Jedro

V kolikor je imel tožnik zdravstvene težave in je bil zaradi tega omejen pri aktivnem iskanju zaposlitve, je bila njegova pravica (pa tudi dolžnost), da poskrbi za ustrezno zdravljenje oziroma pridobitev zdravniškega potrdila o nezmožnosti za določena dela. Zaradi (nedokazanih) navedb o zdravstvenih težavah tožnik ne bi smel odkloniti ponujene primerne zaposlitve oziroma ne bi smel povzročiti (z navedbami, da za delo ni zmožen), da delodajalec z njim ni hotel skleniti pogodbe o zaposlitvi. Zaradi takšnega ravnanja ga je tožena stranka utemeljeno prenehala voditi v evidenci brezposelnih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Območne službe T. tožene stranke št. .. z dne 2. 7. 2009 in odločba Centralne službe tožene stranke št. ...z dne 20. 8. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da se tožnik z 28. 6. 2009 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, da se odločitev izvrši z dnem dokončnosti odločbe v upravnem postopku ter da se tožnik 6 mesecev po dokončnosti odločbe ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika ponovno uvrsti v evidenco brezposelnih oseb ter sklenilo, da tožnikovi stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je odklonil ustrezno ponujeno zaposlitev oziroma si pri dogovarjanju ni dovolj prizadeval za pridobitev zaposlitve. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da ga delodajalec – taksist R.D. ni imel namena zaposliti, ponudil mu je zgolj navidezno zaposlitev za kratek čas, po izteku tega časa bi tožnik pogodbo o zaposlitvi odpovedal, med seboj pa bi si razdelila subvencijo, ki jo izplačuje tožena stranka. Sodišče ni navedlo razlogov, da takšni izpovedi ne verjame. Prav tako ni obrazložilo zakaj verjame neresničnim trditvam v izpovedih priče R.D. in njegove žene E.D.. Zaradi izbrisa iz evidence brezposelnih oseb je izgubil denarno socialno pomoč, zato vlaga tudi pritožbo. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno oprlo odločitev na 4. točko 1. odstavka 70. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, po kateri se oseba preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, če odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev, ali s svojim ravnanjem povzroči, da delodajalec odkloni njeno zaposlitev. Tožnikovih navedb, da mu je delodajalec ponudil le navidezno zaposlitev z namenom pridobitve in razdelitve subvencije, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ker ni dokazana. Ponujena navidezna zaposlitev in delitev subvencije bi bila za delodajalca nesprejemljiva. V primeru predčasnega prenehanja zaposlitve tožnika bi moral delodajalec prejeto subvencijo vrniti. Za navidezno zaposlitev delodajalec ni imel interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US), pazi po uradni dolžnosti.

Pravice brezposelnih oseb je v spornem obdobju urejal Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 107/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 5/07, 5/08, 73/08, 59/07 - ZŠtip, 8/09, 53/09, 7/10, 51/10 - Odl. US, 56/10, 3/11, 80/10 - ZUTD in 57/11). Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (tretji odstavek 1. člena ZZZPB). Tožena stranka vodi evidenco brezposelnih oseb z namenom, da se zavarovancem omogoči uveljavljanje pravic s področja socialne varnosti pri pristojnih institucijah, kot določa 68. a člen ZZZPB. Zavod RS za zaposlovanje po 4. alineji prvega odstavka 70. člena ZZZPB preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali s svojim ravnanjem povzroči, da delodajalec odkloni njeno zaposlitev.

Podlaga za vključitev brezposelne osebe v program aktivne politike zaposlovanja je zaposlitveni načrt, ki ga pripravi tožena stranka, kot določa drugi odstavek 4. b člena ZZZPB. Tožnik je 25. 3. 2009 podpisal zaposlitveni načrt (priloga B6), v katerem se je obvezal, da se bo odzival na napotnice in obvestila tožene stranke ter agenciji za zaposlovanje in si bo prizadeval za pridobitev zaposlitve. Sprejel bo vsako zaposlitev, ki ustreza njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, na katero ga bo napotil zavod.

