Jedro

Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi njegovega ravnanja, ko je 12. 3. 2021 samovoljno zapustil delovno mesto in se na delo ni več vrnil. Tožbeni zahtevek je oprla na navedbe, da nima nadomestnih voznikov za že dogovorjene in tudi nove posle, zaradi česar ji ob izostanku delavcev nastaja škoda.

Tožeča stranka je bila že 18. 2. 2021 seznanjena s tem, da toženec z delovnim razmerjem pri njej po izteku poskusnega dela (8. 3. 2021) ne želi nadaljevati, na njeno prošnjo pa je nato z delom vseeno nadaljeval vse do 12. 3. 2021, pri čemer pa jo je 10. 3. 2021 obvestil, da z dnem 12. 3. 2021 z delom pri njej zaključuje. Dejansko je torej toženec odpoved dal. Zgolj odsotnost pisne oblike ne pomeni, da je ob realizaciji tako podane odpovedi ravnal protipravno v smislu deliktne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska v višini 4.195,10 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji v plačilo naložilo stroške postopka (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno presodilo, da ni dokazala, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pravilno je ugotovilo, da je toženčevo ravnanje, ko je 12. 3. 2021 samovoljno odšel z dela in nanj ni več prišel, protipravno. Podana je tudi druga predpostavka odškodninske odgovornosti, t.j. škoda – izgubljeni dobiček. Navedbe sodišča, da so njene navedbe s tem v zvezi presplošne in iz njih ne izhaja, da ji je škoda dejansko nastala, so nejasne. Neutemeljena je obrazložitev, da naj ne bi izkazala višine nastale škode. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Na takšen način je izračun škode pripravila, priča A. A. ga je potrdila. Glede slednjega je predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki ga je sodišče nedopustno in v nasprotju s pravili pravdnega postopka zavrnilo, čeprav bi ravno z njim (dodatno) dokazala višino nastale škode oziroma potrdila svoj izračun. O škodi sta izpovedala A. A. in B. B. V celoti je ni mogoče izkazati z listinskimi dokazi (ustno povpraševanje, oddaja naročila). Izgubljeni dobiček je zato najprimernejše oceniti na podlagi podatkov iz preteklega leta (skladno s tretjim odstavkom 168. člena OZ). Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi bilo vozilo v spornem obdobju v uporabi (bistveno manjši obseg) ali v popravilu (lahko zgolj preventivni pregled). V to smer dokazni postopek sploh ni tekel. Podana je vzročna zveza. Škoda ji je nastala zaradi neopravičene odsotnosti toženca, sodišče se je glede tega preveč osredotočilo na njegovo obveščanje. Sledilo je njegovi izpovedi, izpovedi njenih prič pa zanemarilo. Nanjo je prevalilo vse tveganje za nastanek škode zaradi odsotnosti delavca in dejansko izenačilo opravičeno in neopravičeno odsotnost z dela, kar je nedopustno in v nasprotju z ugotovitvami sodišča glede protipravnega ravnanja. To je v nasprotju s temeljnimi obveznostmi delavca. Odgovornosti se toženec ne more razbremeniti s poslanim SMS sporočilom, da naj delodajalec nanj ne računa več, predvsem ker je po tem še vedno prihajal na delo, tudi po izteku poizkusnega dela. Sodišče le pavšalno navaja, zakaj ni sledilo izpovedim A. A. in B. B., da tožeča stranka z datumom prenehanja opravljanja dela ni bila seznanjena. B. B. je bil s tem seznanjen zgolj dva dni prej, kar ne predstavlja pravočasnega obvestila, ki bi toženca razbremenilo odgovornosti za nastalo škodo. Podana je krivda toženca. Ta je bil že 12. 3. 2021 seznanjen, da je z dela odsoten neopravičeno in da tožeči stranki zato nastaja škoda. Zato je pri tožencu obstajal voljni element (naklep oziroma huda malomarnost). Na pravno nevednost toženca se tako ni moč sklicevati niti ni moč verjeti, da ni vedel, da mora podati odpoved v pisni obliki (imel je pravno pomoč). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožeče stranke v pritožbi in navaja, da ni ravnal protipravno, ampak je bil z dela odsoten opravičeno, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi podal preko SMS sporočila. Podane niso niti ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Škoda tožeči stranki ni nastala. Ni je dokazala, saj ni navedla konkretnih naročil niti da teh ni mogla opraviti z obstoječimi delavci (nadure), da novih delavcev ni našla, itd. Če je tožeča stranka opustila svoje delovne obveznosti in ni upoštevala opozoril in obvestila toženca, da odhaja, breme tega ne more prevaliti nanj. Po najavi, da ne bo več delal, je nato delal še 24 dni, zato je imela tožeča stranka skoraj en mesec časa, da bi lahko zaposlila nove delavce. Dejstvo, da je delal vse do konca poskusnega dela, na prošnjo B. B. pa še dlje, dokazuje, da ni ravnal namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji - ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni postavilo izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil višino nastale škode. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi utemeljeno obrazložilo, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, izvedenec pa je bil predlagan v zvezi z dokazovanjem višine škode. Ker je navedena presoja sodišča prve stopnje pravilna, tožeči stranki z opisanim ravnanjem ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev.

7. Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo odškodnine v skupnem znesku 4.195,10 EUR za škodo, ki jo je utrpela zaradi njegovega ravnanja, ko je dne 12. 3. 2021 samovoljno zapustil delovno mesto in se na delo ni več vrnil. Tožbeni zahtevek je oprla na navedbe, da nima nadomestnih voznikov za že dogovorjene in tudi nove posle, zaradi česar ji ob izostanku delavcev nastaja škoda. Zaradi ravnanja toženca vozilo, s katerim je sicer upravljal, ni bilo v uporabi, kljub temu da bi glede na obseg povpraševanja po njenih storitvah sicer bilo. Zaradi tega ji je nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička v vtoževani višini.

8. Sodišče prve stopnje je o odškodninski odgovornosti pravilno odločalo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji – ZDR-1), ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le‑to dolžan povrniti. Tako morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta: delodajalcu mora nastati pravno priznana škoda, ki mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca; po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 mora obstajati hujša stopnja krivde delavca (namen ali huda malomarnost); podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delavca in škodo. Vse te elemente, vključno s krivdo, mora dokazati delodajalec.

9. Ob sicer deloma zmotni presoji, da razen prve predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje delavca) ni podana nobena druga (vzročna zveza, krivda, škoda), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 8. 1. 2021 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s poskusnim delom dveh mesecev. Dne 18. 2. 2021 je toženec A. A., s katero je pri delodajalcu dogovoril in sklenil pogodbo o zaposlitvi, poslal SMS sporočilo, da naj nanj ne računa več, da pa naj mu sporoči, kdaj lahko zaključi, da oddela svoj „fair play“. A. A. je to sporočilo posredovala disponentu pri tožeči stranki, B. B., ki je poklical toženca. Ta mu je povedal, da po poteku poskusnega dela dela za tožečo stranko ne bo več opravljal. Toženec je nato dne 10.3.2021 ponovno poklical B. B.1 in mu povedal, da bo dne 12. 3. 2021, ko pride s poti v tujini, zaključil z delom za tožečo stranko. Tega dne ob 9. uri zjutraj je tako zapustil svoje delovno mesto in se nanj nikdar več ni vrnil. Pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal. Tožeča stranka mu je nato še istega dne vročila pisno seznanitev z očitanimi kršitvami pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje mu je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 2. 4. 2021. 11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedena dejstva ugotovilo temeljito, v celoti in pravilno, razloge za take ugotovitve je v dokazni oceni izčrpno ter jasno obrazložilo. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, je odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato so vse pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Ne držijo pritožbene navedbe, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je bila tožeča stranka z odhodom toženca seznanjena največ dva dni prej, tj. 10. 3. 2021. Enako velja za pritožbene navedbe, da je sodišče preveč sledilo izpovedi toženca in zanemarilo izpovedi A. A. ter B. B. ter da se je do njih opredelilo pavšalno, čeprav iz njih izhaja, da tožeča stranka o točnem datumu prenehanja delovnega razmerja ni bila seznanjena. Do njunih izpovedi se je namreč opredelilo in pojasnilo, zakaj jima ne sledi (nekonsistentnost, zapletanje v izpovedi, neskladnost z listinskimi dokazi tožeče stranke, itd.) oziroma zakaj verjame tožencu (predvsem skladnost izpovedi z listinskimi dokazi tožeče stranke).

