje, sodišče pa je zaključilo, da je zato izkazan zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče je nato ocenjevalo tudi ogroženost pacienta ali drugih. Sodišče je ugotovilo, da je pacient v domačem okolju ob poslabšanju bolezni postal fizično heteroagresiven do svojcev in da ga niso več mogli obvladovati ter zavarovati njegovega zdravja. Pacient je resno in konkretno ogrožal svoje zdravje, saj v domačem okolju zavrača predpisana zdravila in mu jih je mogoče dati šele po vztrajnem predhodnem pomirjanju. Pacient ni sposoben sodelovati pri zdravljenju in samostojno jemati zdravila za duševno motnjo in za siceršnje ostale telesne bolezni. Sodišče je prepričano, da pacient zaradi hude motnje presoje realnosti resno in konkretno ogroža tudi svoje zdravje in življenje. Pri pacientu gre za resnično hudo motnjo presoje realnosti in zato je sodišče sklepalo, da se zaradi tega prvin svoje bolezni sploh ne more zavedati ter zato tudi ni sposoben sprejemati razumske odločitve glede nadaljnjega psihiatričnega zdravljenja oziroma odklanjanja takšnega zdravljenja. Pacient je pri poizkusu tega, da bi mu pomagali pri zdravljenju in da ne bi brezciljno odtaval od doma, celo udaril svojega sina. Sodišče je tako ugotovilo, da je izpolnjen tudi zakonski razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacient zaradi ugotovljene duševne motnje ni sposoben realitetne presoje in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar posledično resno, konkretno in hudo ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje svojih najbližjih. Ugotovilo je, da druga oblika zdravljenja v tem trenutku ne pride v poštev, saj gre za kronično napredovalno psihotično stanje. Sodišče verjame, da gre pri pacientu za akutno poslabšanje napredujoče duševne motnje, ki terja takojšnjo odreditev medikamentozne terapije. Sodišče verjame, da bo samo z zdravljenjem v PBV mogoče zaščititi pacientovo zdravje in življenje ter zdravje njegovih bližnjih. Dolžina trajanja ukrepa pa je določena skladno z mnenjem izvedenke.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržana oseba. Podaja jo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da niso podani vsebinski pogoji za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom PB ..., saj niso podani pogoji po določbi 39. člena ZDZdr. Zadržana oseba namreč nima diagnosticirane nikakršne duševne motnje, zaradi katere bi imela hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Kot je razvidno iz zdravniške dokumentacije, izvedeniškega mnenja in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so se pri zadržani osebi ob prvi hospitalizaciji pojavljale diagnoze kot neopredeljena demenca in druge: poškodbeni subduralni hematom, ter stanje po srčnem zastoju z uspešnim oživljanjem. Izvedenka pa je dne 8. 5. 2019 podala mnenje, da gre pri pacientu za demenco mešanega tipa, stanje po travmatski poškodbi možganovine in težave zaradi že prej, več let trajajočega alkoholizma. Znakov za psihozo pa izvedenka ni mogla ugotoviti. Iz tega je razvidno, da zadržana oseba nima nikakršne duševne motnje, saj tudi izvedenka katerkokoli izmed oblik psihoze pri njem ni mogla zaslediti. Vse okoliščine zdravstvenega stanja zadržane osebe in zaključki izvedenke nakazujejo na primernost drugih oblik skrbi za zadržano osebo, to je postavitev pod skrbništvo in pomoč pri urejanju osebnih in premoženjskih zadev ter skrb zanj v domačem okolju. Zdravstveno stanje zadržane osebe zato ne izpolnjuje pogojev iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, za njegovo zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Prav tako se pri udeležencu ne pojavlja nobena izmed oblik ogrožanja po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj zadržana oseba ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih niti huje ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih niti ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim. Iz dokaznega postopka je mogoče ugotoviti, da je imel zadržani že pred poškodbo glave izbruhe jeze in so jih bili svojci navajeni. Svojci pa so mu kljub temu ovirali svobodo gibanja in zato ne gre za nobeno obliko ogrožanja po ZDZdr. Svojci so celo podali vloge za sprejem v različne domove, kjer pa zadržane osebe še ni mogoče sprejeti. Zadržana oseba je redno jemala predpisano terapijo zdravil, le v prijemu jeze, so svojci slednjo najprej pomirili, nato pa so ji dali