Jedro

V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.635,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.862,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se vsi trije računi, ki so bili poravnani s strani tožeče stranke, ne nanašajo na tožečo stranko, temveč na storitve, ki so bile opravljene za družbo M. d.d. To je razvidno iz dokumentacije, ki je bila predložena v sodni spis. Poleg tega dveh računov ni izdala tožena stranka, temveč jih je izdala družba A., družba za revizijo in svetovanje d.o.o. Ta dva računa sta bila tako že v osnovi neupravičeno pobotana s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova pogodbe o odstopu terjatev. V tej zvezi sploh niso bili podani zakonski pogoji za pobot. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožene stranke, da naj bi bile storitve, ki so bile dejansko opravljene za družbo M. d.d,. potrebne tudi za pripravo popolnega predloga prisilne poravnave nad tožečo stranko. Iz Poročila o vrednosti podjetja A. d.d. in Načrta finančnega prestrukturiranja družbe A. d.d. z dne 7.12.2012 izhaja, da dokumenti niso bili pripravljeni ali uporabljeni v zvezi s postopkom prisilne poravnave tožeče stranke. Ravno tako iz Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij na dan 30.9.2012 izhaja, da niso bili uporabljeni dokumenti, ki so se nanašali na družbo M. d.d. in na S. p. d.o.o.. Tudi v okviru postavke dolgoročne finančne naložbe, kamor se v skladu z računovodskimi standardi uvrščajo lastniški deleži v hčerinskih družbah, je razvidno, da se je naložba v hčerinsko družbo A. d.d. oslabila na vrednost nič in da glede na oslabitve te naložbe ocenitev deležev v M. d.d. in S.p. d.o.o. ni imelo nobene vloge pri pripravi popolnega predloga za prisilno poravnavo tožeče stranke. Glede na močno drobitev lastninskih deležev v lastniški verigi holdinga tožeče stranke je težko govoriti o takšni lastniški in upravljalski povezanosti v skupini, da bi lahko govorili o potrebi po sanaciji celotnega sistema. Samo dejstvo, da je bila tožeča stranka porok za kredite M. d.d., pa je bilo upoštevano že pri pripravi poročila o vrednosti podjetja tožeče stranke. Te storitve niso predmet izpodbijanja. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi prič F. Z. in D.K., ki sta povsem na splošno pojasnili, da brez storitev, ki naj bi bile predmet izpodbijanih računov, popolnega predloga za prisilno poravnavo tožeče stranke ne bi mogli pripraviti. V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da se pri prefakturiranih podizvajalskih storitvah, ki se nanašajo na družbo A. in Z..o.o. gre za storitve, ki so bile opravljene celo po uvedbi postopka prisilne poravnave tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 1. točke 273. člena v zvezi s prvim odstavkom 151. člena ZFPPIPP. Določba 273. člena ZFPPIPP predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 271. člena ZFPPIPP. Dokumenti, ki so predmet izpodbijanih računov, so bili uporabljeni v postopku prisilne poravnave zoper družbo M. d.d. Kljub temu pa je stroške za pripravo teh dokumentov poravnala tožeča stranka.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno: 1. če je posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, ali 2. če oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih1, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje, upoštevaje ob tem, da družba A d.o.o. v konkretni pravdi sploh ni bila tožena stranka. Že iz teh razlogov bi bilo potrebno zavrniti tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov opustitve zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

7. Prav tako bi bilo potrebno zavrniti tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov pobotov med obveznostjo tožeče stranka po navedenih računih v skupnem znesku 82.002,00 EUR s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova plačila za odplačno cesijo terjatve do dolžnika R. leasing d.o.o. po Pogodbi o odstopu terjatve z dne 28.9.2012. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da terjatev po spornih računih ni prenehala zaradi omenjenega pobotanja (do tega pobotanja sploh ni prišlo), temveč je bila poravnava terjatve po omenjenih računih (vnaprej) izvedena na podlagi samega prenosa (cesije) terjatve, ki jo je imela tožeča stranka do družbe R.leasing d.o.o. v višini 272.848,00 EUR. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru tožbeni zahtevek na izpodbijanje lahko utemeljen kvečjemu v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov omenjene cesije v višini 82.002,00 EUR (iz naslova prejema plačil družbe R. leasing d.o.o. so bili toženi stranki poravnati trije sporni računi).

8. Vendar je bilo potrebno tudi v tem delu (podrejeni) tožbeni zahtevek zavrniti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da objektivni pogoj izpodbojnosti (prva alineja po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) ni izpolnjen. Pravdni stranki sta se namreč pogodbeno dogovorili (Pogodba z dne 28.9.2012 z dodatkom), da bo tožena stranka (sama oziroma po podizvajalcih) za tožečo stranko pripravila popoln načrt sanacije naročnika in njegovih povezanih oseb (priprava kompletnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave - 141. člen ZFPPIPP) za dogovorjeno fiksno ceno 130.000,00 EUR + DDV. Po tej veljavni pogodbi je tožena stranka svojo pogodbeno delo v celoti opravila (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je utemeljeno zavrnilo ugovor tožeče stranke, da oprava storitev ni bila izkazana), pri čemer terjatve po omenjenih računih sploh ne presegajo pogodbeno dogovorjene cene. Že zaradi tega ni bilo mogoče slediti očitku tožeče stranke, da je storitev presegla običajno vrednost opravljenih storitev, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka s predložitvijo listinskega gradiva v sodni spis tudi dokazala, da so bile vse storitve po omenjenih računih tudi opravljene. To dejstvo so nedvoumno potrdile tudi vse zaslišane priče, posebej tudi strokovnjaki, ki so omenjeno revizijo oziroma cenitve neposredno izvajali. V skladu s pogodbo je torej tožena stranka svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila, za kar ji je tožeča stranka v skladu s pogodbo poravnala dolg, ki ne presega pogodbeno dogovorjene cene (na način, kot je bilo spredaj opisano). Do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP torej ni prišlo, upoštevaje ob tem, da tudi niso podani pogoji domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

9. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka poravnala ( s cesijo terjatve do R. leasing d.o.o.) tuj dolg, to je dolg, ki se je nanašal na pripravo dokumentacije (revizija in cenitve) zgolj za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave na družbo M. d.o.o. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka kot holdinška družba (družba mati) imetnica 50,01 % lastniškega deleža v družbi hčerki A. d.d. (družba hčerka), ta pa je imela 74,29 % lastniški delež v družbi M. d.d. (družba vnukinja), ki je imela poglavitno naložbo v družbi S. d.o.o., in sicer poslovni delež v višini 24,25 % osnovnega kapitala. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka tudi porok za kredite družbe M. d.d. (zlasti kredit v višini okrog 7 MIO EUR, ki je bil najet pri U. B. in katerega je na upniški strani prevzel večinski družbenik v družbi S.p. d.o.o. D. Icl, ki je zahteval takojšnje vračilo kredita - izpoved priče F. Z. in prokuristke tožene stranke D.K.), delnice M. d.d. pa so bile zastavljene v korist družbe A. d.d., upoštevaje ob tem tudi upravljalsko in poslovno povezanost omenjenih družb znotraj holdinga.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo (izpoved priče J.L.), da je insolventnost M. d.d. (ki je nastopila zaradi zahteve podjetja D. Icl po takojšnjem vračilu omenjenega kredita) vodila tudi v insolventnost tožeče stranke, ker je bila porok za plačilo tega kredita. Potreben je bil torej pristop k sanaciji celotnega sistema omenjenega holdinga. Omenjeni delež v S. p. d.o.o. je bil za sanacijo sistema ključnega pomena, upoštevaje ob tem, da je omenjeni delež zgolj po projekcijah dosegal vrednost okrog 63 MIO EUR, vendar pa je bila nujno potrebna slabitev iz previdnosti (upoštevaje ob tem tudi problem izstopa M. d.d. iz S.p. d.o.o.). Tudi iz izpovedbe dr. F.Z., finančnega strokovnjaka, ki je sodeloval pri pripravi načrta finančnega prestrukturiranja, jasno in nedvoumno izhaja, da strokovno popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko - brez upoštevanja vrednotenja podjetja M. d.d. - ni bilo mogoče sestaviti, upoštevaje ob tem, da morajo biti pri pripravi predloga za prisilno poravnavo ocenjene vse kategorije premoženja dolžnika, posebej tudi tiste, ki so bile predmet zastave ali ločitvenih pravic. Tudi priča L. je potrdila, da je bilo treba vrednost naložbe (poslovni delež v S.p. d.o.o.) v M. d.d. v zvezi s pripravo načrta finančne reorganizacije tožeče stranke vsekakor opraviti.

11. V okviru priprave načrta finančnega prestrukturiranja družbe (145. in 146. člen ZFPPIPP) mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja oceniti, ali obstaja verjetnost, ki presega 50 %, da bo izvedba načrta omogočila tako finančno prestrukturiranje, da bo dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Zaradi tega mora biti precizno in natančno preverjena tudi vsaka kategorija na aktivni strani bilance poslovnega subjekta (v konkretnem primeru tožeče stranke), torej tudi vse dolgoročne finančne naložbe (v konkretnem primeru naložba v družbo hčere A. d.d.). Glede na to, da mora načrt finančnega prestrukturiranja vsebovati opis vseh dejstev in okoliščin, ki vplivajo na dolžnikovo insolventnost (1. točka prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP), je bilo treba v okviru priprave konkretnega načrta, ki se je nanašal na tožečo stranko, preverjati (ocenjevati) tudi vse nadaljnje finančne naložbe naprej v M. d.d. in nato v S.p. d.o.o., upoštevaje ob tem, da se finančno stanje tožeče stranke (holdinške družbe matere) v največji možni meri razkrije. V tej zvezi pa so se v okviru priprave oziroma sestave načrta finančnega prestrukturiranja tožeče stranke oziroma preverbe tega načrta s strani pooblaščenih ocenjevalcev in revizorjev seveda ocenjevali tudi revidirani računovodski izkazi tožeče stranke ter vrednost premoženja (tudi nepremičnin v neposredni ali posredni lasti). Tako je bilo ocenjeno (izpoved D.K.), da znaša vrednost dolgoročne finančne naložbe v A.. d.d. nič, in sicer iz razloga, ker je bilo na kapitalu oziroma nepremičninah teh družbe veliko število ločitvenih upnikov, poleg tega pa je predstavljal problem tudi vrednotenje naložbe v S d.o.o. (iz razloga izstopa M.d.d. iz te družbe in v tej zvezi vprašljivega izplena iz naslova tega odstopa). Nenazadnje je sodišče prve stopnje na tem mestu tudi ugotovilo (izpoved priče M. in priče Z.), da so bile vse delnice M. d.d. zastavljene za kredit družbe A. d.d., katerega porok je bila tudi tožeča stranka. Prav tako pa je bila tožeča stranka porok tudi za vrnitev 7 MIO kredita družbe M. d.d., pri čemer je bil za ta kredit zastavljen tudi poslovni delež M. d.d. v S. p. d.o.o. Vse te okoliščine in dejstva so bile v okviru priprave načrta finančnega prestrukturiranja tožeče stranke s strani revizorja, pooblaščenega ocenjevalca vrednosti premoženja oziroma pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja tudi predmet strokovne ocene, saj sicer zakonitega in strokovno popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko ni bilo mogoče vložiti (priča dr. F.Z., ki je kot finančni strokovnjak sodeloval pri pripravi tega načrta). Vse cenitve oziroma revizije, ki so se nanašala na M. d.d. v okviru priprave načrta finančnega prestrukturiranja nad to družbo, so bile nujno potrebne tudi v okviru priprave načrta finančnega prestrukturiranja nad tožečo stranko.