12. Ob sicer pravilni ugotovitvi, da toženec pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal in da med pravdnima strankama tudi ni bil sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je njegova pogodba o zaposlitvi prenehala šele na podlagi izredne odpovedi 2. 4. 2021, je nepravilna že presoja sodišča prve stopnje, da je bilo zato ravnanje toženca, ko je delovno mesto 12. 3. 2021 zapustil in se nanj do prenehanja delovnega razmerja ni več vrnil, protipravno. Toženec namreč formalno res ni podal pisne odpovedi, je pa vsekakor tožeči stranki povedal, da z delom zanjo po poteku poskusnega dela ne namerava (želi) nadaljevati. Toženec je to A. A., ta pa B. B. jasno sporočil, najprej preko SMS sporočila (da naj nanj ne računajo več ter naj sporočijo, kdaj z delom lahko zaključi), ki ga je nato B. B. v telefonskem pogovoru tudi konkretiziral, ko mu je povedal, da bo delo opravljal le do izteka poskusnega dela. Tožeča stranka je bila tako že 18. 2. 2021 seznanjena s tem, da toženec z delovnim razmerjem pri njej po izteku poskusnega dela (8. 3. 2021) ne želi nadaljevati, na njeno prošnjo pa je nato z delom vseeno nadaljeval vse do 12. 3. 2021, pri čemer pa jo je 10. 3. 2021 obvestil, da z dnem 12. 3. 2021 z delom pri njej zaključuje (slednje izhaja tudi iz razlogov podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Dejansko je torej toženec odpoved dal. Zgolj odsotnost pisne oblike ne pomeni, da je ob realizaciji tako podane odpovedi ravnal protipravno v smislu deliktne odgovornosti. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je prvi odstavek 87. člena ZDR-1 v zakon zapisan zaradi zaščite delavca kot šibkejše stranke, ne obratno.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo obstaja vzročna zveza. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca ni bilo (odločilni) vzrok zaradi katerega naj bi tožeči stranki nastala škoda, ampak ta izhaja iz sfere tožeče stranke. Ta namreč dela kljub obvestilu toženca dne 18. 2. 2021, da z delom s potekom poskusnega dela zaključuje, ni organizirala drugače. Pravilna je tako tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka o prenehanju opravljanja dela pravočasno obveščena, še posebej zato ker sicer odpovedni rok tekom poskusnega dela znaša le sedem dni (prvi odstavek 94. člena ZDR-1). Zgolj odsotnost pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na to ne vpliva oziroma za odločitev ni bistvena. Gre namreč za drugačno situacijo kot v primeru, ko delavca na delo preprosto ni. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da tožeča stranka dela v dveh dneh ne more drugače organizirati, vendar pa to ni bilo potrebno, saj je bila z odsotnostjo seznanjena bistveno prej. Neutemeljeni sta tudi pritožbeni stališči, da se je sodišče preveč osredotočilo na toženčevo obveščanje o odsotnosti in da se slednji svoje odgovornosti ne more razbremeniti s poslanim SMS sporočilom, še posebej ker je po tem na delo še vedno prihajal, tudi po izteku poskusnega dela. Prav toženčevo obveščanje, četudi preko SMS sporočila oziroma telefonskega pogovora je namreč bistveno za konkretni spor. Dokazuje, da je toženec tekom poskusnega dela tožečo stranko pravočasno seznanil, da in kdaj bo z delom zanjo prenehal. S tem pa je pretrgal oziroma povsem preusmeril vzročno zvezo med ravnanjem in morebitno škodo, saj je odgovornost za opravo dela po poteku poskusnega dela prevalil na tožečo stranko kot delodajalca. Drži sicer, da datuma prenehanja dela v SMS sporočilu toženec ni navedel, ga je pa vsekakor povedal B. B. Na navedeno ne vpliva, da je toženec z delom nadaljeval tudi po izteku poskusnega dela.2 Takšna odločitev sodišča prve stopnje ne pomeni izenačitve opravičene in neopravičene odsotnosti z dela niti prevalitve vsega tveganja za nastanek škode zaradi odsotnosti delavca na delodajalca, kot neutemeljeno navaja pritožba. Nepravilno je tudi stališče pritožbe, da ni relevantno, zakaj delavec ni prišel na delo, še posebej v konkretni zadevi.

14. Tožeča stranka v postopku zahteva plačilo izgubljenega dobička kot škode. To je tista škoda, ki se izraža v preprečitvi povečanja nekega premoženja oškodovanca (132. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji – OZ). Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Ob upoštevanju trditev in dokazov tožeče stranke glede škode, tozadevnega ugovora toženca in s tem povezanega izrecnega poziva sodišča prve stopnje, naj tožeča stranka svoje trditve glede škode konkretizira, kot tudi dejstva, da tega ni želela storiti, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tovrstno pomanjkanje trditev o konkretnih naročilih, ki jih v tem obdobju prav zaradi ravnanja toženca ni mogla opraviti oziroma jih je morala odstopiti podprevoznikom, pomeni nesklepčnost tožbenih trditev v zvezi z uporabo določbe 132. člena OZ in tretjim odstavkom 168. člena OZ. S tem povezana pritožbena zavzemanja so zato neutemeljena, saj dokazi (npr. listine, izpovedi A. A. in B. B., izvedensko mnenje) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage glede obstoja škode, dokazi v zvezi z višino pa so tudi zato nepotrebni. Zaključkov, da tožeča stranka višine škode ni dokazala, kar neutemeljeno očita pritožba, pa sodišče prve stopnje sploh ni sprejelo.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožeča stranka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožencu pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) kot jih je utemeljeno priglasil, in sicer za odgovor na pritožbo 375 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji - OT), kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

1 Ta je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje skupaj z A. A. pooblaščen, da ureja zadeve glede toženčeve zaposlitve. 2 Pri čemer ne gre spregledati, da je to storil na prošnjo tožeče stranke, saj je sicer delo nameraval zaključiti z iztekom poskusnega dela (kot „fair play“).