Jedro

V konkretnem primeru je bilo izdanih več odločb, v okviru katerih je organ odločal tudi o stroških postopka po ZUP. Te je stranka dolžna priglasiti do izdaje vsake posamične odločbe. Tožnik z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka ne more uspeti oziroma ne more ponovno zahtevati odločitve o zadevi, o kateri je bilo že odločeno.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnika z dne 26. 10. 2007 za povračilo stroškov v zvezi z upravnim sporom v znesku 5.186,70 EUR in stroškov, ki se nanašajo na davčno inšpekcijski nadzor v znesku 5.668,65 EUR.

Iz obrazložitve je razvidno da je tožnik vložil dne 26. 10. 2007 zahtevek za povrnitev stroškov (specifikacija na strani 2. izpodbijanega sklepa), v katerem zahteva za različne opravljene storitve od 6. 4. 2001 do 31. 5. 2007 skupaj 27. 550 točk po Odvetniški tarifi.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopni organ zahtevo tožnika, ki se nanaša na 12.350 točk (stroške, ki jih tožnik zahteva za obdobje 6. 4. 2001 do 14. 3. 2003), zavrgel iz razloga po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), ker je o stvari že bilo odločeno in sicer z odločbo drugostopnega organa z dne 8. 4. 2005, s katero je bila zahteva za povrnitev stroškov zavrnjena.

V nadaljevanju prvostopni organ navaja, da je bila v ponovnem postopku izdana odločba dne 27. 11. 2002, na katero se je tožnik pritožil in je drugostopni organ v zvezi s stroški odločil v odločbi z dne 14. 9. 2006, kjer ugotavlja, da stroški postopka niso bili priglašeni do izdaje odločbe. Upravno sodišče RS je dne 12. 3. 2007 izdalo sodbo (opr. št. U 354/2005-29 ) ter zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločilo o stroških postopka, kjer je tožniku priznalo 562,00 EUR. Iz tega razloga tožnik ne more ponovno zahtevati povračila stroškov v zvezi z upravnim sporom. Gre za stroške, ki ki jih je tožnik navedel v zahtevku vrednosti 11.300 točk (v vrednosti 5.186,70 SIT, prav: EUR).

V nadaljevanju prvostopni organ navaja, da se del zahtevka v višini 3.900 točk nanaša na postopke v zvezi z davčno izvršbo ter so v zvezi s sklepi z dne 22. 2. 2007, 14. 2. 2007 in 12. 2. 2007 v postopku davčne izvršbe. O njih bo odločeno v okviru postopka izterjave samostojno. Vlogo tožnika bo v tem delu obravnaval Davčni urad Maribor, Sektor za davčno knjigovodsko izterjavo in register, Oddelek za izterjavo. Drugih stroškov, ki bi nastali v času ponovnega postopka od izdaje drugostopnega organa z dne 25. 4. 2007 do izdaje sklepa o zaključku postopka z dne 27. 12. 2007, pa tožnik ni priglasil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Po preučitvi podatkov v spisu in vpogleda v spise št. 415-158/01, 481-134/02 in 481-1/03 ugotavlja, da je bilo o stroških tožnika, ki so nastali v postopku pred prvostopnim oziroma pritožbenim organom, že odločeno z odločbami, kot jih navaja prvostopni organ.

Poleg tega pa tudi pove, da je drugostopna odločba z dne 8. 4. 2005, ki se je nanjo skliceval prvostopni organ v svoji obrazložitvi, postala dokončna in pravnomočna. Tožnik ne more ponovno zahtevati stroške, o katerih je bilo že odločeno. S sodbo Upravnega sodišča RS je bilo ugodeno tožniku le glede odločitve prvostopnega organa v točki I.1 izreka, v ostalem pa je bila pritožba zavrnjena. V ponovno izvedenem postopku je prvostopni organ izdal 27. 12. 2007 sklep o zaključku postopka in tožnik stroškov ni priglasil, očitke tožnika, da bi ga moral davčni organ o tem podučiti, kot neutemeljene zavrača. Iz izreka in obrazložitve prvostopnega sklepa je razvidno, da je bil zavržen le tisti del zahtevka, ki se je nanašal na povračilo stroškov v zvezi z upravnim sporom, ki tudi ne morejo biti predmet tega postopka, medtem ko o stroških, ki se nanašajo na davčno izvršbo, ni bilo odločeno in bo o njih posebej odločeno.

