Jedro

Pogoj, da stranka brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, velja samo za stranke, ne pa tudi za organ, ki izda sklep po uradni dolžnosti. Mladoletni otrok ne sledi staršem v (ne)lojalnosti, kot to razlaga tožena stranka, ampak jim sledi glede državljanskega statusa. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa zaradi napačne uporabe materialnega prava - v konkretnem primeru gre za element nelojalnosti iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž - to pomeni tudi zaradi spremenjene upravne in sodne prakse, pravne razlage ali pravnega naziranja (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah U 133/95-7 z dne 4. 9. 1996 in I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002) ni mogoče obnoviti postopka po določilu 249. člena ZUP. Dopisi, kot je v konkretnem primeru dopis Muzeja narodne osvoboditve A., so namreč lahko podlaga za obnovo postopka samo, če je obnova zahtevana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ne pa na podlagi 249. člena ZUP/86.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 19. 2. 1998 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je na podlagi določila 101. člena Zakona o upravi, 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in 1. odstavka 250. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) po uradni dolžnosti s sklepom z dne 18. 9. 1997 obnovil postopek ugotovitve državljanstva za A. A. (roj. 4. 5. 1932), ki je bil končan z odločbo z dne 14. 5. 1993, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bil A. A. jugoslovanski državljan od 28. 8. 1945 do 21. 1. 1988, ko je umrl. Upravni organ je postopek obnovil zaradi novih najdenih dokazov glede njegove mame B. B. (roj. 1. 7. 1903) - njenega delovanja v uradu za ženske ali Frauenamt (dopis Muzeja narodne osvoboditve A. z dne 14. 7. 1997) in članstva v KB (dopis Arhiva Ministrstva za notranje zadeve B. z dne 26. 8. 1992). Razlog za obnovo je 1. točka 249. člena ZUP/86. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je še rečeno, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 mladoleten, zato je delil usodo svojih staršev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je treba vse družinske člane obravnavati hkrati in po enakem principu. Izločitve prednikov od priznanja državljanstva delijo tudi potomci, pri čemer lojalnost predstavlja konkretna ravnanja posameznikov, ki so pogojena z zavestno odločitvijo, ki temelji na volji; takšno stopnjo zavesti pa je mogoče priznati šele s pridobitvijo poslovne sposobnosti. Določilo 3. odstavka 63. člena Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami in vzpostavlja domnevo nelojalnosti za vse osebe, za katere pride v poštev določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ.

Tožnik je kot edini dedič po A. A. vložil tožbo zaradi odprave prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta. Pravi, da noben od dveh dokazov ne more predstavljati obnovitvenega razloga, ker morebitni novi dokazi v zadevi ugotavljanja državljanstva za mater A. A. ne morejo biti razlog za obnovo postopka za ugotovitev državljanstva za A. A., ker je to samostojen postopek. Poleg tega pa dopis Ministrstva za notranje zadeve ni nov dokaz, saj je bil pridobljen že v postopku pred izdajo odločbe o ugotovitvi državljanstva. Dopis Muzeja narodne osvoboditve pa sploh ni dokaz, gre le za pojasnilo, tolmačenje dejstva, ki je bilo znano že v času odločanja o ugotovitvi državljanstva. Kaj je Frauenamt, bi bilo treba ugotoviti na podlagi pravil o ustanovitvi (odredba šefa civilne uprave dr. Sigfrieda Uiberreitherja z dne 10. 5. 1941). Gre torej za vprašanje uporabe prava, ki pa ne more biti obnovitveni razlog. Sicer pa sam dopis muzeja izrecno navaja, da članstvo v Frauenamtu o narodnosti ne pove ničesar. Dopis muzeja ni bil najden, saj v prvem postopku sploh ni obstajal, dopis ni bil le pridobljen naknadno, ampak je tudi nastal naknadno in sicer na podlagi zahteve prvostopenjskega organa. Prvostopenjski upravni organ je torej sam povzročil situacijo in odločal brez vednosti, kaj je Frauenamt. Tako kot v pritožbi tudi v tožbi uveljavlja kršitev 14. člena Ustave in 14. člena MKVČP. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na ugotovitve iz postopka v zvezi z BB in sicer da je živela dne 28. 8. 1945 v Sloveniji, da je bila izpuščena iz taborišča Teharje, da se je ob zadnjem popisu izrekla za Slovenko, poročena je bila s Slovencem, kar je bilo po takrat veljavnih predpisih razlog za to, da se osebam nemške narodnosti ne odvzamejo državljanske pravice. Poleg tega tožnik pravi, da je bil A. A. slovenske narodnosti in da je treba narodnost ugotoviti, ne pa samo domnevati. Če je treba vse člane družine obravnavati po enakem principu, potem je celotno družino treba obravnavati kot slovensko. Predlaga, da sodišče odpravi obe izpodbijani odločbi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Upravno sodišče je s sodbo z dne 6. 9. 2000 v prvi točki izreka tožbo proti toženi stranki Upravni enoti C. zavrglo, v drugi točki izreka pa je tožbo zoper Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo.