predpisana zdravila. Takšne faze jeze niso nastopale vsakodnevno, ampak primeroma na tri dni, kar pomeni, da je bila sicer zadržana oseba mirna in je normalno funkcionirala. Iz te obrazložitve pritožbe je tako razvidno, da je za zadržano osebo moč poskrbeti doma, slednja jemlje predpisana zdravila in s svojim vedenjem ne ogroža zdravja sebe, svojcev, niti ni zatrjevane ali izkazane povzročitve premoženjske škode sebi ali njegovemu sinu. Zadržano osebo bi se moralo premestiti v varovani oddelek DSO. Zadržana oseba naj bi potrebovala stalno oskrbo in varstvo, ki pa mu bi jo je bilo mogoče zagotoviti v domačem okolju in ji to oskrbo nudijo celo svojci. Upoštevaje navedeno je duševno motnjo in potencialno ogrožanje moč odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Za zadržano osebo je v domačem okolju lepo poskrbljeno, zato je prisilno zadržanje udeleženke na zaprtem oddelku nepotrebno in posledično nezakonito. Temeljni predpogoj za zdravljenje osebe brez njene privolitve je ogrožanje življenja ali zdravja oziroma povzročanje hude premoženjske škode. Omenjeno pa v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, niti ni to razvidno iz zdravstvene dokumentacije, niti potrjeno z mnenjem izvedenke. V obravnavani zadevi nadalje ni izkazana niti druga potrebna predpostavka, to je, da je morebitno ogrožanje pridržane osebe mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ustavi postopek za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter hkrati odredi povračilo pritožbenih stroškov pooblaščenke zadržane osebe, po podanem stroškovniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da pritožnik v postopku na prvi stopnji ni bil sposoben sodelovati. Na podlagi izvida in mnenja izvedenke medicinske stroke, njegove zdravstvene dokumentacije in izjave njegove najbližje osebe oziroma njegovega sina se je lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnik duševno motnjo (neopredeljena demenca F03), ki jo je glede na njeno naravo in prognozo treba zdraviti. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je neodvisna sodna izvedenka potrdila obstoj duševne motnje - napredovalne demence s hudim kognitivnim upadom. Po pregledu pacienta, je izvedenka podala mnenje o pacientovi presoji realnosti in posledično o njegovi sposobnosti obvladovanja lastnega ravnanja. Sodišče je strokovni oceni izvedenke o hudi motenosti presoje realnosti in pacientove sposobnosti obvladovanja lastnega ravnanja v celoti sledilo, saj je v pogovoru s pacientom lahko tudi samo zaznalo njegovo hudo moteno presojo realnosti, ki je bila razvidna iz nepovezane vsebine njegovih izjav, njegovih neustreznih odgovorov in popolne neorientiranosti ter nekritičnosti do poslabšanja duševnega stanja in hospitalizacije. Sodišče verjame, da pacient tudi ni več sposoben obvladovati svojih ravnanj in vedenja, saj zaradi izrazitega poslabšanja bolezni, v domačem okolju ni sposoben prejeti terapije in je postal fizično agresiven do svojcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je izpolnjen zakonski razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacient zaradi ugotovljene duševne motnje ni sposoben realitetne presoje in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar posledično resno, konkretno in hudo ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje svojih najbližjih. Pojem duševne motnje je opredeljen v 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr, kjer je opredeljeno, da je duševna motnja začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Ugotovitev same duševne bolezni in potreba po zdravljenju pa je nedvomno medicinska odločitev. Odločitev, da duševni bolnik zaradi svoje bolezni resno ogroža sebe ali okolico, pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti do kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot.1 Sodišče prve stopnje je tako zapolnilo zakonski okvir obstoja duševne motnje pri zadržanem, saj je ugotovilo, da pri zadržanem obstaja duševna motnja in sicer kot obstoj duševne motnje - napredovalna demenca s hudim kognitivnim upadom.2 Sodišče pa je tudi verjelo sodni izvedenki, da ima pacient resnično hudo moteno presojo realnosti in je sklepalo, da se zaradi tega prvin svoje bolezni sploh ne more zavedati ter zato tudi ni sposoben sprejeti razumske odločitve glede nadaljnjega psihiatričnega zdravljenja oziroma odklanjanja takšnega zdravljenja.3 Vnaprej