Tožnik za trditve, da ga je bil delodajalec, samostojni podjetnik taksist, pripravljen zaposliti le za 2 meseca pod pogojem, da nato odpove pogodbo o zaposlitvi in delodajalcu ostanejo sredstva, pridobljena pri toženi stranki kot subvencija za zaposlovanje brezposelnih oseb, ni predlagal dokazov. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožnik predlogov delodajalca, da skleneta pogodbo o zaposlitvi le za krajši čas, ni navedel, namen zaposlitve zaradi pridobitve subvencije omenja šele ob zaslišanju na naroku, čeprav bi bil o takšnih predlogih delodajalca dolžan obvestiti zavod oziroma opozoriti na navedena dejstva vsaj v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. V tožbi je napisal, da ga je delodajalec nameraval zaposliti za dve leti z namenom pridobitve subvencije, kar ne ustreza kasnejšim trditvam, da naj bi zaposlitev trajala le dva meseca. Iz izpovedi priče T.R., strokovne delavke tožene stranke, ki je napisala zapisnik sestanka pri Zavodu med tožnikom in predlaganim delodajalcem, ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli opozoril na delodajalčeve nesprejemljive pogoje ali nedopusten namen kratke zaposlitve le z namenom pridobitve sredstev tožene stranke. Izpovedi delodajalca R.D. in njegove žene E.D. so skladne, da je tožnik, že ko je prišel z napotnico za usposabljanje, izjavil, da zaradi zdravstvenih težav ni zmožen opravljati dela voznika taksija.

V zvezi z zdravstvenimi težavami tožnik že v postopku pri toženi stranki ni predložil nobenega dokaza in dokaza s pridobitvijo zdravniškega mnenja tudi ni predlagal v postopku pri sodišču prve stopnje. Nedokazanih trditev, da tožnik zaradi zdravstvenih težav za delo voznika taksija ni zmožen, tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno nista upoštevala. Pravica iz zavarovanja za primer brezposelnosti je po 3. alineji 17. člena ZZZPB tudi pravica do zdravstvenega varstva. V kolikor ima tožnik zdravstvene težave in je zaradi tega omejen pri aktivnem iskanju zaposlitve, je njegova pravica, pa tudi dolžnost, da poskrbi za ustrezno zdravljenje oziroma pridobitev zdravniškega potrdila o nezmožnosti za določena dela in obremenitve. Zmožnost za delo brezposelne osebe se po prvem odstavku 17. b člena ZZZPB ugotavlja tudi z izpolnjevanjem splošnih zdravstvenih pogojev. Nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov ugotavlja zdravnik, ki ga v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, imenuje minister, pristojen za delo, kot določa četrti odstavek 17. b člena ZZZPB. Tožnik ne trdi in tudi ni predlagal dokazov, da je pri toženi stranki zahteval, da pristojni zdravnik ugotovi njegovo zmožnost za delo taksista. Le njegove navedbe, da zaradi zdravstvenih težav s hrbtenico dela ni zmožen opravljati, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadoščajo za ugotovitev, da iz upravičenih razlogov ni sprejel zaposlitve oziroma je delodajalcu utemeljeno navedel, da dela voznika taksija ni zmožen opravljati in nato delodajalec iz teh razlogov s tožnikom ni sklenil delovnega razmerja. Priča T.R. je izpovedala, da je bil tožnik pregledan pri zdravniku svetovalcu, ki je podal mnenje, da je tožnik za delo zmožen. Glede na zdravstveno zmožnost, bi si tožnik, kot se je obvezal z zaposlitvenim načrtom, moral prizadevati za ustrezno zaposlitev, ne pa, da je z vnaprejšnjim odklanjanjem oziroma navajanjem nedokazanih trditev, da za delo ni zmožen, povzročil, da ga predlagani delodajalec ni zaposlil. Primerna zaposlitev po 17. d členu ZZZPB je delovno razmerje za nedoločen ali določen čas, ki ustreza razvrstitvi delovnega mesta do največ dveh stopenj nižjega tarifnega razreda ustrezne kolektivne pogodbe, na katerega je bila oseba razporejena večino časa zadnjih dvanajst mesecev pred nastankom brezposelnosti. Tožnik navaja, da je bil v evidenci brezposelnih oseb prijavljen od 12. 10. 2007. Brezposelni osebi se kot primerna lahko ponudi eno stopnjo nižja zaposlitev po treh mesecih od vpisa v evidenco brezposelnih oseb, če ni brezposelnih oseb, za katere bi bila taka zaposlitev ustrezna. Po šestih mesecih od vpisa v evidenco brezposelnih oseb in če ni brezposelnih oseb, za katere bi bila taka zaposlitev ustrezna, se kot primerna lahko ponudi dve stopnji nižja zaposlitev (peti odstavek 17.d člena ZZZPB). Ker je tožnik po strokovni usposobljenosti obdelovalec kovin, je zanj delo voznika taksija, glede na obdobje brezposelnosti, primerna zaposlitev.

Tožnik je odklonil primerno zaposlitev oz. je z ravnanjem povzročil, da je predlagani delodajalec odklonil njegovo zaposlitev, zato je tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 70. člena ZZZPB utemeljeno odločila, da se preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se omenjena dokončna odločba odpravi.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroške pritožbenega postopka nosi sam, kot določa 154. člen ZPP.