Jedro

Delavec - voznik tovornjaka, je upravičen do povračila stroškov za prehrano na službeni poti (dnevnice) v višini, določeni s panožno kolektivno pogodbo, razen če mu je delodajalec te stroške obračunal na kakšen drugače dogovorjen način in tudi dejansko izplačal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in iz naslova dnevnic toženo stranko zavezalo k plačilu 10.000,00 SIT za mesec maj 1994, 58.752,00 SIT za junij 1994, 53.175,00 SIT za julij 1994, 70.380,00 SIT za avgust 1994 in 27.553,00 SIT za september 1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. tč. izreka). Višji denarni zahtevek iz tega naslova je kot neutemeljen zavrnilo (2. tč. izreka). Hkrati je s sklepom umik tožbe v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 23.11.1994 ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na tej podlagi ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami, vključno s pravico do odškodnine v znesku 280.850,00 SIT vzelo na znanje (1. odst. izreka sklepa) ter s stroškovno odločbo toženo stranko zavezalo k povračilu stroškov postopka v višini 84.545,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje (2. tč. izreka sklepa).

Zoper ugoditveni izrek sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka v celoti oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povdarja, da je tožnika zaposlila na podlagi zaupanja, da je bilo njegovo delo terensko in da kot voznik ni upravičen do dnevnic. Sodišče naj bi mu z izpodbijano sodbo omogočilo neupravičeni zaslužek, za katerega ni nobene podlage.

Nadalje navaja, da bi prevozniki zaradi izplačevanja dnevnic voznikom propadli, saj ne bi zmogli prenesti stroškov poslovanja, zato je bilo sodišču predlagano, da s tem v zvezi opravi poizvedbe pri združenju avtoprevoznikov. Vztraja pri trditvah, da je s tožnikom sklenila dogovor o pripadajočem procentu od vrednosti prepeljanega gradbenega materiala, da je bil plačan v skladu z medsebojnim dogovorom in da ni upravičen do dnevnic tudi iz razloga, ker nezakonito odtujenih potnih nalogov in tahografov ni mogoče uporabiti kot dokazno.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1. odst. izreka izdana ob dovolj popolno in prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), zato pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne, ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Dnevnica je denarna dajatev iz naslova pravice delavca do povračila stroškov za prehrano, pri opravljanju del in nalog na službeni poti.

Pravica je določena že s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93; v nadaljevanju SKPG) in z enako vsebino dogovorjena med socialnimi partnerji Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 20/91; v nadaljevanju KPDPDG) v določbi 47. člena, ki jo je sodišče prve stopnje pri presojanju konkretne zadeve pravilno uporabilo. Dajatve iz tarifnega dela kolektivnih pogodb pa predstavljajo minimum pravic, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti delavcu in so v primeru kršitve iztožljive in izterljive. Že iz navedenih načelnih razlogov niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da bi izplačevanje dnevnic zaposlenim voznikom za prevoznike pomenilo propad, ker naj ne bi zmogli prenesti stroškov poslovanja. Glede na jasnost veljavne pravne ureditve povračila stroškov med delom na službeni poti, kamor je nedvomno potrebno uvrstiti tudi prevoze, ki jih je tožnik v času zaposlitve opravil za toženca, ni nobene potrebe po poizvedovanju pri združenju avtoprevoznikov, kot neutemeljeno predlaga tožena stranka v pritožbi.

Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi, da je bil tožnik od 24.5.1994 do 15.11.1994 v delovnem razmerju pri toženi stranki, da je v tem času opravil prevoze v obsegu, razvidnem iz potnih nalogov, dobavnic in tahografskih zapisov in ni prejel ustreznih nadomestil stroškov za prehrano v skladu s 47. členom KPDPDG, saj mu to pravico tožena stranka načeloma odreka še v pritožbenem postopku, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe tožbenemu zahtevku po temelju in višini utemeljeno ugodilo. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožena stranka z nerednim izplačevanjem plač in stroškov za službena potovanja kršila pravice delavca, ker je neredno oz. sploh ni izpolnjevala minimuma dogovorjenih obveznosti iz kolektivne pogodbe, se ne more uspešno sklicevati na protipravnost odtujene listinske poslovne dokumentacije. Tahografe, potne naloge in dobavnice, ki sicer predstavljajo del poslovne dokumentacije gospodarskega subjekta, a jih je sodišču predložil tožnik, je v tem postopku bilo mogoče uporabiti kot dokaze o opravljenih prevozih na službeni poti in na njihovi podlagi ugotavljati utemeljenost vtoževane terjatve po temelju in višini, kršitve v zvezi z očitano protipravno odtujitvijo pa kvečjemu uveljavljati v ustreznem drugem postopku.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.