14. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 213/2003 z dne 24. 6. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. I 03/00134 z dne 11. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Izvršilno sodišče je na prvi stopnji po ugovoru dolžnika ustavilo izvršbo ter razveljavilo sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja, ker je bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava. Višje sodišče je pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Menilo je, da je upnik vezan na pogoje iz potrjene prisilne poravnave in da je tudi izvršilni naslov, ki je nastal po tem, ko je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava, mogoče izvršiti samo pod temi pogoji.

2.Pritožnik, ki je v izvršilnem postopku nastopal kot upnik, v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 14., 22. in 25. člena Ustave. Meni, da je njegova terjatev, ki obsega glavnico in pravdne stroške, v celoti nastala po pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi in se zato pogoji prisilne poravnave nanjo ne nanašajo. Terjatev naj bi namreč nastala šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je sodišče dolžniku naložilo plačilo denarnega zneska. Sklepu Višjega sodišča očita, da nima razlogov o tej njegovi bistveni pritožbeni trditvi. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Mariboru, v katerem naj bi sodišče zavzelo stališče, da je tožniku v odškodninskem sporu terjatev nastala šele s pravnomočnostjo sodbe. Meni, da je bilo v izpodbijani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj posledice prisilne poravnave veljajo le za tiste terjatve, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, ne pa za tiste, ki so nastale kasneje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnikove navedbe, da je njegova terjatev nastala šele s pravnomočnostjo sodne odločbe in da posledice prisilne poravnave veljajo le za tiste terjatve, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, po vsebini pomenijo zgolj očitek napačne uporabe materialnega prava, ki na raven varstva človekovih pravic ne posega.

Pritožnik zato z njimi zatrjevanih kršitev človekovih pravic ne more izkazati.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bila lahko relevantna pritožnikova navedba, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev v drugih enakih primerih. Vendar pritožnik te kršitve s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2391/2002 z dne 29. 10. 2002 ni izkazal. Ustavno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da ena sama drugačna sodba še ne izkazuje odstopa od enotne in uveljavljene sodne prakse, pa tudi sicer ne gre za primer, ki bi bil v vseh bistvenih okoliščinah enak pritožnikovemu.

5.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da je Višje sodišče ravnalo v nasprotju z 22. in s 25. členom Ustave, ker ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je njegova terjatev nastala šele s pravnomočnostjo sodbe, tj. po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Tega namreč pritožnik v pritožbi ni zatrjeval. Iz povzetka pritožbenih navedb v sklepu Višjega sodišča je razvidno, da je pritožnik navajal le, "da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je bila prisilna poravnava začeta, saj bi imeli učinke prisilne poravnave posledice le za terjatve, ki so nastopile tega dne". Te njegove navedbe, na katero mu je sodišče odgovorilo, ni mogoče razumeti kot zatrjevanje, da je sporna terjatev nastala šele s pravnomočnostjo sodbe, pritožnik pa tudi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi sodišče njegove sicer popolne pritožbene navedbe pomanjkljivo povzelo.

6.V zvezi s pritožnikovim očitkom, da pogoji potrjene prisilne poravnave ne veljajo glede stroškov postopka, Ustavno sodišče pojasnjuje, da pritožnik ni izkazal, da bi zatrjevano kršitev uveljavljal v pritožbi, zato v vsebinskem smislu rednih pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger