Jedro

Denacionalizacija v obliki nadomestne nepremičnine kot oblika nadomestnega premoženja ni subsidiarna obvezna oblika denacionalizacije, temveč jo lahko pristojni organ določi le v primeru, da se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta oziroma je lahko v določenih primerih (tako kot v obravnavanem primeru grajenega javnega dobra) celo izključena. Tudi odškodnina v višini tržne vrednosti ni dopustna oblika denacionalizacije. Denacionalizacija je sicer proces, ki ima namen poprave krivic, storjenih s podržavljenjem premoženja, vendar v skladu z narodno-gospodarskimi zmožnostmi in po postopku in na način ter v obliki, ki jih določajo zakon in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. ZDen namreč ne temelji na institutih civilnega prava, zato v postopku denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Tako se tudi oblike, višina, način in izračun odškodnine v denarju ali v vrednostnih papirjih v postopkih denacionalizacije ugotavljajo in določajo po točno določenih pravilih, določenih v ZDen in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktih ter v skladu z uveljavljeno sodno prakso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 10. 2004, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 13.9.2004. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 15 in 16 k.o..., ker denacionalizacija ni bila mogoča v oblikah (vrnitev v naravi, odškodnina v višini tržne vrednosti, v obliki nadomestnega zemljišča), na katerih je tožnik vztrajal v celotnem postopku, in kljub opozorilom ni želel modificirati denacionalizacijskega zahtevka v odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe kot edine možne oblike denacionalizacije v tem primeru.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bila v obravnavani zadevi denacionalizacijska zahteva za vrnitev nepremičnine, ki jo nesporno zaradi ovir ni mogoče vrniti v naravi, pravilno zavrnjena zaradi vztrajanja tožnika pri obliki vrnitve podržavljenega premoženja, ki po mnenju prvostopnega organa in tožene stranke ni možna. Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Dodaja, da tožeča stranka tudi v tožbi vztraja pri zahtevi za nadomestno zemljišče in da je pravilna navedba, da je v smislu tretjega odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl, 11/01 - odl. US in 54-1/02 - odl. US) zahtevek za vrnitev nadomestne nepremičnine odškodninski zahtevek, ki ga denacionalizacijski upravičenec naslovi proti zavezancu, v premoženju katerega so nepremičnine, ki se po ZDen vrnejo (1. odstavek 51. člena ZDen).

Tožnik tudi ni mogel vztrajati pri odškodnini v višini tržne vrednosti podržavljenih zemljišč, saj ZDen v prvem odstavku 42. člena določa, da gre v primeru podržavljenih stavbnih zemljišč, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, upravičencu na njegovo zahtevo odškodnina v obveznicah, izdanih v ta namen. Odškodnina v navedenih obveznicah pa se odmeri v višini, kot to določa 44. člen ZDen, na podlagi podzakonskih predpisov, torej v skladu s predpisanimi metodologijami. Le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski akti, se lahko določi vrednost podržavljenega premoženja. Tožnik je bil dolžan svoj zahtevek po opozorilu organa preoblikovati v obliko odškodnine, ki jo ZDen določa, organ pa ob vztrajanju tožnika pri postavljeni obliki, glede na Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86) o vezanosti organa na zahtevo stranke, mimo postavljenega zahtevka ni mogel odločiti, zato ga je pravilno zavrnil. Tožnik v pritožbi izrecno ne uveljavlja nobenega pritožbenega predloga in le navaja, da ne bo sprejel nobene miloščine, temveč ponovno zahteva, da se mu zemljišče vrne v naravi. Po njegovem prepričanju je to mogoče prav na istem prostoru, kot je bilo prej. Še enkrat si je ogledal mapno kopijo in situacijo na terenu. Šola s tem ne bi nič izgubila, ker na tem delu ni nobene poti, igrišča ali kaj podobnega. Če se še vedno ne misli ugoditi njegovi zahtevi, se ta lahko tudi zavrne, da se bo lahko pritožil na višjo instanco.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena.