diagnosticirana duševna motnja po poškodbah možganovine je zares huda in lahko v primeru odtegnitve zdravljenja z namenom stabilizacije duševnega stanja, pomeni resno nevarnost za pacientovo zdravje in življenje. Tako pritožba v tem delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da pacient nima duševne motnje in da zaradi te duševne motnje ne ogroža sebe in tudi druge, ni utemeljejna. Zadržani je namreč v domačem okolju, ob poslabšanju bolezni postal fizično heteroagresiven do svojcev in ga ti niso mogli več obvladovati ter zavarovati njegovega ali svojega zdravja. Pacient tako konkretno in resno ogroža svoje zdravje, saj v domačem okolju zavrača predpisana zdravila in mu jih je mogoče dati šele po vztrajnem predhodnem pomirjanju. Zadržani ni sposoben sodelovati pri zdravljenju in samostojno jemati zdravila za duševno motnjo in tudi za resne telesne bolezni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da bi zadržani brez nadzora lahko kam zataval, se izgubil ali zopet padel in se ponovno poškodoval. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno prepričalo, da pacient zaradi hudo motene presoje realnosti resno in konkretno ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje svojih najbližjih. Zadržani je povsem nepredvidljiv in nevodljiv s strani svojcev. Njegova žena ni dovolj močna, da bi ga lahko zadržala in ga pomirila, da bi zadržani vzel zdravila. Zadržani je ob poskusu preprečitve tega, da bi brezciljno odtaval od doma, celo udaril svojega sina. Zato je sodišče prve stopnje prepričano, da pacient predstavlja resno in konkretno nevarnost za ogrožanje svojega zdravja, zdravja svoje žene, ki živi z njim in za zdravje drugih svojcev (sina pacienta), ki bi ga skušali v njegovem nemiru zadržati. Tako je izpolnjen tudi zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje zato pravilno verjame, da bo le z zdravljenjem v PB ... mogoče zaščititi pacientovo zdravje in življenje ter zdravje njegovih bližnjih. Zato se je tudi odločilo, da bo omejilo njegove ustavno zagotovljeno pravico do svobode, zaradi zaščite njegovega zdravja in življenja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za zadržano osebo moč poskrbeti doma, ker slednja jemlje predpisana zdravila in s svojim vedenjem ne ogroža zdravja oseb, to je svojcev niti ne povzroča premoženjske škode. Očitek o premoženjski škodi iz sodbe ne izhaja. Iz sodbe sodišča prve stopnje pa nedvomno izhaja, da za zadržano osebo ni mogoče poskrbeti doma, kajti brez nadzora ne jemlje zdravil. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, na podlagi izpovedb zaslišane priče, da je pacient v domačem okolju ob poslabšanju bolezni postal fizično heteroagresiven do svojcev in da ga ti niso mogli več obvladovati ter zavarovati njegovega ali svojega zdravja. Pritožnik v pritožbi navaja, da bi lahko za zadržano osebo skrbeli svojci tudi na drug način, vendar temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v domačem okolju zadržani ni imel nobenega uvida v svoje stanje ter na svojo bolezen, ter potrebo po zdravljenju. Pacient zaradi hudo motene presoje realnosti, nekritičnosti do svojega stanja in nezmožnosti uvida v svojo bolezen, trenutno ni sposoben samostojno sodelovati pri zdravljenju, kot bi bilo to potrebno pri ambulantnem zdravljenju, zdravljenju na odprtem oddelku PB ... ali v nadzorovani obravnavi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju sodne izvedenke, da predstavlja zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom edino možnost, pacientu nuditi nujno potrebno zdravstveno pomoč in preprečiti vso, opisano ogrožanje. Na podlagi vsega navedenega je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

6. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba zadržane osebe ni utemeljena in je zato sodišče druge stopnje, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1 in prvim odstavkom člena 30. ZDZdr, ter je potrdilo izpodbijani sklep.

7. Stroški postopka se po 68. členu ZDZdr krijejo iz sredstev sodišča, kar velja tudi za priglašene pritožbene stroške. O njihovi odmeri in povračilu bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 516/2003. 2 Po klasifikaciji duševnih motenj; 5. izdaja Diagnostic and Statistical Manual of Mentaly Disorders je po 17. točki opredeljena kot duševna motnja: ″Nevrokognitivne motnje: demenca, amnezija …″. 3 Tako tudi sklep VS RS II Ips 72/2017.