Jedro

Možnost uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo pride v poštev, ko begosumnega obdolženca - državljana Unije ni mogoče prijeti v naši državi, ob ostalih izpolnjenih pogojih za uporabo tega instituta.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem je bil zoper obdolženega M.P. zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 1. odstavku 310.0 člena KZ, na podlagi 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zoper navedeni sklep preiskovalnega sodnika zavrnil. 2. Zoper navedeni sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Krškem je zagovornik obdolženega P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZKP. Zagovornik navaja, da je odločitev zunajobravnavnega senata pravno hibna in predstavlja kršitev 201. člena ZKP ter 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nadalje zagovornik navaja, da niso podani razlogi za begosumnost, da obdolženi ni storil nič takega, s čimer bi oviral kazenski postopek. Zagovornik tudi meni, da predstavlja pripor glede na razloge sodišča nesorazmerno strog ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku. Po navedbah zagovornika zunajobravnavni senat v svojem sklepu ni obrazložil stališča, da je le s priporom mogoče zagotoviti izvedbo postopka, prav tako ni obrazložil dejstev, ki so narekovala odreditev takega ukrepa. Zunajobravnavni senat tudi ni podal ocene okoliščin, ki kažejo na to, da obdolženi P. ni begosumen. Končno zagovornik še navaja, da obdolženi stalno prebiva v Italiji, kjer je tudi zaposlen v družinskem podjetju in da tam živi že dvajset let, v Italiji ima tudi zunajzakonsko partnerko in tri hčere. Morebitno obdolženčevo izogibanje postopku bi bilo mogoče sankcionirati oziroma zagotoviti tudi z evropskim pripornim nalogom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

5. Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da je utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ, ki se očita obdolžencu, obrazložen in utemeljen. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ocenil konkretne okoliščine, ki skupno s težo očitanega kaznivega dejanja in zagroženo kaznijo dajejo dovolj podlage za sklepanje, da je obdolženi begosumen.

6. Navedbam v zahtevi, da sodišče v pravnomočnem sklepu ni navedlo razlogov glede pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in tudi ne razlogov, zakaj je pripor neogibno potrebno za potek postopka, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Ob oceni teže očitanega kaznivega dejanja je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem pravilno ocenil, da dejstva, da obdolženi že dvajset let živi v Italiji, da ima tam tudi stalno bivališče, zunajzakonsko partnerko in tri hčere ter da je zaposlen v družinskem podjetju, kažejo na nevarnost, da bi v dani situaciji zapustil ozemlje Republike Slovenije ter se izognil kazenskemu postopku in morebitnemu prestajanju zaporne kazni. Obdolženi ima, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in zagovora obdolženega, sorodnike in prijatelje v Bosni in Hercegovini, h katerim se tudi vrača, poleg tega pa je obdolženi tudi državljan Republike Hrvaške. Iz tega, da mati obdolženega živi v Bosni in Hercegovini, sam pa je državljan Republike Hrvaške, ki živi v Republiki Italiji, sledi utemeljeno sklepanje, da ga na Slovenijo nič ne veže in da bi obdolženi na prostosti pobegnil, saj bi nedvomno imel interes, da bi se s tem izognil kazenskemu postopku.

7. Prav tako ne vzdrži logika zagovornika, da bi bilo mogoče navzočnost obdolženega v postopku, kolikor bi se mu izogibal, zagotoviti tudi z evropskim pripornim nalogom. Takšno stališče ni sprejemljivo, saj bi to pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana Evropske unije oziroma osebo, ki jo dejanske okoliščine (stalno bivališče, zaposlitev, družina) vežejo na državo članico Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Možnost uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo pride v poštev, ko begosumnega obdolženca - državljana Unije ni mogoče prijeti v naši državi ob ostalih izpolnjenih pogojih za uporabo tega instituta.

8. Glede na povedano Vrhovno sodišče zaključuje, da je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča prepričljivo obrazložil razloge, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženega in ki v povezavi z zagroženo kaznijo do pet let zapora - gre torej za hujše kaznivo dejanje - dajejo dovolj podlage za sklepanje na obdolženčevo begosumnost, zato je po oceni Vrhovnega sodišča podana tudi sorazmernost med odrejenim ukrepom in posegom v osebno svobodo obdolženega. Ob zgoraj navedenih okoliščinah bo tudi po oceni Vrhovnega sodišča le na ta način mogoče zagotoviti obdolženčevo prisotnost v nadaljnjem postopku.

9. Navajanja zagovornika, da glede na sodno prakso ne pričakuje izreka zaporne kazni in ko drugače kot izpodbijani sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine, na podlagi katerih je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem presojal ob odreditvi pripora zoper obdolženega, pa po vsebini pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo to ugotovljeno z izpodbijanim sklepom. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).