Jedro

Ker je bila tožnica nedobroverna posestnica, objektivni kriterij koristnosti (ki se kaže v povečanju vrednosti) ne zadošča, ampak morajo biti stroški za lastnika osebno koristni. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri menjavi talne obloga zgolj za strošek, ki je nastal zaradi olepšanja stvari oziroma lastnega zadovoljstva tožnice, ki pa ga toženec, saj je bila tožnica nedobroverna posestnica, ni dolžan vračati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Kupna pogodba, ki sta jo za nepremičnino toženca sklenili pravdni stranki dne 16. 11. 2010, je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1116/2011 z dne 23. 10. 2012 razveljavljena. V tem postopku je tožnica od toženca (med drugim) zahtevala povračilo vlaganj, ki jih je v izvršila v času, ko je imela nepremičnino v posesti. Zahtevala je, da ji toženec plača 2.706,17 EUR ter zakonske zamudne obresti od 10. 10. 2013 dalje.

Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne 2.120,13 EUR stroškov postopka s pripadki. Presodilo je, da je bila tožnica nedobroverna posestnica nepremičnine. Stroški, ki so ji nastali s položitvijo talne in stenske keramike, izdelavo velba (oboka) v predelni steni in nakupom novega kuhinjskega pohištva, niso bili ne potrebni ne za toženca koristni, kuhinjsko pohištvo pa bi lahko tudi odnesla, ko se je izselila. Do povračila stroškov zato ni upravičena.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

V zvezi s potrebnostjo stroškov opozarja na svoje navedbe in svojo izpovedbo. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Ocenilo je le, da gre za stroške zaradi lastnega zadovoljstva tožnice oziroma olepšanja, a tega ne pojasni. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. V zvezi z nakupom kuhinje je sodišče nekritično sledilo tožencu in zaključilo, da jo je tožnica kupila le zaradi lastnega zadovoljstva. Ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožencu in ne tožnici. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev, da bi kuhinjo lahko odpeljala, je protispisna (15. točka druga odstavka 339. člena ZPP), saj tega tožnica zaradi začasne odredbe ni smela storiti. Na to, da bi morala predlagati izvedenca, bi jo moralo sodišče opozoriti v okviru 285. člena ZPP.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice o tem, kakšna dela so bila v toženčevi hiši potrebna pred njeno vselitvijo. Tako ni spregledalo niti navedb o potrebnem čiščenju in odtekanju vode, saj je pojasnilo, da soglaša, da bi bilo čiščenje in popravilo radiatorja res mogoče opredeliti kot potreben strošek, vendar njegovega povračila tožnica s tožbo ne zahteva. V sodbi je zavzelo tudi stališče o potrebnosti ostalih stroškov in ob tem navedlo dovolj razlogov za pritožbeni preizkus (glej razloge v prvem delu točke 11 sodbe1 ). Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, zakaj je verjelo tožencu, da je bila stara kuhinja še uporabna, a to pritožbenega preizkusa ne omogoča. Iz razlogov je mogoče razbrati, da je tožencu sledilo zato, ker je staro kuhinjo ponovno uporabil (nova je bila ob vlomu odtujena). Sodba v delih, ki jih pritožba izpostavlja, zato ni obremenjena ne s kršitvijo po 8. točki ne s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je nadalje očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnica tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s trditvijo, da iznos kuhinje ni bil mogoč zaradi izdane začasne odredbe. Trdi torej, da je bilo dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovljeno.

7. Zaključek, da je bila tožnica v času med 16. 11. 2010 in 28. 5. 2011, ko je v tožnikovo nepremičnino vlagala, nedobroverna posestnica, s pritožbo ni izpodbijan, z njim pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Utemeljuje ga ugotovitev o (goljufivem) načinu pridobitve nepremičnine, ki je imel za posledico obsodbo tožnice v kazenskem postopku.

