Jedro

1. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu je nedoločljiv. Osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah je zemljiška parcela (1. točka 2. odstavka 11. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. list RS št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), katere identifikacijski znak je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK). V listini, ki je podlaga za vknjižbo, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (1. odst. 31. čl. ZZK-1).

2. Stališče sodišča prve stopnje, ki se ni ukvarjalo z izločitvenim zahtevkom prve toženke, ker ga tožnica kot zakonita dedinja ne priznava, je materialnopravno napačno. Ugovore v smeri skupnega premoženja zapustnika in prve toženke ter vlaganj v nepremičnino bi moralo obravnavati, saj je od njihove utemeljenosti odvisna odločitev o glavni stvari. Če bo tožena stranka z njimi uspela, se bo to odrazilo v manjšem obsegu zapuščine po pokojnem M.P.. Tožena stranka je za svojo obrambo uporabila pravilno sredstvo, to je ugovor.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki razveljavi glede nepremičnega premoženja vl. št. 765 in 841 k.o. L. in v 3. točki ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka zakonita dedinja po pokojnem očetu M.P.. Toženim strankam je naložilo, da morajo tožnici izročiti zapuščino v višini njenega zakonitega dednega delaža, in sicer 1/4 nepremičnin, vl. št. 765 in 841 k.o. L., 1/4 delnic, 1/4 denarnih sredstev in 1/4 osebnega vozila znamke IMV R4 GTLJ. Odločilo je, da mora A.P. tožnici izstaviti za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo tožnica lahko vknjižila pri vl. št. 768 in 841 k.o. L. do 1/4; ji izročiti 95 delnic Nacionalne finančne družbe investicijski sklad, d.d.; izročiti denarna sredstva, to je 80 DEM in

1.579,00 SIT; ji izstaviti listino, primerno za vpis 1/4 solastnine vozila IMV R4, GTLJ, letnik 1987. Sklenilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 215.834,40 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe nejasen in nerazumljiv. Nepremično premoženje ni opredeljeno tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, na katere nepremičnine se nanaša, saj niso navedene parcelne številke. Izrek sodbe nasprotuje razlogom, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da se pri A.P. na njenem 1/2 deležu nepremičnine vknjiži solastninska pravica tožeče stranke do 1/4, v razlogih sodbe pa je navedeno, da tožnici pripada dedni delež v višini 1/4 zapuščine. Toženci niso nedobroverni posestniki zapuščine. Prepričani so bili, da krog dedičev določi sodišče, ni pa potrebno, da sami dostavijo te podatke sodišču. Dedna pravica tožeče stranke ni sporna, sporen pa je obseg zapuščine, na katerem tožeči stranki pripada dedni delež. Prva tožena stranka je že v zapuščinskem postopku izločala polovico premoženja, kar sta ji ostala dva dediča priznala. Sodišče prve stopnje bi moralo obstoj skupnega premoženja med prvotoženko in zapustnikom ugotavljati kot predhodno vprašanje. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Slednje velja tudi glede stanja stvari, ki so bile predmet dedovanja. Druga tožena stranka je na parcelni št. 1143/3 zgradila gradbeni objekt, enako pa je storil tretji toženec na parc. št. 1143/4.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi izrecno priznava dedno pravico tožnice po pokojnem očetu M.P., zato pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ni preizkušalo (1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Glede nepremičnega premoženja vl. št. 765 k.o. L. in 84 k.o. L.: Tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu je nedoločljiv.

Osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah je zemljiška parcela (1. točka 2. odstavka 11. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. list RS št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), katere identifikacijski znak je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK). V listini, ki je podlaga za vknjižbo, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (1. odst. 31. čl. ZZK-1), torej s parcelno številko in oznako katastrske občine.

Pravnomočna sodna odločba z golo navedbo vložne številke ne ustreza pogojem, ki jih ZZK-1 določa za listine, ki so podlaga za vpis (2. tč. 1. odst. 148. čl. ZZK-1), zato ni izvršljiva.

V tej pravdi tožeča stranka z dediščinsko tožbo iz naslova zatrjevane dedne pravice zahteva 1/4 zapuščine. Ker mora dokazati ne le, da ima dedno pravico, temveč tudi, da imajo toženci predmete zapuščine v posesti, mora imeti dediščinska tožba ugotovitveni in dajatveni zahtevek. S prvim sodišče ugotovi, da je tožeča stranka zakoniti dedič, z drugim pa toženi stranki naloži, naj tožeči stranki izroči ustrezen delež predmetov iz zapuščine. Tožeča stranka je s 1. točko in uvodnim delom 2. točke tožbenega zahtevka v celoti zadostila omenjenim kriterijem. Z zahtevkom iz 1. alineje 2. točke tožbenega zahtevka oz. izreka izpodbijane sodbe pa tožeča stranka meri na delitev zapuščine, kar pa ni bistvena sestavina dediščinske tožbe. Ker je torej v dajatvenem delu izreka izpodbijane sodbe jasno zapisano, da tožnica zahteva izročitev 1/4 celotne zapuščine, tudi 1/4 nepremičnega premoženja, izrek sodbe ni v nasprotju z njenimi razlogi in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

Stališče sodišča prve stopnje, ki se ni ukvarjalo z izločitvenim zahtevkom prve toženke, ker ga tožnica kot zakonita dedinja ne priznava, je materialnopravno napačno.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v zvezi s svojim ugovorom sodišču ponudila trditveno podlago in predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje bi ugovore v smeri skupnega premoženja zapustnika in prve toženke ter vlaganj v nepremičnino moralo obravnavati, saj je od njihove utemeljenosti odvisna odločitev o glavni stvari. Če bo tožena stranka z njimi uspela, se bo to odrazilo v manjšem obsegu zapuščine po pokojnem M.P.. Tožena stranka je za svojo obrambo uporabila pravilno sredstvo, to je ugovor. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da za vložitev nasprotne tožbe nima pravnega interesa, saj so toženci v zemljiški knjigi že vpisani kot solastniki spornih nepremičnin. Ker sodišče prve stopnje dejstva obsega zapuščine ni opredelilo kot predhodnega vprašanja (1. odstavek 13. člena ZPP), je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v 2. točki izreka glede nepremičnega premoženja in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje prvenstveno izvesti postopek po 108. čl. ZPP, nato pa, če bodo formalne pomanjkljivosti odpravljene, na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavzeti stališče o ugovorih tožene stranke v zvezi z obsegom zapuščine.

Razveljavitev stroškovne odločitve (3. točka izreka) je posledica delne razveljavitve o glavni stvari.

Pripomniti je še, da pritožbene navedbe v zvezi z gradnjo druge in tretje tožene stranke na parcelah 1143/3 in 1143/4 k.o. Lancovo predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa bo moralo v ponovljenem postopku spoštovati določilo 2. odstavka 362. člena ZPP.

Glede ostalih predmetov zapuščine (delnice, denarna sredstva, osebno vozilo):

Ugotovljeno dejansko stanje, to je, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem očetu, neprerekani obseg zapuščine v tem delu in posest zapuščinskih predmetov s strani prve toženke v celoti narekuje posledico, ki jo je, opirajoč se na 141. člen Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št. 15/76 - Ur. list RS št. 67/2001) izreklo sodišče prve stopnje. O nedobrovernosti tožencev kot posestnikov zapuščinskega premoženja ne more biti nobenega dvoma. Ker jim je bilo znano, da je tožnica zapustnikova zakonska hči, so morali vedeti tudi, da ima iz naslova dedovanja po zapustnikku enake pravice kot oni sami.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).