V obrazložitvi druge točke izreka Upravno sodišče ugotavlja, da je dopis Muzeja narodne osvoboditve A. z dne 14. 7. 1997 v povezavi z dopisom Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z dne 26. 8. 1992 dokaz v smislu 2. odstavka 159. člena ZUP/86 in da imajo vsa dokazna sredstva načeloma enako dokazno vrednost. Oba dopisa skupaj je Upravno sodišče štelo kot nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. Upravno sodišče tudi navaja, da mladoleten otrok v domovinstvu, državljanstvu in v narodnostni pripadnosti deli usodo svojih staršev, po smrti očeta pa usodo svoje matere. To pomeni, ker so za mater A. A. podani obnovitveni razlogi, to velja tudi za A. A. Po mnenju sodišča pa bo glede preostalih tožbenih ugovorov tožnik imel možnost, da jih uveljavi, ko bo upravni organ v ponovljenem postopku ponovno določal o ugotovitvi državljanstva, zato tovrstni ugovori v tem upravnem sporu nimajo podlage v zakonu.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom z dne 17. 1. 2003 pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča o zavrženju tožbe proti Upravni enoti C. zavrnilo. Pritožbi zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper Ministrstvo za notranje zadeve RS, pa je Vrhovno sodišče ugodilo, sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Razlog za razveljavitev sodbe je v tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kaj naj bi bilo z dopisom Muzeja narodne osvoboditve v povezavi z dopisom Arhiva Ministrstva za notranje zadeve dokazano oziroma katero dejstvo, pomembno za odločitev, bo dokazano z novim dokazom samim ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi. Poleg tega pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče kljub temu, da je tožnik izrecno uveljavljal, da ne gre za nov dokaz, glede tega vprašanja nima nobenih razlogov in na tožbeni ugovor ne odgovarja. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da za nov dokaz lahko velja le takšen dokaz, ki je obstajal že v času pred izdajo dokončne odločbe, pri čemer je bistven obstoj vsebine, ne pa datum dopisa. V pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2003 tožnik navaja, da naj bi iz odločbe tožene stranke izhajalo, da bi se po novih dokazih ugotavljala lojalnost matere A. A., nov dokaz pa nič ne pove o narodnosti bodisi matere A. A. bodisi A. A. in je zato odločba nezakonita. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano določbo Ministrstva za notranje zadeve in o zadevi samo odloči, saj dajejo podatki za to zanesljivo podlago (61. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS) ter ugodi pritožbi tožnika zoper prvostopenjski sklep in odpravi sklep o obnovi postopka.

Tožba je utemeljena.

Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim dovoli obnovo, če poprej ugotovi, da so za obnovo izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče se je zato moralo v tem upravnem sporu omejiti samo na presojo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo po uradni dolžnosti in v teh mejah presoditi zakonitost izpodbijane odločbe, ki je zavrnila pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove. Zakonski pogoji za izdajo sklepa o obnovi po uradni dolžnosti so za konkretni primer opredeljeni v določilih 1. odstavka 249. člena in 3. odst. 252. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86). V obravnavanem primeru torej ni pravno-relevantno določilo 2. odst. 250. člena ZUP/86, na katerega se sklicuje tožnik. Pogoj, da stranka brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, velja namreč samo za stranke, ne pa tudi za organ, ki izda sklep po uradni dolžnosti. Za takšno razlago določila 2. odst. 250. člena ZUP/86 govori jezikovna razlaga tega določila glede na to, da določilo govori le o predlogu stranke ne pa tudi o uvedbi obnove po uradni dolžnosti. Za to govori tudi sistematična razlaga določb o obnovi v ZUP/86. Tudi iz določila 1. tč. 1. odst. 252 člena ZUP izhaja, da je zakonodajalec drugače uredil pogoje za obnovo, če obnovo predlaga stranka, ali če jo uvede upravni organ po uradni dolžnosti. Za upravni organ ne velja subjektivni rok 1 meseca od dneva, ko bi organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti dokaze, ampak ta rok velja samo za stranke, za obnovo po uradni dolžnosti velja rok 5 let od vročitve odločbe stranki (3. odstavek 252. člena ZUP/86). Omenjeno razlago določila 2. odst. 250. člena ZUP/86 potrjuje tudi ustaljena upravno-sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 20/93-7 z dne 3. 2. 1994; pravnomočni sodbi Upravnega sodišča v zadevah U 207/98-13 z dne 21. 11. 2000 in U 1254/99 z dne 6. 2. 2002). Zakonski pogoj iz določila 3. odst. 252. člena ZUP/86 za izdajo sklepa o dovolitvi obnove po uradni dolžnosti je v konkretnem primeru izpolnjen, ker je upravni organ nesporno uvedel obnovo pred pretekom 5 let od vročitve odločbe stranki. Nesporno je podan tudi zakonski pogoj (1. tč. 1. odst. 249. člena ZUP/86), da gre za obnovo postopka, ki je bil končan z dokončno odločbo v upravnem postopku št. 201-40/92-372 z dne 14. 5. 1993. Kot tretji pogoj v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je moralo sodišče ugotoviti, ali razlog, ki ga za obnovo navaja tožena stranka, ustreza kriterijema iz določila 1. tč. 249. člena ZUP/86. Po tem določilu se postopek obnovi, če sta kumulativno izpolnjena oba kriterija. Prvi kriterij je, da se zve za novo dejstvo oziroma pridobi nov dokaz. Drugi kriterij je, da bi moglo to novo dejstvo oziroma možnost uporabe novega dokaza samo zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Obrazložitev prvostopenjske odločbe vsebuje samo en element prvega kriterija in sicer je iz obrazložitve razvidno, da naj bi bil nov dokaz dopis Muzeja narodne osvoboditve A. z dne 14. 7. 1997, ki pojasnjuje delovanje v uradu za ženske ali Frauenamt, in dopis Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z dne 26. 8. 1992, ki kaže na članstvo B. B. v organizaciji Kulturbund. V zvezi z drugim kriterijem pa je mogoče povezati navedbo prvostopenjskega organa, da je A. A. kot mladoleten delil usodo staršev. Tožena stranka je pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa dopolnila tako, da je iz nje razvidno, da naj bi nova dokaza bila vezana na vprašanje nelojalnosti matere A. A., ki pa je pravno-relevanten pogoj iz določila 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48). Prehodna določba 39. člena Zakona o državljanstvu RS (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 - US, 13/94) namreč pravi, da za državljana Republike Slovenije po tem zakonu velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Iz te določbe in uveljavljene upravnosodne prakse izhaja, da je potrebno v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas pred uveljavitvijo ZDRS uporabiti ZDrž in sicer določbo 35. člena, ki pravi, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ ter retroaktivno določbo 1. člena zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ki citiranemu določilu 35. člena ZDrž dodaja nov (drugi) odstavek. Nov (drugi) odstavek določila 35. člena ZDrž pa pravi, da se za državljane FLRJ iz prvega odstavka 35. člena ZDrž ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tožena stranka torej v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da naj bi bila nova dokaza pravno relevantna v zvezi z dokazovanjem nelojalnosti B. B., A. A. pa naj bi tudi glede nelojalnosti sledil materi na podlagi določila 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker ZDen vzpostavlja domevo nelojalnosti za vse polnoletne in mladoletne osebe. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke po presoji sodišča izhaja, da naj bi nova dokaza dokazovala nelojalnost BB in s tem enega od treh (negativnih) pogojev, ki morajo biti po določilu 35. člena ZDrž kumulativno podani za ugotovitev obstoja slovenskega državljanstva. Tožena stranka sicer ob tem napačno razlaga materialno pravo, ko pravi, da naj bi ugotovitev nelojalnosti B. B. pomenila tudi, da je bil nelojalen njen sin, A. A. Ugotovitev nelojalnosti B. B. bi lahko ob določenih pogojih imela za posledico ugotovitev, da B. B. ni bila slovenska državljanka in ker mladoletni otrok sledi v državljanstvu staršem, tudi A. A. ni imel slovenskega državljanstva. Mladoletni otrok namreč ne sledi staršem v (ne)lojalnosti, kot to razlaga tožena stranka, ampak jim sledi glede državljanskega statusa. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS velja namreč načelo iz ZDrž, da otroci, ki še niso stari 18 let, sledijo svojim staršem v državljanstvu, s tem da ZDrž z razliko od prejšnjih predpisov ne določa več prednosti državljanstva očeta, ampak tistega roditelja, s katerim mladoletni otrok stalno živi v FLRJ (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 569/99 z dne 17. 10. 2001 in I Up 1021/2000 z dne 5. 2. 2003); ker je bil tudi tožnik na dan 28. 8. 1945 mladoleten, je v državljanstvu sledil svojim staršem. Možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti pa ima vsaka oseba ne glede na svoje prednike in starost (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1021/2000 z dne 5. 2. 2003). Vendar pa zgolj ta napačna uporaba prava s strani tožene stranke ni bila razlog za ugoditev tožbi. Sodišče je tožbi ugodilo, ker nista izpolnjena kriterija iz 1. točke 249. člena ZUP/86. Dopis Ministrstva za notranje zadeve RS s preslikanim dokumentom iz fonda Kulturbund je z dne 26. 8. 1992 in ga je Ministrstvo za notranje zadeve RS poslalo prvostopenjskemu organu na njegovo zaprosilo zaradi ugotovitve državljanstva za C. C. in D. D. Iz tega prepisa izhaja, da je bila C. C., roj. 1. 7. 1903 članica St. Heimatbunda. Četudi ni jasno, ali je s C. C. (roj. 1. 7. 1903) po dopisu Ministrstva za notranje zadeve RS mišljena B. B., (roj. 1. 7. 1903), pa je za rešitev upravnega spora bistveno, da omenjeni dopis ne more biti novo dejstvo oziroma nov dokaz, ker je prvostopenjski organ izdal odločbo o ugotovitvi državljanstva približno 9 mesecev po izdaji dopisa Ministrstva za notranje zadeve. Dopis Muzeja narodne osvoboditve A. z dne 14. 7. 1997 pa tudi ne more biti nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP. Gre namreč za ekspertno mnenje o vlogi urada za ženske (Frauenamt) v povezavi z Štejersko domovinsko zvezo in nacističnimi dejavnostmi po letu 1941. V spisu ni nikakršnih podatkov o tem, da upravni organ iz objektivnih razlogov ni mogel tovrstnega dokaza pridobiti že v postopku ugotavljanja državljanstva, kar pa pomeni, da je upravni organ napačno uporabil pravo v delu, ki se nanaša na ugotavljanje lojalnosti iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa zaradi napačne uporabe materialnega prava - v konkretnem primeru gre za element nelojalnosti iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž - to pomeni tudi zaradi spremenjene upravne in sodne prakse, pravne razlage ali pravnega naziranja (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah U 133/95-7 z dne 4. 9. 1996 in I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002) ni mogoče obnoviti postopka po določilu 249. člena ZUP. Dopisi, kot je v konkretnem primeru dopis Muzeja narodne osvoboditve A., so namreč lahko podlaga za obnovo postopka samo, če je obnova zahtevana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98, sklep US - Uradni list RS, št. 67/98, in odločba US - Uradni list RS, št. 76/98), ne pa na podlagi 249. člena ZUP/86. Ravno s sprejemom ZDen-B je zakonodajalec omogočil uvedbo obnove postopka v zvezi z denacionalizacijo, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Takšno interpetacijo je potrdila tudi upravno-sodna praksa (pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 432/2000-9 z dne 5. 9. 2001 in še ne pravnomočni sodbi v zadevah U 1734/99-10 z dne 21. 11. 2001 in U 9/2000-12 z dne 10. 10. 2001). Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.