Jedro

Zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah začne teči že od trenutka, ko je oškodovanec mogel izvedeti za vrsto in obseg škode. Šteje se, da je škoda znana, ko je končano zdravljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6,350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1995 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 127.755,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Takšno odločitev je sprejelo, ko je ugotovilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke za škodo, ki mu je nastala na vaji streljanja med služenjem vojaškega roka dne 20.4.1990 v Kragujevcu, zastarana tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu.

Proti zavrnilni sodbi se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje končano že v letu 1990 in da je tedaj začel teči zastaralni rok. To se je lahko zgodilo šele potem, ko je zdravnik ugotovil in mu sporočil za koliko je zmanjšan njegov sluh. To pa je bilo po prejemu potrdila Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 31.1.1995 in specialistične ambulante Z.K z dne 8.10.1996, iz katerega nedvoumno izhaja, da je stanje nepopravljivo, oziroma da je poškodba sluha trajna. Šele ta dva izvida sta taka, da lahko tožeča stranka nedvoumno ugotovi, da je ozdravljenje nemogoče in da je njena poškodba trajna. To pa je hkrati tudi datum, ko je pričel teči zastaralni rok. Očitki sodišča o njegovi pasivnosti so neutemeljeni, saj je vse od leta 1990 pa do leta 1995 redno obiskoval zdravnike, pa mu niso jasno povedali, da je poškodba sluha trajna. Iz v odpustni listi Medicinskega centra v Beogradu dne 10.9.1990 zabeležene ugotovitve, da je avdiogram stabiliziran in da medikamenti niso več potrebni, kot laik ni mogel razbrati, da mu je nastala trajna okvara sluha, kakor tudi ne iz potrdila Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 26.9.1990, saj je iz teh dokumentov razvidno le, da se mora javiti zaradi kontrole sluha ponovno pri zdravniku. Zato je utemeljeno verjel, da se še vedno zdravi in da bodo njegove težave sanirane.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugotovi, da njen tožbeni zahtevek ni zastaral, glede povrnitve škode pa zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer pa zaznamuje tudi stroške za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odst. 354. čl. ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotavlja pa tudi, da ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo,da je tožnikov odškodninski zahtevek zastaran, potem ko je tak ugovor podala tožena stranka. Po 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Po 361. čl. ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Ni spora o tem, kdaj je oškodovanec zvedel za tistega, ki je škodo povzročil oziroma za tistega, ki zanjo odgovarja. Sporno pa je, kdaj je zvedel za škodo.

Da je bila tožniku vsa nastala škoda znana že v septembru 1990, ko je bil zadnjič na pregledu v ORL kabinetu Vojaško medicinske akademije v Beogradu, kar je ugotovil izvedenec in kar je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne dvomi. To velja tako za škodo iz naslova telesnih bolečin, ki so prenehale najkasneje, ko je bilo zdravljenje končano, prav tako pa tudi za odškodnino iz naslova sekundarnega strahu za negotov izid zdravljenja. Pravilno je tudi stališče, da je škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znana tedaj, ko je zdravljenje končano in ko se oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizira do te mere, da se ve, v kakšnem obsegu bodo okrnjene oškodovančeve življenjske aktivnosti. Ob ugotovitvi Vojaško medicinske akademije v Beogradu z dne 10.9.1990, da je bil tedaj tožnikov avdiogram že stabiliziran in da zdravila niso bila več potrebna tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je bila tedaj poznana tožniku škoda, ki mu je nastala v zvezi s streljanjem, z ozirom na njegovo izobrazbo. Pri tem ne more šteti kot utemeljeno sklicevanje, da mu je bilo šele v letu 1995 sporočeno, za koliko je zmanjšan njegov sluh in da je poškodba trajna. Takšno pojasnilo bi bil nedvomno lahko dobil, če bi se o tem zanimal. Ne glede na to pa je tožnik, zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 13.10.1997 (list.št. 20 spisa) izpovedal, da je bil po pregledu v Kragujevcu, kjer niso ničesar ugotovili, odpeljan z rešilcem v Vojaško bolnico Beograd, kjer so na ADG ugotovili trajno poškodbo sluha. Očitno je torej, da je tožnik za nastalo škodo izvedel že tedaj, najkasneje pa ob zaključku zdravljenja v Beogradu 10.9.1990, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Vsa nadaljnja obiskovanja zdravnikov v naslednjih letih pa so bila po prepričanju pritožbenega sodišča le poiskusi tožnika, če bi se le kako dalo spremeniti odpraviti trajnost poškodbe, kar pa ni moglo predstavljati ovire za tek zastaralnega roka. Zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah začne teči že od trenutka, ko je oškodovanec mogel izvedeti za vrsto in obseg škode, kar pomeni, da začetek teka roka ne more poljubno podaljševati v bodočnost na dogodek, ki je odvisen od njega. Ker je tožnik vedel za nastalo škodo in povzročitelja škode že v septembru 1990, je njegova odškodninska terjatev za povzročeno škodo, ki jo uveljavlja s tožbo, vloženo 4. oktobra 1995, zastarana. Ker pa je potekel tudi objektivni rok petih let odkar je škoda nastala, pa je terjatev tudi v objektivnem pogledu zastarana. Dejstvo, da mu je bilo tožniku svetovano, da se javi na kontrole sluha ponovno pri zdravniku, na tak zaključek ne more vplivati iz razlogov, kot jih je že obširno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožbo tožeče stranke je glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik bo moral tudi sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Odločitev o tem ima podlago v 166. in 154. čl. ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.