Jedro

Tožbe z nedoločnim zahtevkom ni mogoče zavrniti, saj je popolnost tožbe procesna predpostavka za odločanje o utemeljenosti zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v točki II/2 izreka razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrže, v točki II/3 pa spremeni tako, da se znesek 87,08 EUR zviša za 4,00 EUR (na 91,08 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko II. odločbe razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 1.200,77 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti od zneska 651,00 EUR tečejo od dneva vložitve tožbe, to je od 02. 12. 2009 do dne plačila, od zneska 549,77 EUR pa od 27. 09. 2010 do dne plačila (1. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni, ki ga je tožeča stranka oblikovala tako, da je za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov zahtevala plačilo civilne kazni v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200 odstotkov, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo, do dne plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 87,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje dalje (3. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča v 2. in 3. točki izreka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi zahtevku za plačilo civilne kazni ter pravilno odmeri pravdne stroške tožeče stranke in jih v celoti naloži v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Podredno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka sodišča ni uspela prepričati, da je tožena stranka opustila plačilo naklepno ali iz hude malomarnosti, saj ni izkazala, da je toženi stranki mesečno izstavljala račune za plačilo. Tožeča stranka je namreč v svojih vlogah navedla, da je bila tožena stranka večkrat opozorjena na svoje obveznosti po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) (1), kljub temu pa tožena stranka svojih obveznosti zavestno ni izpolnjevala. Ker tožena stranka ni prerekala trditev tožeče, na katere slednja opira svoj zahtevek, je treba šteti, da jih tožena stranka priznava. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo civilne kazni le z vidika neplačevanja nadomestila, ne pa tudi z vidika kršitve pravice obveščenosti o uporabi varovanih del. O navedenem se sodišče v obrazložitvi ni izreklo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). (2) Tudi sicer opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje zmotni. Ker med pravdnima strankama ni bilo sklenjene pogodbe, tožeča stranka ni imela podlage za izstavljanje računov. Poleg tega glede na zakonsko dolžnost plačevanja nadomestila, izdaja računov ne more biti odločilna za presojo krivde tožene stranke. V zvezi z odmero stroškov postopka pa navaja, da sodišče prve stopnje ni obračunalo davka na dodano vrednost od celotne vrednosti storitve (nagrada in izdatki) v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 6007, 1. točka). Pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo zatorej 91,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in ne 87,08 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obstoj krivde na strani tožene stranke glede neizpolnjevanja svojih obveznosti plačevanja nadomestila za izkoriščanje sorodnih pravic po ZASP. Zaradi pasivnosti tožene stranke, ki na tožbo ni odgovorila, se namreč štejejo zatrjevana dejstva za resnična in niso predmet dokazovanja ( primerjaj 318. člen ZPP). Tako je kot resnične potrebno šteti trditve tožeče, da je toženo večkrat opozorila na izpolnjevanje njenih obveznosti, česar pa tožena stranka kljub opozorilom ni storila. Upoštevajoč navedeno, pa ni mogoče slediti razlogom izpodbijane sodbe, da trditve tožeče stranke ne utemeljujejo zaključka o (vsaj) hudi malomarnosti tožene stranke glede neizpolnjevanja obveznosti plačila nadomestila po ZASP.

6. Pojasnjene ugotovitve sodišča druge stopnje bi sicer (praviloma) narekovale spremembo zavrnilne odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ostal zahtevek za plačilo civilne kazni, kljub pozivu sodišča prve stopnje k dopolnitvi tožbe po 108. členu ZPP, nedoločen. Iz tožbenega zahtevka namreč ne izhaja obdobje, za katerega tožeča stranka zahteva civilno kazen, prav tako pa ne višina mesečnega nadomestila in njen večkratnik, na katera stranka veže izračun civilne kazni.

7. Ker je bila tožeča stranka, kot že navedeno, pozvana na ustrezno dopolnitev tožbe s sklepom sodišča z dne 14. 09. 2010, kljub temu pa takšne nepopolnosti v določenem roku ni odpravila, je ostal zahtevek nedoločen, posledično pa je takšen tudi izrek sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o njem. Ker pravilnosti takšne odločitve zaradi nerazumljivosti izreka ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, to je v točki II/2 izreka, razveljavilo ter zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP). Določnost zahtevka je namreč procesna predpostavka za njegovo (meritorno) obravnavo. Zakonska ureditev, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, pa tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen, konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja.

8. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo njene pravdne stroške. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) (3) se namreč davek na dodano vrednost obračuna od celotne vrednosti odvetniške storitve, ki vključuje tako storitev samo, kot tudi materialne stroške, ki so bili potrebni za takšno storitev. Sodišče druge stopnje je zato tožeči stranki priznalo 55,90 EUR nagrade za postopek ter 20,00 EUR pavšala za poštne in telekomunikacijske storitve, znesek davka pa obračunalo od vsote navedenih zneskov, kar pomeni, da je tožeči stranki iz tega naslova priznalo 15,18 EUR, tj. 4,00 EUR več kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke tako znašajo 91,08 EUR, zaradi česar je sodišče druge stopnje odločitev iz točke II/3 sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker je tožeča stranka v postopku s pritožbo sicer delno uspela glede glavne stvari, to je glede spremembe odločitve o zavrnitvi zahtevka v odločitev o njegovem zavrženju, kljub temu pa v tem delu ni dosegla ugoditve zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z načelom končnega uspeha, ki ga zavezuje tudi pri odločanju o pritožbenih stroških, odločilo, da mora tožeča stranka svoje stroške s pritožbo kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP). Njen uspeh glede stranske terjatve namreč na končni uspeh v pritožbenem postopku nima vpliva (39. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 21/1995 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (3) Ur. l. RS, št. 67/2008.