Zahtevek za stroške pritožbenega postopka pritožbeni organ zavrne na podlagi 3. odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem gredo stroški postopka v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno.

Tožnik izpodbija prvostopno odločbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Celoten davčni postopek se je zoper tožnika začel po uradni dolžnosti 2001 in se je končal šele z odločbo z dne 27. 12. 2007, ko je davčni organ ustavil postopek in torej ne gre za tri ločene postopke, ampak za enovit postopek, ker se glavna stvar, predmet inšpiciranja, ni spremenila do končne odločbe v letu 2007. Ker je tožeča stranka vedno znova uspela, se je ista zadeva vedno znova vrnila toženi stranki, dokler le-ta ni dokončno ustavila postopek in je nedvomno tožena stranka tista, ki je povzročila vse stroške davčnega postopka. Tudi ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki jih je tožeča stranka opravila, potrebna. Gre za enovit postopek, zato je tožeča stranka upravičena do povračila celotnih stroškov postopka. Sodišču predlaga, da odpravi obe odločbi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali gredo tožniku z dne 26. 10. 2007 priglašeni stroški postopka za obdobje od 6. 4. 2001 do 31. 5. 2007. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšno pravice pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V obravnavanem primeru je prvostopni organ ugotovil, da je glede zahtevka za povrnitev stroškov v višini 12.350 točk po Odvetniški Tarifi, ki se nanašajo na davčni inšpekcijski postopek, odločeno z drugostopno odločbo dne 8. 4. 2005, tožena stranka pa še pojasni, da zoper navedeno odločbo ni bil sprožen upravni spor. O stroških je bilo odločeno pravnomočno tudi z odločbo z dne 14. 9. 2006 , zato tudi po mnenju sodišča tožnik ne more teh stroškov ponovno zahtevati.

Sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke, da za del zahtevka, ki ga je tožnik vložil, nima podlage za vračilo, saj se nanaša na stroške v zvezi z upravnim sporom (11.300 točk). Upravno sodišče je tožniku priznalo stroške upravnega spora v višini 562 EUR (opr. št. 354/2005-29). Zato tožnik stroškov upravnega spora ne more ponovno zahtevati v upravnem postopku.

Po mnenju sodišča je odločitev pravilna tudi v delu, ki se nanaša na stroške v zvezi z davčno izvršbo. Stroškovnik v tem delu bo prvostopni organ odstopil v reševanje pristojnemu organu, t.j. Sektorju za davčno knjigovodstvo, izterjavo in register, Oddelek za izterjavo. Navedeno je organ dolžan storiti tudi sicer po 4. točki 65. člena ZUP, po katerem organ, če dobi po pošti brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo brez odlašanja pošlje pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. V tem delu zato sodišče ugotavlja, da ni prišlo do kršitve postopka, saj mora o zadevi odločati stvarno pristojni organ.

V ostalem pa sodišče ocenjuje, da sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno pojasnila razloge za svojo odločitev. Tudi po mnenju sodišča tožnik ne more ponovno zahtevati stroškov, o katerih je bilo že odločeno (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP). Prvostopni organ je pojasnil, s katerimi odločbami je bilo odločeno o stroških upravnega postopka. Te se sicer ne nahajajo v upravnem spisu, vendar sodišče nima razloga, da tem ugotovitvam ne bi sledilo, pa tudi sicer to ni sporno.

Sporno je vprašanje ali gre glede stroškov za en postopek, kot zatrjuje tožnik. Sodišče ne more pritrditi razlogom tožnika, da gre za en postopek, ki naj bi se začel po uradni dolžnosti v letu 2001 in končal šele z odločbo leta 2007, saj glede stroškov ZUP določa posebna pravila kako in na kakšen način se zahtevajo in do kdaj mora biti vložen zahteva za povrnitev stroškov. Po 116. členu ZUP mora povrnitev stroškov tožeča stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranko na to opozoriti.

Ker po povedanem glede stroškov po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za en postopek, saj je v obravnavani zadevi razvidno, da je bilo izdano več odločb, v okviru katerih je organ odločal tudi o stroških postopka, kar je tudi sicer dolžan po ZUP (118. člen) in jih je stranka dolžna priglasiti do izdaje vsake posamične odločbe. To pa pomeni, da tožnik z zahtevkom z dne 26. 10. 2007 za povrnitev stroškov postopka ne more uspeti oziroma ne more ponovno zahtevati odločitve o zadevi, o kateri je bilo že odločeno (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.