S 1.1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita iz razlogov, ki so dovolj natančno podani in obrazloženi tudi že v odločbi tožene stranke. Tožnik sicer izrecno ne navaja nobenih pritožbenih razlogov, smiselno pa uveljavlja s tem, da trdi, da so podane možnosti za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi tudi pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta (prvi odstavek 73. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 ) ni dopustni pritožbeni razlog. Smiselno enako določbo je vseboval že ZUS v petem odstavku 72. člena ZUS.

Ne glede na navedeno pa tudi pritožbeno sodišče po pregledu celotnega spisa in v njem vsebovane dokumentacije meni, da so podane ovire iz 19. in 32. člena ZDen za vrnitev v naravi oziroma da niso izpolnjeni pogoji niti za delno vrnitev podržavljenih zemljišč v last in posest. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja, da je podlaga za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine v primeru stavbnih zemljišč v tretjem odstavku 42. člena ZDen, po katerem se lahko upravičenec in zavezanec v primeru, da predvidene oblike denacionalizacije iz prvega odstavka tega člena niso podane, sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. To torej pomeni, ne glede na drugi odstavek 2. člena ZDen, da denacionalizacija v obliki nadomestne nepremičnine kot oblika nadomestnega premoženja, ni subsidiarna obvezna oblika denacionalizacije, temveč jo lahko pristojni organ določi le v primeru, da se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta oziroma je lahko v določenih primerih (tako kot v obravnavanem primeru grajenega javnega dobra) celo izključena.

Tudi odškodnina v višini tržne vrednosti ni dopustna oblika denacionalizacije. Denacionalizacija je sicer proces, ki ima namen poprave krivic, storjenih s podržavljenjem premoženja, vendar v skladu z narodno-gospodarskimi zmožnostmi in po postopku in na način ter v obliki, ki jih določajo zakon in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. ZDen namreč ne temelji na institutih civilnega prava, zato v postopku denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Tako se tudi oblike, višina, način in izračun odškodnine v denarju ali v vrednostnih papirjih v postopkih denacionalizacije ugotavljajo in določajo po točno določenih pravilih, določenih v ZDen in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktih, ter v skladu z uveljavljeno sodno prakso.

Denacionalizacija se ne uresničuje po uradni dolžnosti, temveč se je postopek začel na zahtevo upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov in je bilo od njihove volje odvisno, ali so sprožili postopek za denacionalizacijo ali ne. V primeru vložene zahteve za denacionalizacijo pa mora upravičenec tudi točno navesti premoženje, katerega se zahteva, in obliko njegove denacionalizacije (61 in 62. člen ZDen) ter v primeru, da zahtevana oblika denacionalizacije ni mogoča, predlagati oziroma se strinjati z dopustno in možno obliko denacionalizacije.

V konkretnem postopku, ki je bil tudi ponovljen izključno v smeri, da bi se preverile možnosti za vsaj delno denacionalizacijo v naravi, ki jo upravičenec želi, in v zavarovanje njegovih pravic, je upravičenec vseskozi izrecno vztrajal pri oblikah denacionalizacije, za katere je bilo ugotovljeno, da bodisi dejansko niso mogoče, ali pa so pravno nedopustne. Kljub stalnim opozorilom, da bo v primeru, da ne bo prekvalificiral svojih zahtevkov oziroma pristal na edino možno obliko denacionalizacije v tem primeru, to je v odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, izgubil vsakršno pravico do denacionalizacije, je izrecno izjavil, da se zaveda posledic svojega ravnanja in da tovrstno odškodnino izrecno zavrača. Glede na to, da ni bila mogoča denacionalizacija podržavljenih zemljišč v naravi niti v obliki nadomestnih zemljišč, in dejstvo, da zaradi predlagalne narave denacionalizacijskih postopkov in vezanosti upravnih organov na zahtevek stranke (126. člen ZUP 1986 v povezavi z drugim odstavkom 6. člena ZDen)), ni mogoče prisilno določiti edine možne oblike in višine odškodnine v postopku denacionalizacije, ki je upravičenec izrecno ne sprejema, je bilo pravilno in zakonito odločeno, da se zahteva za denacionalizacijo v predmetni zadevi zavrne v celoti.

Glede na navedeno in ker niso utemeljene pritožbene navedbe ter niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.