Jedro

Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti. Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne.

Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.

Priglašeni strošek opomina pred izvršbo je upnik utemeljeval z argumentom, da je po določbi 299. člena OZ dolžniku moral poslati opomin z določenim rokom za izpolnitev. Po oceni sodišča druge stopnje stroškov za pošiljanje opomina ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z določili ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. V konkretnem primeru iz predloga za izvršbo izhaja, da je verodostojna listina zapadla v plačilo 2. 3. 2020. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o izvršbi v izpodbijanem delu tretjega odstavka izreka (to je v delu, v katerem upniku niso priznani stroški v znesku nad 147,20 EUR) spremeni tako, da se znesek upnikovih stroškov zviša za 8,80 EUR (na 156,00 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se sklep o izvršbi v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu tretjega odstavka izreka, potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev (prvi odstavek), dovolilo predlagano izvršbo (drugi odstavek), stroške upnika odmerilo na 147,20 EUR (tretji odstavek), in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izvršilni postopek vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Domžalah (četrti odstavek).

2. Upnik odločitev o nepriznanih stroških izpodbija s pravočasno pritožbo. Uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in v njem pri stroških upnika navedel, da zahteva vračilo odvetniških stroškov (skupaj z DDV), zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov in vračilo takse za predlog in sklep. V predlogu za izvršbo je zahtevane stroške podrobno specificiral in hkrati vložil tudi pojasnilo o njihovi potrebnosti. V izpodbijanem sklepu je sodišče odločilo, da se stroški upnika odmerijo na 147,20 EUR, pri tem pa se do priglašenih stroškov ni opredelilo in ni podalo obrazložitve, zakaj ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Odločitev sodišča je tako v tem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka. Priglašene odvetniške storitve za opravljene poizvedbe so bile nujno opravilo. Upnik je priložil vsa dokazila, da so bila ta opravila dejansko izvedena in se hkrati skliceval tudi na sodno prakso višjega sodišča, ki mu je v podobnih primerih že priznalo tako priglašene stroške kot nujno potrebne. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu prizna vse priglašene stroške oziroma, da se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa se dolžniku naloži povrnitev nastalih pritožbenih stroškov.

3. Dolžnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep o izvršbi v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je upnik po pooblaščeni odvetniški družbi zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – računa z dne 15. 10. 2019, zaradi uveljavitve denarne terjatve, nastale v zvezi z neplačano parkirnino, zapadlo dne 2. 3. 2020. Predlog za izvršbo je vložil na predpisanem obrazcu, skladno s Pravilnikom o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka – Pravilnik, zaradi izterjave glavnice v znesku 39,47 EUR s pripadki. V odseku obrazca predloga za izvršbo, predvidenim za stroške upnika, je zahteval vračilo odvetniških stroškov, DDV (z navedbo, da je odvetnik zavezanec za plačilo DDV), sodne takse za predlog in sklep, ter dodatno še druge odvetniške stroške, in sicer za: – poizvedbo o lastništvu vozila po tar. št. 39/5 Odvetniške tarife ̶ OT v znesku 30,00 EUR, – poizvedbo v AJPES o matični številki in sedežu dolžnika po tar. št. 39/5 OT v znesku 30,00 EUR, – opomin pred izvršbo po tar. št. 38/4 OT v znesku 60,00 EUR, – 2% materialnih stroškov in – 22% DDV.

7. Sodišče prve stopnje je upniku skladno z OT glede na vrednost spornega predmeta priznalo 100 točk oziroma 60,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR) za sestavo izvršilnega predloga (1. točka tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 OT), 22% DDV od tega zneska (12. člen OT), znesek 30,00 EUR za opravljene poizvedbe, in skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) še 44,00 EUR za sodno takso za postopek o izvršilnem predlogu, skupaj 147,20 EUR.

8. Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti.1 Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne.

9. Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.

10 Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.

11. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je upnik upravičen tudi do povrnitve stroškov za poizvedbo v AJPES o matični številki in naslovu dolžnika v višini 30,00 EUR ter do stroškov opomina dolžniku v višini 60,00 EUR. Iz spisa izhaja, da je upnikov pooblaščenec to poizvedbo opravil z vpogledom na javno dostopno spletno stran, kar ni terjalo dodatnih stroškov in tudi ne veliko dodatnega časa. Tudi sicer so podatki o dolžniku obvezna sestavina predloga za izvršbo (41. člen ZIZ), zato je treba šteti, da je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo izvršilnega predloga. Priglašeni strošek opomina pred izvršbo je upnik utemeljeval z argumentom, da je po določbi 299. člena Obligacijskega zakonika ̶ OZ2 dolžniku moral poslati opomin z določenim rokom za izpolnitev. Po oceni sodišča druge stopnje stroškov za pošiljanje opomina ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z določili ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve (prvi odstavek 23. člena ZIZ) in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. Kot že zgoraj navedeno, v konkretnem primeru iz predloga za izvršbo izhaja, da je verodostojna listina zapadla v plačilo 2. 3. 2020. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo. Glede na navedeno za obravnavano zadevo tudi nista pravno relevantna judikata, na katera se sklicuje upnik (VSL sklepa II Cpg 223/2016 in I Cp 2141/2016), saj se oba nanašata na pravdni in ne na izvršilni postopek.

12. Iz zgoraj povzetega izračuna stroškov, odmerjenih v sklepu o izvršbi, pa izhaja, da sodišče prve stopnje upniku ni priznalo materialnih stroškov v pavšalni višini 2% od priznanih odvetniških stroškov v višini 90,00 EUR, kar mu pripada po 11. členu OT, niti 22% DDV od materialnih stroškov in od zneska 30,00 EUR, kar mu pripada po 12. členu OT. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi delno ugodilo in sklep o izvršbi v izpodbijanem delu tretjega odstavka izreka (to je v delu, katerem upniku niso priznani stroški v znesku nad 147,20 EUR), delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP in 15. členom ZIZ) tako, da se upniku priznani stroški zvišajo za 8,80 EUR (na 156,00 EUR). Sicer pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep o izvršbi v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu tretjega odstavka izreka potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštvenih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sam (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo tudi že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odločitev o stroških takšna, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji. 2 Določitev roka za izpolnitev v opominu je sicer glede na 299. člen OZ potrebna le, če ni določen že v samem računu.