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima nedobroverni posestnik na podlagi 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pravico le do povračila potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri njem, do koristnih pa, če so koristni za lastnika. Do povračila stroška, ki ga je imel zaradi svojega zadovoljstva ali olepšanja stvari nima pravice, lahko pa stvar odnese, če se da brez poškodbe ločiti od glavne stvari. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da stroški, katerih povračilo tožnica zahteva, niso ne potrebni ne koristni za toženca, posledično pa tožnica do njihovega povračila ni upravičena.

9. Drži, da je tožnica izpovedala, da je bil topli pod zažgan od cigaretnih ogorkov, vendar pa to dejstvo na presojo, ali je bil strošek za njegovo menjavo (položene so bile keramične ploščice) potreben ali koristen, ne vpliva. Pri presoji je treba upoštevati, da gre pri potrebnih stroških za strošek, ki je nujen, saj sicer stvari ni mogoče uporabljati za njen namen in bi ga zato imel tudi lastnik, pri koristnih pa za stroške, ki sicer niso bistveni za sam obstoj oziroma uporabo stvari, gledano s stališča toženca pa povečujejo uporabnost oziroma so zanj osebno koristni. Tudi če drži, da so bila tla (topli pod) v slabem stanju zaradi ožganin, ki so nastale zaradi cigaretnih ogorkov, to še ne pomeni, da njegova nadaljnja uporaba ni bila mogoča. O tem, da bi ta strošek nujno nastal tudi tožencu, zato ni mogoče govoriti. Tudi tega, da bi bila keramična obloga tal v kuhinji in hodniku za toženca (osebno) koristna, na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti. Uporaba prostorov je bila že pred menjavo talne obloge mogoča in zaradi nove talne obloge uporabnost ni nič večja (lažja, udobnejša..), slabo stanje tal pa toženca, kot izhaja iz njegove izpovedbe, tudi ni motilo. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da tudi morebitna večja vrednost nepremičnine, ki bi bila posledica menjave talne obloge, ob povedanem ne bi vplivala na odločitev. Ker je bila tožnica nedobroverna posestnica, objektivni kriterij koristnosti (ki se kaže v povečanju vrednosti) ne zadošča, ampak morajo biti stroški za lastnika osebno koristni2 . Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri menjavi talne obloga zgolj za strošek, ki je nastal zaradi olepšanja stvari oziroma lastnega zadovoljstva tožnice, ki pa ga toženec, saj je bila tožnica nedobroverna posestnica, ni dolžan vračati.

10. Pri kuhinjskem pohištvu ne gre za vlaganje v smislu 96. člena SPZ oziroma vgradnjo stvari na način, da ta postane njen sestavni del. Zato ni relevantno, ali je bila njegova menjava potrebna ali ne. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, bi tožnica kupljeno pohištvo ob izselitvi lahko odpeljala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da ji tega začasna odredba, ki je bila izdana 24. 5. 2011 (priloga 13), ni prepovedovala. Sodišče ji je poleg gradbenih posegov in bivanja ter vnosa njenih stvari prepovedalo le iznos stvari, ki so last tožnika. Svoje stvari (kamor je nedvomno sodilo tudi novo kuhinjsko pohištvo) bi zato lahko odpeljala. Podlage, da bi od toženca terjala povračilo kupnine za nakup kuhinjskega pohištva, zato ni.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Pojasnjeno je, da so potrebni stroški le tisti, ki bi jih imel tudi toženec, če bi imel nepremičnino v tem času v posesti, kar vtoževani stroški niso (sodišče bi kot potreben strošek štelo le strošek čiščenja in strošek za popravilo radiatorja, ki pa nista predmet zahtevka). Ostali stroški so bodisi stroški zaradi lastnega zadovoljstva bodisi ni izkazano, da so za toženca koristni. 2 Kot neutemeljen se ob tem izkaže tudi očitek, da sodišče prve stopnje tožnice v okviru materialnoprocesnega vodstva ni opozorilo na potrebo po predlaganju izvedenca, saj ta kršitev (tudi, če bi bila storjena) na odločitev ne bi vplivala.