Jedro

Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS, kar izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015. Tako je sodišče ugotovilo, da velja vročitev izpodbijanega akta tožnikoma za opravljeno 25. 8. 2023, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP.

Pravna pravila strankam, ki nastopajo brez pomoči pravnih strokovnjakov, lahko predstavljajo izziv, še vedno pa napačno štetje roka za vložitev pravnega sredstva ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Vrnitev v prejšnje stanje je torej dopustna (le), če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnika sta naslovnemu sodišču posredovala tožbo zoper uvodoma naveden upravni akt. Iz tožbe izhaja, da tožnika izpodbijata akt, s katerim je toženka zavrgla predlog za trajno opustitev obveznega cepljenja njune hčerke mld. A. A. iz razloga, ker zdravstvena dokumentacija tudi po dopolnitvi ni bila popolna. Manjkali naj bi specialistični alergološki in imunološki izvidi, pri tem pa toženka ni upoštevala pisne obrazložitve predloga, v katerem so bila navedena vsa pomembna dejstva v zvezi z zdravstvenim stanjem njunega otroka in zato dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. S pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem bi njuno vlogo vzeli v obravnavo, saj vloge ni mogoče kar zavreči iz razlogov navedenih v 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno z navedenim členom niti ni naloga tožnikov, da pridobivata dokaze, to bi morala storiti toženka, ki je edina pristojna za tovrstne dokaze. Nadalje še očitata, da odločba ne vsebuje obrazložitve izreka odločbe. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in izda sodbo s katero odloči o zadevi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov.

2.Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis, ki ga je sodišče prejelo 16. 1. 2024, odgovora na tožbo pa ni podala.

3.Sodišče je po prejemu upravnih spisov ugotovilo, da je tožba vložena prepozno.

4.Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

5.Iz dokazil o vročitvi upravnega akta, ki se nahajata v predloženem upravnem spisu, izhaja, da je bila obema tožnikoma 25. 8. 2023 izpodbijana odločba vročena s fikcijo vročitve. Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcije vročitve ni mogoče povezovati s trenutkom, ko je bilo sodno pisanje po poteku roka za dvig (na pošti) puščeno v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS, kar izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015. Tako je sodišče ugotovilo, da velja vročitev izpodbijanega akta tožnikoma za opravljeno 25. 8. 2023, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP.

6.Naslednjega dne, torej 26. 8. 2023, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v torek, 25. 9. 2023.

7.Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna.

8.Sodišče je tožnika pred izdajo tega sklepa seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in jima dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavita v roku 8 dni po prejemu tega poziva (poziv IV U 121/2023 z dne 26. 1. 2024). Ob tem ju je opozorilo, da bo v primeru, če v danem roku ne bosta ničesar izjavila, sodišče na podlagi navedenih ugotovitev štelo, da je tožba vložena prepozno. Tožnika sta poziv sodišča skladno s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP prejela 16. 2. 2024. Iz dokazila o vročitvi, ki se nahaja v spisu, namreč izhaja, da je bilo tožnikoma kot naslovnikoma 1. 2. 2024 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, saj se tega dne poizkušana osebna vročitev ni dala opraviti. Slednje je vsebovalo tudi opozorilo na posledico, da če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, kar je del tipske vsebine obvestila o prispelem pismu v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 49/17). Ker pismo ni bilo dvignjeno v postavljenem roku, je bilo 19. 2. 2024 puščeno tožnikoma v hišnem predalčniku. Sodišče ugotavlja, da se je 15-dnevni rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP), v konkretnem primeru iztekel 16. 2. 2024 in se torej 16. 2. 2024 šteje vročitev pošiljke za opravljeno.