12. Dolgoročna finančna naložba tožeče stranke v hčerinsko družbo A. d.d. je po naravi stvari neposredno povezana s finančno naložbo v družbo vnukinjo M. d.d. in finančno naložbo družbe vnukinje v poslovni delež v družbi S. p.d.o.o. Četudi ne bi bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave na družbo M. d.d., bi bilo v okviru priprave načrta finančnega prestrukturiranja nad tožečo stranko (v okviru vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave) potrebno ovrednotiti tudi to dolgoročno finančno naložbo, kar je bilo vsekakor tudi narejeno, pri čemer je bila ta naložba oslabljena na vrednost nič. To pa še zdaleč ne pomeni (na kar napačno opozarja obravnavana pritožba), da ta naložba ni imela nobene vloge pri pripravi popolnega predloga za prisilno poravnavo nad tožečo stranko. V tem kontekstu (glede na to, da je bila naložba oslabljena na vrednost nič) gre tudi razumeti navedbe iz Poročila o vrednosti podjetja A. d.d. in Načrta finančnega prestrukturiranja A. d.d. z dne 17.12.2012 in Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij na dan 30.9.2012) da se omenjene posredne naložbe sploh niso obravnavale oziroma niso bile uporabljene v zvezi s postopkom prisilne poravnave nad tožečo stranko. Zato je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno sledilo izpovedbama prič D.K.in F.Z. 13. Nikakor tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je šlo pri skupini A. za močno drobitev lastniških deležev in da zato sploh ni mogoče govoriti, da je šlo za sanacijo celotnega sistema. Ravno nasprotno: pri tožeči stranki in družbi M. d.d. je šlo za zelo močno povezani družbi: tako na kapitalskem (A. d.d. je imela 50,01 % v družbi A. d.d. neposredno in 3 %-ni delež posredno preko družbe A. d.o.o., ki je bila v njeni 100 % lasti; družbi A.C. d.d. pa je imela kar 74,29 % delež v družbi M. d.d., 0,62 % delež pa je imela A. d.o.o. - priloga B48), kot na upravljalskem področju (člana uprave tožeče stranke L. in K.sta bila v nadzornem svetu M. d.d.), pa tudi na poslovnem področju (že omenjene poroštvene zaveze tožeče stranke), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kar pa zadeva pritožbeni očitek, da so bile nekatere storitve (angažiranje po pogodbi o medsebojnem sodelovanju med A. d.o.o. in Z-F.d.o.o.) opravljene celo po uvedbi postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da se je insolvenčni postopek nad tožečo stranko začel 29.11.2012, dotlej pa je imel predlagatelj možnost in dolžnost vložiti popoln predlog (147. člen ZFPPIPP).

14. Res je sicer, da so bili dokumenti, ki so predmet izpodbijanih računov, uporabljeni v postopku prisilne poravnave zoper družbo M. d.d. in da je stroške za pripravo teh dokumentov poravnala tožeča stranka, vendar je bila, kot je bilo že spredaj obrazloženo, vsa ta dokumentacija po svoji vsebini (glede na ocenjeno vrednost navedene dolgoročne finančne naložbe v družbo hčer A. d.d., ki je vsebovala tudi naložbo v družbo M. d.d. in naložbo te družbe v družbo S.p. d.o.o) obenem tudi nujno potrebna podlaga za pripravo strokovno popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je tožeča stranka neupravičeno poravnala stroške, povezane s sprožitvijo postopka prisilne poravnave nad družbo M. d.d. Iz tega tudi sledi, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določilo 1. točke 273. člena ZFPPIPP.

15. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

16. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.635,78 EUR (za sestavo pritožbe v višini 1.340,80 EUR in 22 % DDV).

1 Po računu št. 2012/149 z dne 6.12.2012 in po računu št. 2012/136 z dne 6.11.2012, ki ju ni izdala tožena stranka, temveč ju je izdala družba A.C.; in po računu št. 143/2012 z dne 24.12.12, ki ga je izdala tožena stranka.