9.Tožnika sta na poziv odgovorila z vlogo naslovljeno Odgovor na Poziv tožeči stranki z dne 21. 2. 2024. V njej sta pojasnila, da s pravilom fikcije o vročitvi nista bila seznanjena, da je njuna prepozna vložitev tožbe opravičlijva, saj sta laični stranki. Opozorila sta na nepravilno vročitev, saj naj bi izpodbijani sklep prejela 28. 8. 2023 in ne 25. 8. 2023, kot je bila fikcija vročitve. Zaradi tega sta tožnika prikrajšana, saj sta izgubila tri dni roka, pri tem pa pošiljke iz objektivnih razlogov nista mogla prevzeti. Vse nevedeno pomeni kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Poudarjata, da njun namen ni bil izogibanje ali zavlačevanje postopka, da svoje dolžnosti kot državljana dosledno in pošteno opravljata. Sodišču predlagata, da vse te (subjektivne in objektivne) okoliščine upošteva in tožbo dopusti kot pravočasno vloženo.

10.Sodišče ugotavlja, da je z datuma sprejemne štampiljke na tožbi in s poštne nalepke na ovojnici, v kateri je bila poslana tožba, razvidno, da sta tožnika tožbo vložila 26. 9. 2023, saj sta jo tega dne poslala sodišču s priporočeno poštno pošiljko. Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom kot prepozno zavrglo.

11.Kolikor navedbe tožnikov v vlogi z dne 21. 2. 2024 predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta ni utemeljen.

12.V 24. členu ZUS-1 je določeno, da lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek). Vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUS-1 predlog za vrnitev v prejšnje stanje treba vložiti v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

13.Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje torej začne teči z dnem, ko je prenehal vzrok za zamudo oziroma z dnem, ko je stranka izvedela za zamudo. Glede na tožbene trditve in trditve vlogi z dne 21. 2. 2024 sta tožnika izvedela za zamudo s prejemom poziva sodišča 16. 2. 2024 in 23. 2. 2024 vložila predlog s katerim smiselno zahtevata vrnitev v prejšnje stanje, saj sodišču predlagata, da tožbo dopusti kot pravočasno vloženo. Sodišče zato šteje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno.

14.Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevati in (verjetno) izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih vložitev tožbe ni bila pravočasna. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla ne predvideti ne odkloniti.

15.V obravnavani zadevi se razlog za zamudo utemeljuje s trditvami, da tožnika nista poznala pravila o fikciji vročitve, saj sta laični stranki in se na pravne zadeve ne spoznata. Prav tako pa bi naj pri izpodbijanem sklepu prišlo do nepravilne vročitve, saj sta ga v poštni nabiralnik prejela 28. 8. 2023 in ne 25. 8. 2023, ko naj bi bila vročitev s fikcijo tudi opravljena.

16.Glede na takšno trditveno podlago po presoji sodišča tožnika nista izkazala opravičljivega vzroka za zamudo pri vložitvi tožbe.

17.V skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje in ne predstavlja okoliščine izven sfere stranke, ki bi lahko bile razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in so kot take vodile do zamude, ki je stranki nista mogli preprečiti, kar pa iz predloga niti ne izhaja. Sodišče pri tem pripominja, da pravna pravila strankam, ki nastopajo brez pomoči pravnih strokovnjakov, lahko predstavljajo izziv, še vedno pa napačno štetje roka za vložitev pravnega sredstva ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Vrnitev v prejšnje stanje je torej dopustna (le), če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

18.V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev. Glede na predstavljene okoliščine ni izkazan opravičen razlog za zamudo pri vložitvi tožbe. Ker morajo biti po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 razlogi za vrnitev v prejšnje stanje verjetno izkazani že ob vložitvi predloga, čemur z obravnavanim predlogom ni bilo zadoščeno, je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako sklepi Vrhovnega sodišča: I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, I Up 57/2021 z dne 22. 4. 2021 in I Up 171/2020 z dne 10. 2. 2021.

2Tako sklep VSRS I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015.

3Tako tudi VSC Sklep I Cp 27/2020 z dne 16. 4. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 24, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.